Triglav 8. in 9.8.2014

12


Cekinčki drugič na Triglavu Malce čuden naslov kajneda, a naj vam takoj zapišem, da je bila prva skupina Cekinčkov na vrhu že pred petimi leti. Letos smo se odločili, da se povzpne na vrh druga skupina, ki naj bi s svojim vzponom dala pečat dvema obletnicama Planinskega društva Vrhnika in sicer 30. letnici delovanja skupine Veselih Triglavcev ter 40. obletnici prvega pohoda z Vrhnike na Triglav. Naša srčna želja je bila, da bi se na vrh povzpeli v dneh med 22. in 26. 7., ko je potekal tradicionalni – jubilejni Lenčev pohod. A je v času, ko smo nameravali na vrh, narava ponovno, kot že mnogokrat letos, pokazala zobe in zaradi varnosti ter zanesljive izvedbe vzpona na vrh je Milan preklical pohod in si pridržal pravico določiti nov datum, ko bodo razmere ugodne. K taki odločitvi je vodila tudi »naloga«, pripeljati na vrh »prvopristopnika Janka«, ki je kljub svojim zrelim letom bil že dvakrat na Kredarici, a na vrh ni uspel priti. Priložnost se je kmalu pokazala in 8. avgusta ob 6.00 se nas je sedemnajst (petnajst Cekinčkov, Barjan Janko in Zimzelen Janez), zbralo v dolini Krme. Milan je v času priprav očitno ugotovil, da je zamišljena tura pohoda v katero je vključena Staničeva koča in vzpon na Cmir, kljub temu, da smo bili kondicijsko in psihično pripravljeni, le nekoliko prezahtevna, zato nam je takoj, ob predstavitvi našega vzpona pojasnil, da gremo direktno na Kredarico in potem, glede na vremenske razmere še isti dan ali naslednji dan na vrh ter potem preko Konjskega sedla v dolino. Nekaj nujnih napotkov za varno hojo in ravnanje v visokogorju in že se je »četica« podala na zahtevno pot. Jutro nam je kmalu polepšal gams, ki se je postavil na ogled, tako, da je nastalo nekaj prelepih fotografij. Seveda so začetku poti dodale svoj čar tudi mnoge cvetlice in zeleno okolje macesnov, tako, da smo se kar hitro znašli na višini 1763 metrov, na planini Prgarca. Prvi daljši postanek, malica, pogovori o »podvigu«, ugibanja ali bomo uspeli – in skupna ugotovitev – seveda bomo. Ob 11.36 so se nam oči prvič ustavile na oddaljeni strehi Triglavskega doma na Kredarici, ki se je sramežljivo skrivala za skalnim obronkom. A čez slabo uro smo bili že pri njej in si jo ogledali v njenem »polnem sijaju«. Pohodniki smo seveda najprej pogledovali proti našemu cilju, ki se je, v lepem vremenu, postavil na ogled v vsej svoji lepoti (in zahtevnosti seveda). Milan je, medtem, ko smo si ostali privoščili krepko malico, začel zbirati podatke o vremenskih razmerah ter razmišljati o nadaljnjih korakih. Ker je bil glavni cilj priti varno na vrh in ker so vremenske razmere za naslednji dan kazale kaj klavrno sliko, je »padla odločitev«, da porabimo še rezervne moči in se povzpnemo na vrh isti dan. Ob 13.20 uri se je karavana, opremljena s čeladami in najnujnejšo opremo v nahrbtnikih, odpravila proti Malemu Triglavu ter dalje na vrh slovenskega očaka. Vsi smo, po dveh urah hoda, ob 15.20 uri, uspešno stopili na vrh. Veselju ni bilo ne konca ne kraja, čestitke z vseh strani, a čakalo nas je še pomembno dejanje. Milan je iz nahrbtnika potegnil vrv, ki služi, poleg ostalega, tudi za krst »prvopristopnikov«. Ker smo imeli v svoji sredini tri, med njimi tudi Janka, ki ni skrival navdušenja in ponosa, da mu je, v tretjem poskusu, uspelo priti na vrh, je bilo treba kar hitro opraviti »ceremonial krščenja«. Milan je nalogo brezhibno izpeljal in dobili smo tri nove gornike – Triglavce ( Natalijo - Veverico, Barbaro - Zvončico in ponosnega Janka - Viharnika). Vsem so bili vročeni tudi planinski krstni listi. Ne vem, mogoče se motim, a sem na marsikaterem obrazu poleg ponosa, opazil tudi kakšno solzo radosti. Poleg naših prvopristopnikov je Milan krstil še planinko iz Hrvaške, ki je bila na to posebno ponosna. Ceremonial, čestitke, fotografiranje, druženje na vrhu, nakup spominkov pri mladeniču, ki ima na vrhu »trgovino s pijačo in spominki«, nam je vzelo uro, nakar se je bilo potrebno pripraviti in kreniti proti Kredarici. Povratek nam je vzel približno uro in pol hoje, srečevanja z drugimi gorniki, izmenjavanjem izkušenj, prisrčnimi željami, čestitkami… Ob 18.07, torej dvanajst ur po začetku poti v Krmi, smo bili nazaj v varnem zavetju doma na Kredarici. Zvečer so se pri nekaterih pojavile izjemno »hude« posledice hoje v obliki bolečin, krčev, žuljev. A smo do jutra z aspirinsko, magnezijevo in rehidracijsko terapijo, stvari spravili v red in v soboto ob 6.00 smo bili vsi pripravljeni za nove izzive. Ob pogledu proti zamegljenemu vrhu, ob vetru na Kredarici, ob izjavah nekaterih, ki so poskušali priti na vrh, pa so morali, zaradi orkanskega vetra nad Malim Triglavom odnehati, smo bili zadovoljni, da smo vzpon na vrh opravili že prejšnji dan. Ob 7.00 še skupinska fotografija in odhod, preko Konjskega sedla, proti dolini Krme. Pot je ob srečanjih z mnogimi planinci, ki so že hiteli proti Kredarici, minila dokaj hitro in ob 12.00 smo ugledali parkirišče z našimi vozili. Ob vračanju proti domovom smo se ustavili še v Kovinarski koči ter tam opravili kratko analizo dogajanja med vzponom ter izmenjavo doživetij in občutkov. Naslednji dan je Milan vsem članom skupine Cekinčki poslal obvestilo naslednje vsebine: «To pa je vest, ki si jo zaslužite vsi. V petek 8. avgusta 2014 smo se iz Krme (930 m) podali proti vrhu našega očaka in ga še isti dan osvojili ter pri tem premagali 1934 metrov nadmorske višine. Tega podviga se je lotilo 15 Cekinčkov, en Zimzelen ter en Barjan in vsi smo se naslednji dan tudi srečno vrnili na svoje domove.« Na koncu je še pripisal, kar je čista resnica in pohvala vsem udeležencem: »Hvala vsej ekipi, ki je delovala kot čudovito usklajen orkester«. Jaz pa dodajam, da orkester brez dobrega dirigenta ne more delovati usklajeno. Upam, da pisanje ne bo predolgo, a moram z vami deliti tudi odzive prijateljev Cekinčkov: Marija in Tomaž Flach: Iskrene čestitke za podvig. Vreme vam je bilo pa tokrat zares naklonjeno. Beta Becker: Bravo!!! Mi je žal, da nisem bila tam…pa drugič. Ksenija in Andrej Kolenc: Dragi Milan in Cekinčki, hvala za prekrasne slike iz vašega podviga. Ponovno sva obujala spomine na našega očaka. Miran, fotografije so čudovite, da naju je kar poneslo z vami, vsem osvajalcem pa čestitke za osvojeni vrh. Nadica Radovanović: Čestitke vsem za izjemen podvig. Samo Nučič: Čestitam vseh pohodnikom za ta podvig. Bravo! Tudi meni so se cedile sline in bi se vam prav rad pridružil, vendar v petek to zaradi službe žal ni bilo mogoče. Tomaž Meglen: Bravo Cekinčki! Lepe slike, prav tako sem »obudil« spomine na »prvič«. Pozdrav vsem! Dragica in Vili Hočevar: Čestitke vsem osvajalcem našega očaka. Bravo!!! In naj na koncu, dragi prijatelji še jaz dodam hvala vseh, ki smo bili na vrhu. S svojo udeležbo na naših »kondicijskih pripravah« ste v veliki meri pripomogli, da smo si nabrali fizične in psihične kondicije, za dosego končnega cilja. Hvala vam, z nami ste bili na vrhu! Zapisal in fotografiral: Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
06. oktober 2014
fotografij
75

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju