Tosc 13.8.2011

Tosc končno premagan, skrivnost ostaja Tosc, gora v Julijcih, ki se nam je dolgo upirala, je bila v soboto 13. 8. 2011 končno premagana in 45 Cekinčkov je stalo na njenem vrhu. Res končno, saj se je upirala od lani, ko smo najprej, zaradi slabega vremena, pohod nanjo preložili in potem končno celo odpovedali ter jo uvrstili v letošnji program. Tudi letos nam je v prvem poskusu prekrižala račune, saj jo je zopet zagodlo vreme, v drugem poskusu pa smo se odločili priti na vrh in uspeli smo. In čemu tako obsežen uvod? Gora je očitno imela namen pred nami nekaj skriti, in priznati moram, da kljub temu, da smo stali na njenem vrhu, skrivnost ostaja. Med gorniki se namreč že mnogo let govori in piše o gori – debeluhu naših gora; plečatem Tošču; gori, ki skriva pogled iz Bohinja na Triglav; o gori, s katere je najlepši pogled na Triglav – za katero uporabljajo štiri imena in dve nadmorski višini. Rudolf Badjura, poznavalec terenskega ljudskega izrazoslovja, goro, v svojem delu Vodnik na Triglav iz leta 1913, imenuje Tolstec in Tošč ter mu pripiše višino 2273 mnv, poleg tega pa mu še pridoda simpatičen vzdevek »debeluh naših gora«, kar izhaja iz njegove oblike. Dr. Henrik Tuma ga v svojem delu Imenoslovje Julijskih Alp poimenuje Tosc. Priznani slovenski gornik in jamar Pavel Kunaver mu, v knjigi Moje steze, pripiše ime Tošč in višino 2275 m. Nanj se je najpogosteje vzpel v časih, ko je kot začetnik taborništva v Sloveniji taboril ob Bohinjskem jezeru. V karti Vodnik po Julijskih Alpah se naš znanec pojavi kot Tošc, z višino 2275 metrov. In končno, da ne bo predolgo, ga najdemo v karti Julijcev »Razgled s Triglava« (ki je takrat uradno meril »samo 2863 mnv«), ki jo je izdalo PD Ljubljana-Matica, kot Tosc, v višino pa mu pripišejo 2275 mnv. Ne glede na ime in višino pa smo se Cekinčki odločili, da bomo v enem dnevu osvojili vse štiri vrhove in premagali obe višini. V ta namen se nas je, na parkirišču pod Planino Konjščica, zbralo 46. Vremenska napoved ugodna (popoldanske plohe) in po kratki Milanovi predstavitvi poti in pozdravu dvema »novima Cekinčkoma«, se kolona pomakne proti planini. Pri sirarni na Konjščici kratek predah, preštevanje in naročanje popoldanske malice ter kmalu nadaljevanje proti Studorskemu prevalu. Kolona se vije v hrib, pojavlja se prva žeja, zato kar prav pride kratek postanek na planini in nekaj požirkov hladne vode iz potoka. Takoj nato preizkušnja za kolena, pred nami je namreč preval, ki ga, brez omembe vrednih težav vsi premagamo in že smo na »ravnini« proti Vodnikovi koči. Sredi ravnine opazimo kamen, na katerem se bohoti rdeč napis Tosc in puščica v desno. Pogled v to smer nam izda, da bomo »imeli kar nekaj dela«, da bomo osvojili vrh. Kratek oddih, sendvič in nekaj požirkov pijače in že se, vsi razen enega, ki je ocenil, da je greben prehud, pričnemo vzpenjati proti vrhu. Po dokaj napornem vzponu nas »napade« trop ovac, usta pa se raztegnejo v nasmeh, saj smo »na vrhu«. A glej ga zlomka, pomota, osvojili smo namreč šele prvo oviro,cilj pa je za grebenom in prehoditi je treba še kar dolgo in strmo brezpotje. A je zato, ob prihodu na vrh, veselje še toliko večje. Na vse strani se odpira prekrasen pogled, najlepši pa je seveda na slovenskega očaka. In ravno ta se je poigral z nami, saj je svoj vrh ves čas skrival v meglicah, kot da nam sporoča – pridite na to stran in pokažem vam vso svojo lepoto. V mislih si rečeš – le počakaj, nekega dne pridem na vrh in ti snamem megleno kopreno, da te bodo videli tudi s Tosca. Po skupinskem posnetku na vrhu še Milanovi napotki o pripravah potrebnih za varen spust. Vezanje čevljev, drža palic, varen korak in že se kolon vije proti dolini. Ob 14.00, na Studorskem prevalu, pa uresničitev vremenske napovedi – ploha. Oblačenje vetrovk in nekoliko hitrejši korak proti Konjščici, kjer nas oskrbnik in njegova ekipa že čakajo s hrano, ki smo jo naročili zjutraj. Po zaužitju okusne hrane in nekaj krepčilne pijače nam je ostal samo še spust do vozil in vsi smo ga uspešno prestali. Ob koncu dneva Milanova analiza pohoda, ki smo ga, ponovno, vsi brez težav in poškodb uspešno končali. Še nekaj besed o pohodih, ki jih bomo opravili v septembru, prijateljski nasvidenje in že se kolona vozil vije preko Gorij proti Bledu in dalje proti domovom pohodnikov. Skrivnost imen in nadmorske višine pa naj ostane na gori kot izziv zanamcem. In Cekinčki, da ne pozabim, zmogli smo nekaj več kot 14 km z višinsko razliko malo preko 1000 metrov. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Franjo Dizdarević, Evgen Gržanič. Andrej Kolenc, Miran Klavora