Storžič 7.9.2013


Cekinčki iz Mač na Storžič Njegova višina in lega postavljata Storžič med najbolj razgledne vrhove v Kamniško-Savinjskih Alpah. Z njegovega vrha seže pogled proti jugu čez Ljubljansko kotlino na Krim, Javornike, Snežnik, Nanos in Škofjeloško hribovje. Na zahodu se nam na ogled postavi celotni vzhodni del Julijskih Alp s Triglavom na čelu, na severu pa se z nami spogledujejo bližnje Karavanke s Stolom, Begunjščico, Košuto. Na vzhodu se iznad doline Kokre dviga ostenje Kočne z Grintovcem, ki se preko Kokrskega sedla navezuje na Kalški greben s Krvavcem. In temu vrhu, ki ga je opisoval že Janez Vajkard Valvasor ter ga v tistih časih imenoval Storžec (kar je bilo še najbližje izgovorjavi domačinov) so Tržičani, ki ga jemljejo za »svojega«, takole peli slavo: Oj Storžič je naše kraljestvo, domovina, v soncu žariš, kakor biser, planina. Videl sem enkrat ta kraj, želim si ga večno nazaj, planinski raj. Ljubezen žrtvujem za tebe, domovina. Srce te pozabit' ne more, planina. Kdor videl je enkrat ta kraj, želi si ga večno nazaj, planinski raj. Prve vzpone so na vrh Storžiča ( Storžeca) opravili botaniki, do katerih je segel glas, da na njegovih pobočjih cveto rastline, ki jih drugod ni najti ( avrikelj, alpski zvonček, navadni, dišeči, progasti volčin in Blagajev volčin ). Tako so se po njem sprehajali in proučevali floro leta 1758 J.A. Scopoli, 1762 F.K. Wulfen, 1793 Franc Hohenwart. Prve poti na Storžič pa je potem »šele« leta 1877 opisal E. Graf. Ob tolikih lepih besedah in slavi, ki jo pojejo gori, se morajo tudi Cekinčki, na lastne noge in oči, prepričati, če vse to drži. To nalogo bi morali opraviti 13. julija, a kot je že naš dogovor z naravo, nam prvi poskus običajno prepreči, kar se je primerilo tudi tokrat. Slaba vremenska napoved in bližnje srečanje s Storžičem prestavljeno za nedoločen čas. Ker smo v programu preko poletja imeli kar nekaj pomembnih nalog, se nam je prva priložnost za »obisk« Storžiča ponudila šele 7. septembra in seveda smo jo izkoristili. Ob 7. uri se nas je na parkirišču, nad vasjo Mače, zbralo 21 članov skupine. Tokrat se nam je pridružila mlada »gorohodka« Natalija, ki je na Storžiču že bila, zato jo je Milan, po opisu vzpona in predstavitvi vseh pasti na njem, postavil na čelo kolone ter ji predal naloge vodnika. Dve uri časa nam je vzela hoja do Doma na Kališču, ki so ga 2. avgusta leta 1959 ob 60. letnici obstoja društva, zgradili in odprli člani PD Kranj. V letih 1980 - 1982 so ga temeljito obnovili in od takrat je mnogim gornikom nudil zavetje, pred naskokom na vrh. Tudi naša skupina se je ustavila ob domu, privoščili smo si okrepčilo in nekaj počitka, saj tudi dve uri hoje po gozdnih poteh nista bili mačji kašelj. V dolini pod nami jasen, sončen dan, pogled proti vrhu Storžiča pa ni najbolj obetaven. Ves čas se okrog vrha preganjajo megle in poskušajo v nas vnesti strah in nas prisiliti, da odstopimo. A ker poti ne končamo na polovici, smo se podali na pot. Dve Cekinčici, ki sta na vrhu že bili, sta se tokrat odločili, da bosta obiskali »samo« Bašeljski vrh z nadmorsko višino 1744 metrov in tako smo se tudi dogovorili. Nekaj minut hoje po ravni, rahlo se vzpenjajoči poti in že smo na Bašeljskem prevalu, kjer se začne pravi vzpon po kamniti poti, ki vodi skozi gosto ruševje. Ves čas nas spremlja sonce in rahel vetrič, vsak pogled proti vrhu pa pove, da se megla še ni umaknila. Nekaj pred dvanajsto uro smo se nato, megli navkljub, vsi povzpeli na vrh. Ob prihodu na vrh se megla še ni umaknila, vendar pa je verjetno narava ugotovila, da smo preveč trmasti in se ne bomo dali pregnati, zato nam je za pogled na okoliške in bolj oddaljene vrhove ter skupinsko fotografiranje namenila prečudovito sončno nebo, ki pa ga je kmalu ponovno zastrla megla. Po kar dolgem postanku, ki smo ga namenili žigosanju planinskih izkaznic, dnevnikov in skrbi za želodce, smo se, zopet podali na megleno pot proti dolini. Previden korak po kamnitih skladih, na katerega je ves čas opozarjal Milan ter pogled proti dolini iznad katere se je medtem megla umaknila, sta nas srečne in zadovoljne pripeljala v okrilje doma, pred katerim sta že čakali gornici, ki sta v vmesnem času osvojili Bašeljski vrh. Malica, nekaj osvežilne pijače, izmenjava vtisov ter prekrasen pogled v dolino sta povzročila, da je čas kar prehitro minil. Milan je našo mlado vodnico, ki nas je srečno in brez težav pripeljala do vrha Storžiča ter nazaj do koče, za uspešno opravljeno nalogo, obdaril s priložnostnim darilom, kar smo vsi pozdravili z aplavzom ter se tudi na ta način oddolžili mladenki za uspešno vodenje. Še tista »malenkost« dveh ur hoje do vozil in že je sledilo slovo ter nasvidenje do naslednjega srečanja. Na koncu pa še skrivnost Storžiča, ki smo jo odkrili Cekinčki. Namreč Storžič ni visok 2132 metrov kot trdijo vsi uradni papirji, v katerih se piše o njem, temveč 2133, kolikor piše na žigu na vrhu gore!!!!!!!!!! Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Tine Šubic

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
24. november 2013
fotografij
41

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju