Cekinčki po »Tigrovski spominski krožni poti«
Bila so leta, ko je fašizem začel stegovati kremplje po Primorski. Bili so časi, ko so se Primorci, združeni v organizaciji TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) uprli….. Bili so časi, ko so prebivalci vasi Ocizla v spomin na rojake, trasirali, uredili in v uporabo pohodnikom predali »Tigrovsko spominsko krožno pot«. O tej poti se po domovini širi glas, da je polna zgodovinskih, naravnih in kulturnih znamenitosti, ki jih velja videti. Ker smo Cekinčki raziskujoča bitja, je pred davnimi sedmimi meseci prišel dan, ko smo se podali po tej spominski poti. Sredi vasi Ocizla, pri pokritem vodnjaku, se nas je 23. februarja zbralo 30 druženja z naravo in obujanja spominov željnih Cekinčkov. Rahla kraška burja nam je grozila z neprijetno izkušnjo, modro nebo, posuto z belimi oblački pa je obetalo prelep dan. In na koncu se je izkazalo, da je burja izgubila dvoboj, saj smo preživeli prijeten dan v zavetju gozdov v okolici Ocizle, Beke….
Po Milanovi , kot je to že običaj, kratki predstavitvi poti, smo krenili na pot, a se že kmalu ustavili pri »Kamunski hiši« sredi vasi, na kateri je tudi spominska plošča v spomin in čast TIGR-ovcem. Milan nam je seveda tudi tu povedal nekaj zgodovinskih dejstev, medtem pa sta se iz sosednje hiše oglasila zakonca, ki sta očitno dva iz množice, ki skrbi za pot. Beseda, dve in že smo imeli v rokah lično brošuro, z natančnim opisom poti in vseh zanimivosti na njej in ob njej. Potem pa se je začelo zares. Skozi vas, mimo »placa« in javne pipe v zidu, se podamo proti Štureku, s katerega je mogočen razgled na okoliške vrhove (Kokoš, Videž, Veliko Gradišče, Slavnikov greben, Žbevnica, Goliči, Kojnik, Jampršnik ter še mnogo višjih in nižjih). S Šturka nas je pot popeljala strmo navzdol in ob trepetlikah in lobodikah se kmalu znajdemo na bregovih potoka Luza in seveda tudi pri izviru. Po pohajanju gor in dol, nekje položneje, nekje bolj strmo, nekaj prečenj potoka in že smo pri »Maln`rjevem malnu«, ki je bil zidan iz »siuga« kamna, stoji pa (njegovi ostanki) ob Korošci in je med vojnama še obratoval. Od tu se podamo, po zanimivi poti, ki jo krasi veliko število zanimivih drevesnih vrst in posameznih značilnih dreves (ogromni hrasti, velike bukve, belega gabra, akacije, jelš, topolov), proti slapu Žlebina, na strugi potoka Vir. Od slapa vodi pot pod Mejicami, v bližini katerih je stara apnena jama, proti Žlebinam. Po stopničasti stezi se dvignemo v Kozare, s katerih se dvignemo po klančku in odpre se prelep pogled na Loke, zaraščeno dolino, v kateri so nekdaj obdelovali njive. Od tod se povzpnemo po cesti do križišča, v katerem se desno odcepi cesta proti Beki, mi pa nadaljujemo pot proti prevalu Mozar, na katerem je obnovljen kal, v njegovi bližini pa stoji »kamunska lipa«. Kmalu se ločimo od glavne poti in že korak namerimo proti prvemu breznu, z oznako S3, mimo njega pa proti Jurjevi jami. Od tu se dvignemo do podrtega zida od njega pa navzdol proti potoku Viru, ki ponikne v Šemetovi jamci, v koritih, ki končajo pred naravnim mostom in Miškotovo jamo. Mimo Miškotove jame namerimo korak proti Maletovi jami, mimo nje pa proti Blaževemu spodmolu, skozi katerega se pride v Ocisko jamo, vendar tega tokrat nismo šli preverjati. Smo pa do jame prišli po poti, ki nadaljuje svoje vijuganje do Male Štrkljevice, na kateri je, levo od trivrhega cera, globoko brezno. Po stezi, ki se vije levo, desno, gor in dol, pridemo do večjega travnika, s katerega je lep pogled na Slavnikov greben, na cerkvico Svete Magdalene, ki kraljuje na sosednjem grebenu in na vasico Ocizla. Od tu kmalu dosežemo »deponijo«, na kateri so odloženi izkopani materiali iz časa gradnje avtoceste. Skupna fotografija in že hitimo po makadamski cesti proti »kamunski njivci«, na robu katere so domačini, združeni v društvu Zveza, posadili lipo v spomin na Karla Kocjančiča, prezgodaj umrlega prijatelja Ocizle. Pot naravnost vodi, preko mostu z dvema »vjelboma« proti vasi Ocizla, nas pa popelje v desno, še do »muzeja na prostem«, v katerem je razstavljenih nekaj najdb orožja in vojaške opreme, ki spominjajo na čase prve svetovne vojne. Za še bolj pristno občutenje vojnih razmer, se podamo ob vojaških rovih in kavernah po pobočju Brgoda. Potem pospešimo v klanec še mimo slapu Cumpet, nad katerim prečimo potok in že smo pri betonskem zajetju, iz katerega se oskrbujeta dve koriti in javni pipi v Ocizli.
Spotoma sta nam, na prostoru za piknike, Milica in Franjo pripravila obilno pogostitev, pripravljeno v čast rojstva njune vnučke. Ob mnogih čestitkah in lepih željah je bila to še dodatna izkušnja, ki je popestrila dan, in ga naredila nepozabnega.
Če želi kdo deliti izkušnjo v drugačni luči, se lahko udeleži tradicionalnega nočnega pohoda, ki ga prizadevno domačini organizirajo vsako leto tretjo soboto v oktobru.
Zapisal in fotografiral: Miran Klavora
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
