Tromeja - Peč 17.11.2012

CEKINČKI NA TROMEJI Vabilo za tokratni pohod, ki naj bi se zgodil v soboto, 17. novembra 2012, je ponovno nekaj čudnega. Milan vabi Cekinčke na Peč, Monte Forno , Dreilandereck in še na Ofen. Pozoren bralec vabila pa opazi, da so vsi vrhovi visoki natanko 1508 m (po nekaterih podatkih tudi 1510) in kaj kmalu ugotovi, da se bomo povzpeli na samo en vrh, na katerem je stičišče treh dežel, zato »zmeda z imeni«. Na dan pohoda, v hladnem jutru, se nas je, na parkirišču v bližini gostilne »Mojmir« v Ratečah, zbralo 36 a, dobre volje in pričakovanja lepega dne polnih Cekinčkov. Rateče, v katerih smo se zbrali, so značilna gorenjska vas, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega. Zato je potrebno poseči malo v zgodovino in tudi o tej vasi se najde pomembno zgodovinsko dejstvo, ki se imenuje »Rateški ali Celovški rokopis«. Rokopis spada v drugo obdobje slovenskega jezika in je nastal okrog leta 1380. Rateški rokopis je prepis v gotici po predlogi ziljskega vikarja župnije Marija na Zilji v Ratečah, ki jo je priredil po prvotnem zapisu gorenjskega duhovnika iz Kranjske Gore. Zapisal naj bi ga nemški duhovnik, obsega pa troje molitev: očenaš, apostolsko vero in zdravamarijo. Prvi dve sta prepis veliko starejših predlog, ki segajo v začetek 9. stoletja, tako, da nista mlajši od besedil v Brižinskih spomenikih. Jezik rokopisa je gorenjščina s sledovi koroških in dolenjskih narečij, kar razlagajo s tem, da so živeli v Ratečah tudi priseljenci iz drugih slovenskih dežel. Odpravili smo se v jasno jutro, vendar pa pogled v nebo, in proti cilju, ni obetal najlepših razmer, saj so se vlekle meglene koprene na vse strani. Po nekaj deset prehojenih višinskih metrih sledi prvo presenečenje. Na travniku se nam pred očmi nenadoma pojavi nenavadno veliko število »šampinjonov«. A ko pridemo bliže, sledi za naše gobarske navdušence veliko razočaranje. Na »šampinjonih namreč opazimo vklesane rimske in arabske številke ter družno ugotovimo, da niso šampinjoni, temveč mejni kamni na slovensko italijanski meji. In te kamne potem opažamo ves čas hoje do cilja. Kmalu po prvem presenečenju doživimo drugega in sicer v obliki megle, ki nam za trenutek, nekaj deset višinskih metrov, zastre pogled. Kmalu pa se megle razkadijo in na glave in telesa že nekoliko prepotenih Cekinčkov, posije, z vso svojo močjo, jesensko sonce. Po makadamski cesti se, mimo odcepa za planinsko kočo, prebijemo do križišča poti, na katerem je več oznak in na eni od njih tisti zlohotni – težja pot. A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če se ne bi odločili ravno za težjo različico. Po poti, ki se v okljukih vije skozi gozd in je prijetno »tlakovana« z listjem in iglicami, se kmalu povzpnemo do cilja, Peči na tromeji. Seveda smo spotoma kar nekajkrat postali in v krasnem sončnem dnevu uživali v pogledih na naše gorske očake – Mangart, Ponce, Jalovec, Prisank, Mojstrovko, Razor, Trupejevo poldne. Pogledom pa niso ušle niti skakalne naprave v dolini pod Poncami. Na vrhu nas je pričakalo sonce in modro nebo, ki nam je ponudilo prekrasne razglede še na gorske verige v Avstriji in Italiji ter na naselja v obeh sosednjih deželah. Med sprehodom po območju tromeje, ki je bila, še ne tako dolgo nazaj, dostopna samo pripadnikom vojske, ki so čuvali državno mejo bivše Jugoslavije s sosednjima državama smo si ogledali vsa znamenja in obeliske. Na vrhu in tik pod vrhom Peči namreč popotnik najde obelisk posvečen Šri Činmuju, duhovnemu vodji, ki meditira za mir, spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel ter znamenje treh dežel in jezikovnih skupin; slovanske, germanske in romanske. Ob tem zadnjem, znamenju treh dežel, smo, tik pred odhodom na avstrijsko smučišče Arnoldstein, pozirali še za skupinsko fotografijo. Pred sicer zaprtim gostiščem na Arnoldsteinu je večino premagalo sonce in rahla utrujenost, zato smo zasedli vse razpoložljive stole ter se predali opoldanskemu dremežu. Vendar pa, ker je vsega lepega prehitro konec, je tudi Milanov poziv za odhod proti dolini tokrat prišel mnogo prehitro in četica se je podala proti dolini. V zavetju gozdov so nas ves čas, s svojim žuborenjem, spremljali mnogi studenci, ki z vrhov hitijo proti dolini. Vsi smo bili vzhičeni ob pogledu na ledene skulpture, ki jih je narava natrosila na veje ob studencih in uživali v tisočerih različnih figurah, v katerih je vsakdo videl nekaj drugega. Ob prečudovitih pogledih in razgledih je pot do nekdanje karavle, sedaj planinskega doma, minila izredno hitro. Prijazni oskrbniki so nam, po Milanovem predhodnem naročilu seveda, pripravili izbrano, okusno hrano in nekaj pijače. Tudi tukaj smo se, zavedajoč se, da pot v dolino ni naporna, niti dolga, zadržali dalj, kot bi se sicer. Nekaj sto metrov pred ciljem smo doživeli še novo presenečenje. Vso pot je namreč z nami prehodil osemletni Jani, ki je od planinskega doma do Rateč, na Milanovo pobudo, prevzel vlogo vodnika in nas tudi uspešno pripeljal do cilja. Tik pred razhodom, nas je »pogostil« še z bonboni ter se nam, moram priznati, brez treme in z izbranimi besedami, zahvalil za uspešen in srečen povratek v dolino. Jani hvala in upam, kar smo ti povedali že tam, da se na naših pohodih še srečamo. Upam pa tudi, da se nas bo še več Cekinčkov odločilo in na »lažje ture« pripeljalo podmladek. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora