Suhi vrh 16.11.2013


Jesensko zimski Suhi vrh V soboto, 16. 11. 2013 smo opravili načrtovani pohod na Suhi vrh, ki je z višino 1313 m najvišji vrh kraške planote Nanos, ki je bolj znana po najbolj izraziti in opazni Pleši (1262 m) in Vojkovi koči na višini 1240 m. Vrh ob res lepem vremenu ponuja razglede od Julijskih Alp preko Karavank do Kamniško Savinjskih Alp ter Snežnika. Razgled proti Postojnski kotlini in hribovju ki jo obkroža, pa naj bi bil običajna nagrada za nezahteven in vse starosti primeren pohod ob lepem vremenu. No, pri naši nagradi se je malce zataknilo oziroma zameglilo, pa bo izplačana ob naslednjem obisku. Vrlina Cekinčkov je tudi točnost in ob dogovorjeni uri se nas je šestindvajset zbralo v vasi Strane, nedaleč od Razdrtega. Vasica je odlično izhodišče za pohajanje po planini. Upoštevali smo tudi dodatna Milanova priporočila in toplo oblečeni prisluhnili njegovemu nagovoru. Malo manj zanimanja smo pokazali le za mucke, ki jih je ponujal. Bili so namreč pisančki med laškim rizlingom in merlotom. Pred vzponom smo si ogledali simbol domače vasi, ki ima tudi status naravne vrednote državnega pomena. To si zaslužita znameniti tisi. Starejša, (pravzaprav je tisovec) je bila zavarovana že leta 1951, njena starost je na podlagi izračunane hitrosti priraščanja ocenjena na 540 let. Med ljudmi krožijo legende in po najbolj znani naj bi pod starejšim tisovcem pridigal tudi sv. Hieronim, ki ima svojo lepo obnovljeno cerkvico na južnem pobočju Nanosa. Mlajša tisa je posebna po tem, da na njej najdemo tako moške kot ženske cvetove, torej je dvospolno drevo. Tudi dendrologija mora biti zelo zanimiva veda, vendar smo korake usmerili proti našemu današnjemu cilju. Vaščanov nismo srečali, na bližnji ravnini pod vasjo pa smo se bolj od daleč spogledali le s čredo koz na jutranji paši in se začeli vzpenjati. Pot nam je kazalo kar troje markacij: okrogle modro rumene označujejo Pot kurirjev in vezistov, belo rdečo markacijo pa je zasnoval Alojz Knafelc in je v uporabi od leta 1922 za označevanje slovenskih planinskih poti. Poleg je bila tudi številka ena, ki označuje slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana. Narava se je v tem letnem času že spravila k počitku, drevesa so odvrgla breme listja in z njim zaščitila rastline do pomladi. Kljub zmernemu vzpenjanju po kamnitem kolovozu, smo kmalu potrebovali počitek za menjavanje oblačil in iskanje morebitnih razgledov, pa se je nekako počasi nakazovalo da terenske in vremenske razmere tega ne bodo omogočale. V strnjenem zakraselem gozdu smo bili tudi iz tega razloga bolj pozorni na znamenja, napise in naravne skulpture (posledica erozije) ob poti in se nanje medsebojno opozarjali. Nekaterih smo se spomnili iz Milanove slikovite foto zgodbe, ki jo je naredil po ogledni turi. Po izmenjaje mehki listnati preprogi, mestoma kamniti smo zavili do male cerkvice sv. Brikcija (po domače Brica), ki je zavetnik vasice. Na skali pod odcepom piše: Od Brica meglica, gvišna rosica. O burji pa nič povedanega. Pred cerkvijo je nad pobočjem manjša ograjena galerija iz brun s klopjo in kamnitim stojalom za sveto pismo z lepim ornamentom. Po krajšem okrepčilu smo se vrnili do razcepa in nadaljevali pot po peščeno kamniti široki mulatjeri. Hodili smo še v zatišju, v vrhovih dreves pa že slutili veter. Gozd je postajal skalnat, poti prekrite z mokrim listjem pa so skrivale tudi kakšno past za nenadejan padec. Pot nas je vodila mimo lične Čeledinove koče, ki nam je ob povratku z vrha nudila prijazno zavetje kljub temu da je bila zaprta. Markacije so tu že bolj obledele, tudi poti niso uhojene, vendar zanesljivo vodijo proti vrhu. Strmo dol, strmo gor različico osvajanja vrha nam je Milan prihranil, posebej navzdol pa bi bilo ob mokri poti tudi nepotrebno izpostavljanje nevarnosti. Po položnejši poti smo se vzpenjali proti vrhu. Malo pod njim nas je »presenetil« bivak, približno 40 m dolg vijugast hodnik, vanj smo pokukali s »čelkami«, zaradi prepišnosti in hladu pa še hitreje prišli nazaj ven. Z vso zimsko opremo ki smo jo premogli smo stopali proti vetrovnemu in mrzlemu vrhu, hodili smo po ostankih žledi in pobeljenih kotanjah, kjer se je še zadrževalo ivje. Na vrhu smo si pohodnice privoščile zastonj piling obraza, zaradi mraza drugih delov nismo izpostavljale. Ob žigosanju knjižice sem snela rokavice in prvič letos me je pošteno zazeblo v prste. Na meglenem, oblačnem in zelo vetrovnem vrhu smo se zadržali le še toliko, da smo se skupaj slikali. Druženje ob možicu, sezidanem iz skal bi bilo daljše, če nas burja ne bi podila z najvišjega vrha mogočnega Nanosa. Pazljivo smo sestopali in si v prvem zatišju kar oddahnili od presenečanja nad jakostjo burje. Ponovili smo tudi dejstvo o smeri pihanja le te. Vedno piha iz smeri severovzhod proti jugozahodu. Na Milanovo vprašanje o legi vasi Strane, se je pokazala neenotnost, le Andrej ni podvomil o svojih orientacijskih sposobnostih in imel je prav. Nazaj grede smo naredili daljši postanek pri Čeledinovi koči, veseli da smo se umaknili z vetra, se pogovorili o decembrskem pohodu na Stiški vrh in po isti poti sestopili do izhodišča današnjega pohoda. Milan pričakuje naše predloge pohodov za naslednje leto. Dobre volje, ravno prav razmigani in odtajani in v pričakovanju naslednjega druženja smo se prijateljsko razšli. Nekateri raziskovat bližnjo okolico, ponudbo bližnje turistične kmetije ali pa domov podelit vtise današnjega dne. Lep planinski pozdrav, Besedilo: Meta Jakoš Fotografije: Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
24. november 2013
fotografij
29

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju