Vrtača 20.8.2016

Cekinčki preko Zelenice na Vrtačo V šoli so nas učili, da je vrtača, in tako piše tudi v učbenikih in drugih pisnih virih, kraška globel ali kotanja, pri kateri je globina manjša od premera. Naštete so še mnoge značilnosti od rodovitnega dna, zavetja pred burjo... Potem pa pride Milanovo vabilo za vzpon na 2181 metrov visoki vrh Vrtača, na katerega prideš preko Zelenice. A nesporazum je kmalu pojasnjen, ko prebereš, kako Dušan Čop, leta 2008, v svojem delu »Imenoslovje in etimologija imen« pojasni nastanek imena gore: »Da bomo današnje napačne oblike imen prav razumeli, naj omenim še dve imeni. Prvo je gorsko ime Vrtača (drugi najvišji vrh v Karavankah, med Stolom in Begunjščico). Ljudje na gorenjski strani (lastniki zemljišč na Zelenici in na pobočjih teh gora, so bili vedno Slovenci, a tudi na severni strani so vedno živeli le Slovenci). V vaseh na južni strani Karavank ljudje goro imenujejo Nemški vrh (v Planinskem vestniku - PV je dolgo vrsto let trajalo razpravljanje o tem imenu - celo pisatelj F. S. Finžgar je v PV trdil, da so njegovi starejši sorodniki goro vedno omenjali le s tem imenom). Na koroški strani goro imenujejo Vrtača, zato so se naši geografi odločili za to ime. Ni pa to pravo ime: Vrtača je kraška dolinica med Stolom in goro s spornim imenom. Temu prastaremu prehodu s Kranjskega na koroško stran, ki pa je v celoti na kranjski strani, vse do mejnega prehoda Belščica, rečejo domačini Čez Vrtačo, kakor je zabeleženo tudi na karti 1:25000 Geodetskega zavoda RS, št. 141 - in očitno so to ime na koroški strani vzeli za gorski vrh. Nihče tega imena ni znal razložiti pravilno. Res je, da je ime Nemški vrh zgrešeno, to pa spet zaradi posebnosti v zgornjesavskem narečju. Prav pri tem imenu se vidi, kako izredno pomembno je, da tisti, ki se ukvarja z imenoslovjem, zares dobro pozna tudi narečje in da je (iz dokumentov) dodobra seznanjen z zgodovino krajev in krajevnih (tudi gorskih) imen. Zelo so v takih primerih uporabni tudi opisi meja starih graščinskih posestev. Prav po imenovanem delu Karavank je tekla meja blejske graščinske posesti. »Stou Menischke Werch« (V opisih graščinskih meja so imena zelo dosledno zapisovali v narečnih oblikah!). To ime »Menischke Werch« je zanimiva priča posebnosti v današnjem severozahodnem slovenskem naselitvenem prostoru - metateze so tu kar pogoste. Ime Meniški vrh je prešlo v Nemški vrh (tudi naglas je v tem delu Slovenije dostikrat prešel na prvi zlog), Čomoradnek (rovt pod Stolom) < Močeradnik, ker je tudi močerad > čomorad, Zapret < Zatrep. Gobatec < Bogatec (tolminsko ime za bohinjski Bogatin, Kupljenik (nad Bohinjsko Belo) se l. 1511 beleži kot Pukl(j)enik, a tudi sicer: gomazin < magazin, potariše < toporišče i. dr. Ime Meniški vrh je v Sloveniji tudi na Štajerskem, SV od Sevnice. Ta zapis naj bi tako pojasnil, zakaj smo 20. avgusta 2016 morali zlesti 2181 metrov nad morje, da smo se povzpeli na Vrtačo. Že pred sedmo uro se nas je, na parkirišču na Ljubelju, zbrala večina od 24 kandidatov za osvojitev vrha Vrtače, le Franjo in Milica sta nekoliko zamujala, saj sta morala pod »ljubeljskim klancem« menjavati kolo avtomobila – »gumi defekt« pač, se zgodi. V času do njunega prihoda sem od prijateljev sprejemal čestitke ob mojem rojstnem dnevu, Milica pa je pozneje poskrbela, da smo se okrepčali s slastnimi slaščicami, ki jih je pripravila v počastitev rojstva njenega vnuka. Voščil je bilo mnogo, slaščic še več, vmes tudi kakšna kapljica žganega, a kaj, ko je potrebno priti na vrh in nazaj v dolino. Kmalu po začetku vzpona po zeleniškem smučišču sem dobil še lepo darilo – pogled na čredo gamsov, ki so se mirno pasli na plazu in pozirali za lepe fotografije. Ob pogledu na stebre, po katerih je nekoč tekla jeklenica in nosila potnike na Zelenico, danes pa »mrtvi štrlijo proti nebu«, se je med pohodniki vnela razprava, kdaj smo se nazadnje peljali s sedežnico in prihranili dobro uro hoje do 1536 metrov nad morjem stoječega Doma na Zelenici. Pri preverjanju podatkov v foto arhivu sem pozneje ugotovil, da smo 19. 9. 2009, ko začenjali dvodnevno pot proti Stolu in naprej do Jesenic, pešačili do doma, kljub temu, da je sedežnica še delovala, a je ravno tisto jutro obstala, zaradi nočnega udara strele. Ob naslednjem obisku, ko smo 17. 7. 2010 se odpravljali na Begunjščico, pa je delovala in nam prihranila hojo navkreber. A nič ne pomaga, potrebno je bilo prehoditi tisto uro in nekaj minut do doma, kjer smo si vzeli kratek počitek za pripravo za naskok na vrh Vrtače. Hoja je, v lepem sončnem vremenu, potekala brez posebnosti in uživali smo v pogledih na okoliške vrhove, dokler se ni začel vršni, strmi vzpon proti vrhu. Tu pa spet vsem znana stara zgodba. Povzpneš se na greben, misleč, da si na vrhu, a te čaka še en spust in nov greben, dokler po štirih urah nismo na vrhu. Tokrat žal na vrh nismo uspeli priti vsi, saj nas je bilo samo dvajset. Preostali zaradi zdravstvenih ali kondicijskih problemov vrha niso osvojili, so pa bili zelo blizu. Na vrhu smo si privoščili daljši postanek za malico, fotografiranje ob kovinskem cepinu in jeklenici na njem, napravili skupinsko fotografijo pristopnikov in že smo hiteli proti dolini. Narava nas je sicer poskušala prestrašiti, saj nam je proti vrhu poslala megle, ki pa so se, tako kot so prišle, tudi razkadile. Zahtevno pot smo zmogli brez težav in kmalu smo bili v zavetju Doma na Zelenici, kjer smo si privoščili nekaj osvežitve za nadaljevanje poti proti Ljubelju. Tik pred parkirnim prostorom smo opravili kratko analizo dnevnega dogajanja in ugotovili, da počasi prihajamo v leta, ko bo potrebno, glede na višanje starosti, ustrezno nižati višino vrhov. Za konec prekrasnega, sončnega, pozitivne energije polnega dne, smo se ustavili še v lokalu v Tržiču in nazdravili mojemu prazniku. V posebno veselje mi je bilo, da so vsi prijatelji ostali z menoj in mi polepšali praznični dan. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Andrej, Metod in Miran