Vodiška planina 12.4.2014


Še pomnite kje smo bili 12. 4. 2014? Naj vas s tem zapisom spomnim na lepo preživet dan medgeneracijsko pisanih Cekinčkov, ki smo se odzvali Milanovemu povabilu in se povzpeli iz Krope na Vodiško planino (1118 m) ter nazaj v Kropo čez Jamnik. Tudi malce muhasto aprilsko vreme nas ni zadržalo doma in bilo je naš zaveznik čez celotno pot, ki je služila tudi nabiranju kondicije za Triglav. Zbrali smo se v Kropi, ki je stisnjena v ozko dolino pod obronki Jelovice. Parkirišče pri cerkvi sv. Lenarta kjer je tudi pokopališče, (pozoren sprehajalec na njem lahko veliko izve o trgu in njegovi nekdanji zgodovini) je bilo izhodišče tokratnega vandranja. Kljub marljivemu in požrtvovalnemu delu planincev in markacistov je veliko planinskih poti po domovini še neprehodnih in na dan našega pohoda je bila na Vodiško planino odprta le zgledno očiščena strma pot. Pred začetkom pohoda je Edita naši prvi violini Milanu, izročila svojo lepo ubesedeno in uokvirjeno zahvalo, pesnitev v obliki akrostiha in potem smo brez oklevanja pač zagrizli v breg in v zavetje že zelo zelenega gozda. Že takoj za pokopališčem smo opazili pomnik NOB in na naši tokratni poti smo jih srečali še veliko. Strmo pot smo premagovali različno hitro, si pomagali vsak s svojo motivacijo, tudi počivali in spet malo več govorili. Podrta drevesa, zasute grape so neme priče moči narave, ko le ta pokaže svojo uničujočo stran delovanja. Pot je bila suha, posuta z bukovim listjem, v mokrem vremenu pa bi bila potrebna dodatna pazljivost. Pot je dobro označena, znamenje ob poti in oznake so zlite z naravo in ob njej smo lahko opazovali tudi razno spomladansko cvetje, sem ter tja pa na senčni legi tudi zapoznele ostanke snega. Toplo spomladansko sonce ga je počasi a vztrajno topilo. Jelovica je z gozdom prekrita planota, značilni so kraški pojavi (brezna, vrtače, konte), v preteklosti je bila najdišče velikih količin železove rude, ki so jo uporabljali kovači v krajih pod Jelovico (Kropa, Kamna gorica, Železniki). Pašo domačim živalim ponujajo sončne planine, barja pa nudijo zavetje posebej prilagojenim rastlinam in živalim. Obširni smrekovi gozdovi dajejo pribežališče mnogim drugod ogroženim vrstam ptic (včasih jelovo bukovi gozdovi izkrčeni zaradi oglarstva). Za pohodnike ali kolesarje velja da se je potrebno držati markacij ali smerokazov saj je Jelovica polna brezpotij. Ob prihodu na Vodiško planino smo se najprej ustavili ob mogočni lipi (ki pa še ni ozelenela), je pa častitljive starosti, posajena menda leta 1473. Lipo smo zaobjeli, kar precej rok je bilo potrebnih, Jani in Jure pa sta se poskusila v plezanju. Potem pa počitek in razvajanje brbončic z dobrotami, ki so jih pripravili v Partizanskem domu, obnovljenim leta 1961 na mestu starejše planšarske koče. Vse je bilo dobro in lepo postreženo, štruklji pa nadstandardni. Prostrana jasa pred domom je čudovita, obkrožena s smrekovim gozdom, klopce kar vabijo k počitku, igrala pa razigrane otroke. Obisk planine je primeren tudi za družine z mlajšimi otroki. Izreden mir in lepa narava, primerna za pobeg pred poletno vročino. V domu nudijo tudi prenočišča, po krepki malici bi sicer prišla prav, vendar smo po skupinskem fotografiranju pot nadaljevali v breg za domom, nekaj zaplat snega nas je spomnilo na odhajajočo zimo in ponovno spoštljivi pomniki iz NOB. Še približno 200 m višinske smo morali pridobiti da smo se povzpeli pod 1307 m visoki Črni vrh. Čudovite razglede po Gorenjski pa nam nudi Zidana skala na višini 1250 m. Zaradi lepe vidljivosti smo se na njenem robu zadržali kar malo dlje časa. Pod nami je v ozki dolini ležala Kropa, za njo zgornja Savska dolina, pred Karavankami pa Tržič z Begunjščico in Kofcami v ozadju. Na desni strani smo opazili greben ki se zaključuje s Svetim Joštom nad Kranjem ki smo ga letos obiskali 25. januarja. Sledil je spust do Jamnika (znan po travnatem grebenu in eden od balkonov Gorenjske zaradi izredne razgledne lege) in pred samim spustom v dolino še posedanje na soncu, kramljanje in praznjenje preostalih zalog iz nahrbtnika. Asfaltno cesto ki pelje iz Krope do Dražgoš smo kmalu zapustili in se počasi, po prijetni gozdnati poti, tudi mimo podružnične cerkve Matere Božje, ki so jo začeli graditi leta 1721 spustili v Kropo, ki je tako posebna in si zasluži poseben obisk in skok v zgodovino. Malce smo posedeli ob Kroparci na trgu pred Kovaškim muzejem in s pogledi zaobjeli prehojeno pot. Potem pa po strmih stopnicah do izhodišča današnjega izleta. V razpokah obzidja cerkve pa smo spoznali še zidni poponec ki razveseljuje s cvetenjem od aprila do septembra. Dan je bil v vseh pogledih zanimiv in bogat, pa še za nešteto lepih kotičkov prekratek. Nevihte, ki so jih obljubljali vremenoslovci pa smo bili ob povratku domov deležni le tisti, bolj počasni, ki smo si za pot domov izbrali lepo panoramsko pot ki vodi iz Krope do Dražgoš, Železnikov in Škofje loke in tako z veseljem razprli dežnike. Naj pada kolikor hoče, mi smo se imeli lepo. Besedilo: Meta Jakoš Foto: Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
28. april 2014
fotografij
42

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju