Sveti Lovrenc - Lisca 22.11.2014


Cekinčki na vrhu Lisce Severno od Sevnice se na 948 metrov nad morjem vzpne razgleden vrh, ki so mu ime verjetno dale lisice. Ob povpraševanju o izvoru imena, pri prijateljih, planincih iz Sevnice, pa sem dobil podatek, da je verjetneje, da so mu ime dala neporaščena območja v obliki lise na vrhu iz česar naj bi se končno razvila beseda in ime Lisca. Ob poizvedovanjih so ugotovili, da se oznaka in poimenovanje gore pojavlja že na zelo starih zemljevidih in sicer: leta 1787 najdemo vrh v Jožefinskem vojaškem zemljevidu kot Leiss Berg; na vojaškem zemljevidu iz obdobja med leti 1806-1869, ga najdemo kot Leist Berg; na tretjem vojaškem zemljevidu iz obdobja med leti 1869 in 1887, ga najdemo zabeležena kot Leisberg; v Francisejskem katastru iz leta 1824 pa je ime ledine na vrhu vpisano kot Lausberg. 27 Cekinčkov, odločenih, da si vrh ogledamo od blizu, se nas je 22. 11. 2014 zbralo na parkirnem prostoru v bližini vasi Breg in nekaj minut po osmi uri, potem, ko nam je Milan predstavil potek pohoda in cilj, krenilo v lep, za hojo primeren dan. Po asfaltni cesti se najprej sprehodimo mimo terasastih jezer in prostora za piknike »Azaleja«, nato krenemo levo preko manjšega travnika in že smo na poti, ki bolj spominja na hudourniško strugo, pripelje pa nas v podnožje planote, na vrhu katere stoji cerkev sv. Lovrenca, ki naj bi bila zgrajena že leta 1545, vendar pa je nad vhodom zaslediti letnico 1709. Po nekaterih virih naj bi v tej cerkvi pridigal celo Primož Trubar, ki je v Loki pri Zidanem mostu služboval v letih od 1527 do 1542. Ustavimo se najprej ob napisni tabli, ki pohodnike opozarja, da je pobočje pred njimi eno največjih rastišč Clusijevega svišča ali velikega encijana, opojne zlatice ter kranjske lilije in kot tako pod posebnim zaščitnim režimom. Encijani naj bi se pojavili, kot govori legenda, potem, ko je na travniku umrl ubogi pastirček Lovrenc, ki je z mamo v te kraje pribežal pred Turki, služil potem pri gospodarjih, ki so z njim grdo ravnali, nakar se je neke jeseni pri sečnji v gozdu hudo prehladil ter naslednjo pomlad na travniku umrl. Ker smo bili na kraju v jesenskem času, smo si lahko ogledali samo travo, za ogled večbarvne preproge iz cvetlic pa si bomo morali vzeti še en dan, v času, ko bo cvetje v cvetu. Ob cerkvi smo si vzeli kratek čas za oddih in malico, nato pa, po kratkem spustu navzdol in nekaj metrih makadama, krenili proti travniku, ki ga, po napisih sodeč, v pašnem obdobju, čuva hudo nevaren bik. Korak smo nato namerili v gozd in kmalu se je pred nami prikazala cerkev sv. Jošta. Ponovno kratek postanek, branje osnovnih podatkov o zgodovini cerkve na tabli, postavljeni v bližini in že smo hiteli proti cilju našega vzpona, Lisci. Hiteli niti nismo, saj smo morali prihod v kočo prilagoditi času, ko bo zaključena slovesnost ob prenosu lastništva Tončkovega doma s sedanjega lastnika PD Sevnica in PZS na Občino Sevnica. Prenos je bil dogovorjen in opravljen, ker dosedanji lastniki niso mogli zagotoviti sredstev za nadaljnji razvoj in širitev območja, kar bo v prihodnosti zagotovila občina. Čas smo izračunali tako natančno, da se je večina udeležencev slavnosti že razšla in so se lahko oskrbniki koče lahko posvetili našim željam in potrebam, ki pa, lahko si predstavljate, po nekaj urah hoje, niso bile majhne. A prijazno osebje nas je oskrbelo z okusno hrano in primerno pijačo, tak, da je čas prebit v koči in pred njo kar prehitro minil in potrebno se je bilo napotiti proti dolini. V času »kosila« smo si pridobili še osnovne podatke o Tončkovem domu, ki ga je 19. junija 1932 odprla Posavska podružnica SPD. Da bi preprečili bivanje v njem nemškim enotam, so dom partizani požgali 28. junija 1944, nakar so po vojni, člani PD Sevnica, 9. novembra 1952 dogradili in odprli nov dom ter ga poimenovali po Tončku Čebularju, nekdanjemu predsedniku PD Lisca, pod čigar vodstvom je dom bil zgrajen. Postojanka je bila leta 1968 dana v najem Konfekciji Lisca, nakar je doživela še eno prenovo in sicer leta 1970. V neposredni bližini Tončkovega doma stoji Jurkova koča, ki je ne smemo spregledati in pozabiti omeniti, predvsem zato, ker jo je, še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD, postavil in že 21. avgusta leta 1902 odprl, kot tedaj peto planinsko kočo v slovenskih hribih, Blaž Jurko (1859 – 1944), nadučitelj iz Razbora in pionir planinstva na tem območju. Ker je koča postala kmalu premajhna, je bil potem, kot je bilo že zapisano, zgrajen in odprt Tončkov dom. Z vrha Lisce so se nam ponudili prelepi razgledi na Pohorje, Konjiško goro, Boč proti severu. Od vzhoda proti jugu so se nam pogledi ustavljali na Medvednici, Gorjancih, Kočevskem Rogu in Snežniku, medtem, ko so nas od juga proti zahodu s svojo lepoto pritegnili Javorniki, Nanos , Trnovski gozd ter Julijci s Triglavom. Od zahoda proti severu so se nam na ogled postavile Kamniške in Savinjske Alpe, bližnji Kum, Veliko Kozje, Mrzlica in Čemšeniška planina v daljavi pa obrisi Paškega Kozjaka, Pece, Uršlje gore ter Golice. Skratka pogledi in razgledi, zaradi katerih se splača ponovno priti na ta prekrasni, razgledni vrh. Ob poti v dolino se nam je korak najprej ustavil pri zanimivi kapelici, zgrajeni deloma iz apnenčastega kamenja, deloma pa iz lehnjaka. Levo in desno od vhoda so zapisana po tri imena in sicer na desni Andrej, Hozana in Ema, na levi pa Vaclav, Simeon in Vladimir. Poznejša poizvedovanja pokažejo, da so to staroslovanska imena nečakinj in nečakov župnika Lojzeta Pavliča, iz Briš pri Zidanem mostu, ki je kapelico ob njeni postavitvi blagoslovil. Kapelica je bila na tem mestu med leti 1939 in 1940, zgrajena na pobudo Blaža Jurka, ki je podaril tudi kip Matere Božje, postavljen v notranjosti kapelice. Za nekaj minut se ustavimo še pri biološki čistilni napravi, potem pa pot resno zastavimo proti dolini. Ustavimo se še v zanimivem kraju z imenom Razbor, ki naj bi ime dobil po burji. V kraju si ogledamo stavbo, v kateri je prva dekliška skupnost »Srečanje«. Sredi vasi se ustavimo pri Razborniku z napisnimi tablami, ki popotnika poučijo o mnogih zanimivostih. Obisk namenimo še župnijski cerkvi Svetega Janeza Krstnika, zgrajeni leta 1868, ki je, po znanih podatkih, že tretja cerkev na istem mestu. Po tolikih dogodkih, novih spoznanjih je prišlo kar prav, da nas je čakal samo še spust do vozil, dogovor za naslednje pohode, prijazen nasvidenje in razhod. Še en prekrasen dan v družbi prijateljev, ki se ga bomo s toploto v srcih spominjali je minil. V zloženki kraja Razbor je prelep citat Alojza Rebule, ki pravi: «Priti sem gor na Razbor, v njegovo hribovsko zračnost, v njegove zelene gozdne razglede, je vedno olajšanje za srce in oči. S svojo gručico hiš stoji na grebenu gorskega hrbta Lisce. Če pa se povzpneš na skoraj tisoč metrov visoko Lisco, lahko ob lepem vremenu objameš z očmi pol Slovenije, tja do Triglava«. In nam je ta lepota bila dana! Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
14. december 2014
fotografij
34

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju