Sveta Trojica 16.3.2013


Cekinčki sredi marca na zasneženo Sveto Trojico Prvega marca se je v deželo, prav potiho, vrnila pomlad (meteorološka seveda, ki se začne prvega marca in traja do konca maja). Tu jo je pričakala starka zima, ki se je odločila, da mladenki pusti, predvsem v višjih legah, obilico snega in ji s tem oteži delo, predvsem pa povzroči težave planincem, ki si želijo nadmorsko višino pohodov v marcu spraviti nad 1000 metrov. O tem, da je v višjih legah še visoka snežna odeja, se je prepričal tudi Milan, ki je 4. marca opravil ogledno turo in nam poslal fotografije, ki niso obljubljale lahke hoje v hrib, temveč so nam dale vedeti, da bomo, če se ne zgodi čudež, »rinili v celo« in kot je bilo videti na eni od fotografij, mogoče srečali celo rjavega kosmatinca, ki se klati po gozdovih pod Sveto Trojico. Vmes se je 12. marca zgodilo še Gregorjevo, praznik zaljubljencev in dan, ko se ptički ženijo, a tudi ta ni prinesel želene odjuge in zmanjšanja snežne odeje. A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če bi jim taki malenkosti kot sta sneg in medved, vzeli pogum. Tako se nas je, v dolini Vlačno, v sončnem sobotnem jutru 16. marca, zbralo pol stotnije in še Milan zraven. Ob popisu udeležencev smo ugotovili, da je med nami nova članica, ki se je predstavila kot Miša in požela aplavz pohodnikov, ki smo veseli vsakega novega člana. Milan je nato v kratkih besedah predstavil dogajanje na občnem zboru PD Vrhnika ter sklepe in nagrajence iz skupine Cekinčki. V nadaljevanju nas je opozoril, da smo Cekinčki naslednje leto odgovorni za pripravo kulturnega dela in pogostitve ter omenil, da je koncept v osnovi že pripravljen, in da so nekatere dejavnosti že stekle. Po tem uvodnem, govornem delu, smo se podali v hrib in kmalu spoznali, da od Milanove »ogledne«, v skoraj štirinajstih dneh, snega ni nič manj, temveč celo več, saj je vmes še nekajkrat snežilo in se je snežna odeja še odebelila. Prvi v koloni, vedno najbolj vztrajni in prizadevni, so trasirali gaz v celo, zadnji pa smo že hodili po lepo uhojeni poti. Brez posebnih zapletov, z nekaj vmesnimi počitki za slačenje odvečnih oblačil, za kakšen požirek osvežilne pijače in majhen prigrizek, smo uspeli priti na vrh – naš cilj Sveto Trojico, 1123 metrov nad morjem. Zanimivo je, da se je vrh prvotno, zaradi svoje zaobljene oblike, imenoval Lonica (kar v narečju pomeni senena kopica), pozneje, ko je bila na njem zgrajena cerkev, pa so ga domačini vedno imenovali samo Sveta Trojica. Geodeti pač trdijo, da naj bi bil nižji, 1106 m visoki vrh, na katerem je cerkev, Sveta Trojica, višji in bolj zaraščeni vrh pa 1123 metrov visoka Lonica. Torej ponovno ena od slovenskih planinskih zmešnjav z višinami in imeni. Zanimiv je podatek z zemljevida, ki je bil objavljen leta 1951 v Priročniku za planince, avtorja dr. A . Brileja, na katerem je na višini 1123 m.n.v., zarisan in zapisan vrh Sveta Trojica, o Lonici pa nobenega sledu. V Atlasu Slovenije pa najdemo na kartah podatek z imeni in višinami vrhov, kot jih uradno navajajo geodeti. Nekaj metrov pod vrhom stoji cerkev, z enakim imenom, za katero obstaja prvi podatek o izgradnji in sicer letnica 1672, vklesana na enem izmed kamnov, najdenih v ruševinah cerkve, ki je bila med leti 1786 in 1811 požgana (po nekaterih podatkih naj bi se to zgodilo šele leta 1825). Cerkev že v 17. stoletju omenja tudi Valvasor. V zborniku iz leta 1910, z naslovom Zgodovina župnije Slavina, beremo, da je cerkev, zgrajena iz kamna iz kamnoloma pod Osojnico, po trenutno znanih podatkih, spadala v Slavinsko župnijo in so k njej romali domačini na dan Svete Trojice. Cerkvena oblast je, domnevno, zaradi razvrata mladih med romanji, ukinila shode, nakar je cesar Jožef II ukinil vse cerkve, v katerih se ni opravljalo bogoslužje vsako nedeljo. Kljub temu pa so morale v cerkvi ves čas goreti sveče, za kar je bil zadolžen Trnjski cerkovnik, ki pa se je kmalu naveličal hoje v hrib, in se je s svojimi znanci dogovoril ter jih nagovoril, da so cerkev zažgali. Vse udeležene, ki so uničili cerkev, naj bi v naslednjih letih zadela zla usoda – božja kazen (dva sta baje umrla v požaru v Klenku – Jakob in France Bergoč, cerkovnik Dominik Berčič pa naj bi znorel). Oltar iz cerkve ter velik del kamenja in stebrov so leta 1895 premestili v dolino ter vse uporabili pri gradnji cerkve v Trnju, del kamenja pa so uporabili za gradnjo nove cerkve na Sveti Trojici, ki je bila dograjena in blagoslovljena v letu 2006. Na vrhu smo se, v prekrasnem sončnem dnevu ob snežni odeji, ki pa je bila okoli cerkve spihana od burje, zadržali zelo dolgo. Nekateri so si med postankom privoščili tudi »snežno kopel« in v snegu so ostali odtisi njihovih teles. Drugi spet smo uživali v prekrasnih razgledih po širjavah gora in na bližnja jezera – Petelinjsko , Palško - v pivški dolini. Pogled proti Lonici, preko zasneženih planjav nam je dal vedeti, da bi bil obisk 1123 metrov visokega vrha zahteven podvig, zato smo se mu odpovedali in ga preložili na čas, ko ne bo snega. Prekmalu je prišel trenutek skupinskega fotografiranja, kar pomeni, da se bo potrebno podati na pot v dolino. Spotoma smo srečali nekaj planincev, predvsem pa so nam »padli v oči« Italijani, ki so za hojo uporabljali krplje. Kaj kmalu smo ugotovili, da so se iz doline povzpeli po poti, po kateri smo se mi imeli namen spustiti in so nam prihranili težko hojo v celo, saj so s svojimi krpljami naredili kar lepo, in predvsem uporabno gaz. Zaradi obilice snega, ki je pokrival tudi bližnjico preko hriba do vozil, smo se, po kratkem posvetu, odločili, da pot nadaljujemo po skorajda kopni, makadamski cesti. Na koncu pa še nekaj v premislek. Bili smo v deželi – občini Pivka – ki ima v svojem grbu slovenskega narodnega junaka Martina Krpana, za katerega vemo, da si ga »lastijo« tudi na Bloški planoti, o čemer sem pisal po pohodu Po poti Martina Krpana. Zanimiv je podatek, da naj bi Fran Levstik umetno pripovedko napisal v domačih Retjah že maja 1858 in je izšla julija istega leta v Slovenskem glasniku, medtem, ko je za domačega učitelja na grad Kalc v Miroslavu Vilharju prišel šele jeseni 1858. Obstaja sicer možnost, da je Levstik bil v teh krajih že kdaj prej, v prid čemur govorijo naslednja dejstva, ki jih navajajo zagovorniki » pivškega Krpana« - Pivčani so bili znani tihotapci, ki so tovorili sol iz Trsta v notranjost avstrijske dežele; ena od poti iz Pivke v Loško dolino vodi pod Sveto Trojico; pod vrhom Svete Trojice naj bi bile razvaline vasi Vasišče, ki bi mogla biti Krpanov Vrh; Martin Krpan in cesar naj bi se srečala v bližini Prestranka, na kraju imenovanem Pri cesarjevi hoji; in končno naj bi Krpan, ko se je poslavljal z Dunaja, dejal cesarju, »da je ni take postreške, kakršna je pri Klinčarju na Razdrtem. Iz teh in še nekaterih drugih dejstev naj bi leta 2005 v Slavinskem zborniku avtor Silvo Fatur v prispevku, Martin Krpan – slavinski faran, postavil tezo, da je Krpan nesporno s Pivškega konca doma. To tezo pa s svojimi prispevkom, katerega osnova so obsežne terenske raziskave in obstoječa literatura izpodbija Slavko Petrič v prispevku Martin Krpan je bil Bločan. V delu so zanimive primerjave, zgodovinska dejstva ter izračuni možnosti hoje po območju Pivke z otovorjeno kobilico…… Da vas ne bi utrujal z detajli pisanj in razprav, vam ponujam dve povezavi (razlaga Silva Faturja: http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:Kz973NwySf0J:www.kjuc.si/cgi-bin/news.cgi%3Faction%3Ddetail%26id%3D458%26kaj%3D1+&cd=3&hl=sl&ct=clnk&gl=si ali razlaga Slavka Petriča: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/slavkopetric_martinkrpan.doc) in vsakdo, ki je željan branja, naj si prebere dejstva ter si ustvari svoje mnenje, čigav je Krpan (poleg tega, da je slovenski junak seveda) ….. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
24. april 2013
fotografij
25

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju