Skorajda vsako mesto v Sloveniji ima svoj vrh, malo težje pa si ga lahko izberejo prebivalci Kočevja in nanje se nas je 39 Cekinčkov tudi povzpelo. Prvi je "padel" Livoldski vrh, ko smo ga zapustili se nam je med drevjem že ponujal Fridrihštajn z dokaj bogato zgodovino, ki nam jo je predstavil Miran. Marsikatera deklina pa se ve usedla na Veronikin kamniti prestol, le da jo je potem čakala lepša prihodnost, kajti povzpeli smo se še na sosednji Požgani hrib, zakaj požgani pove že samo ime in se po strmi poti spuistili do naslednje točke našega pohoda - Ledene jame. Na ogledni turi aprila, z domačinoma Metodom in Andrejem, smo si jo ogledali tako, kot si zasluži svoje ime, mi pa smo jo sedaj našli v spanju in pričakovanju nove zaloge snega in ledu.
In že nas je vabila topla koča kočevskih planincev pri jelenovem studencu, kjer smo se dodobra okrepčali in si nabrali moči še za zadnji vrh. Ker smo vedeli, da bomo vsi stali na njem, so si nekateri v Trimčkovo knjižico pridno pritiskali žige vrhov in osvojili Trimčkovo priznanje. Lahek vzpon, ki se proti vrhu vije med apnenčastimi skalami , nas je kmalu pripeljal na nerazgledni, zaraščen, vrh, ki smo ga kaj kmalu zapustili in se raje ustavili na razgledišču pod njim ter občudovali panoramo Kočevja in vrhov na drugi strani te doline. Vsi pa smo iskali Veselovo "domačijo", kajti tja sta nas, po dalšem spustu skozi gozd, povabila Darinka in Metod in nam postregla z ocvirkovko, ki smo jo pridno zalili z domačim čajem, v katerega je tudi kaj kapnilo. Cekinčkovi "škorci" pa so se spravili še na njuno pergolo, a je ostalo še dovolj grozdja za božično trgatev. Hvala vama za lep zaključek pohoda.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
