Stegovnik 12.7.2014


Priprave za Triglav se nadaljujejo – tretja tura Stegovnik Poznavalci gora pišejo, da ta prijazna, nekoliko pozabljena gora, na robu Karavank, nekje med Košuto in Storžičem, dočaka le malo obiskovalcev. Njenih 1692 metrov nadmorske višine sicer kaže sredogorske poteze, vendar se bo vsakdo, ki se povzpne na njen vrh, zaradi zahtevnega pristopa skozi dve okni, zahtevnega dostopa do vršnega grebena, varovanega z jeklenicami in prečenja kamnitega hrbta po celotni dolžini gore, počutil kot da je osvojil pravega dvatisočaka. Po eni izmed označenih poti iz doline, mimo gostilne »Kanonir«, se povzpnemo na njen vrh, skozi gozdove in bujno vegetacijo, zato moramo, kljub oznakam ves čas biti pozorni, da se ne izgubimo v brezpotjih. Pot si lahko nekoliko skrajšamo s tem, da se pripeljemo do zaselka Dol in od tam krenemo proti vrhu, kar smo storili tudi mi, 12. julija, ko se nas je, poleg »pripravnikov« za Triglav, zbralo še lepo število drugih, tako, da se je števec prisotnosti ustavil pri 30 udeležencih. Zanimivo pri tej gori je, da se popotnik ne more odločiti, na kateri vrh bi se povzpel, saj ima gora kar tri imena, o katerih so v preteklosti in tudi še danes, potekale razprave o njihovi utemeljenosti in upravičenosti. Danes v literaturi, na zemljevidih in planinskih tablicah prevladuje ime Stegovnik, ki je zelo verjetno »podedovan od nemških kartografov«, ki ne poznajo črke Š. Zato Stanko Klinar že leta opozarja, da bi morali za pravilno domačo izgovorjavo zapisati Štegovnik. Domačini pa goro imenujejo Štegounk, kar naj bi, po Željku Kozincu izviralo iz stare besede »šteklovnik ali štekljača«, ki pomeni palico s kovinsko ostjo. Na koncu poimenovanj velja dodati še redko uporabljeno ime Štibovnik. Goro je Milan izbral, ker na njej poleg sposobnosti orientacije lahko preizkusiš tudi sposobnost vzpenjanja in spuščanja po lestvah, po katerih na južni strani »premagaš« dve votlini, med seboj povezani z več naravnimi okni, kar nam je vsem, brez večjih težav uspelo. Potem, ko smo opravili z lestvami, se je pot »postavila pokonci« in kar nekaj časa smo »močno grizli v hrib s pomočjo jeklenic«, da smo dosegli vršni greben. Po kamnitem hrbtu smo nato prečili goro in si na njenem južnem delu, verjemite, privoščili zasluženi počitek. Ob prekrasnih razgledih, od katerih nam je pogled najpogosteje pritegnil Triglav, smo se na vrhu zadržali kar nekaj časa. Med malico se je, v nekem trenutku, ko je eden od pohodnikov zagriznil v privlačen sadež, zaslišal zloglasen zvok lomljenja in že je bil v ustih zob manj. Z vrha smo opazovali podolgovato Košuto, Storžič in bližnje Grintavce od zadaj, v daljavi so se nam na ogled postavile Peca, Olševa in Raduha. Vendar pa nam je kmalu začelo skrbi vzbujati temno nebo nad Julijci, tako, da smo začeli računati, koliko časa bodo potrebovale temne gmote, da bodo prinesle nad nas dež. Med računanjem smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti dolini, a smo žal že kmalu potem, ko smo zapustili vršni greben, se je nad nas spustilo deževje, tako, da je bilo nujno uporabiti »zaščitna sredstva«. Kljub temu, da je dež kmalu prenehal, nam je moker in spolzek teren v nadaljevanju povzročal nemalo težav in bilo je kar nekaj bližnjih srečanj zadnjih plati z mokrimi tlemi. K sreči so vsa minila brez hujših posledic, tako, da je bilo potrebno samo eno »fiksiranje« kolena s kolenčniki. Ob koncu poti, slabih petnajst minut pred zaselkom Dol, pa se je narava očitno odločila, da nam jo dokončno zagode in nad nas je poslala pravo ploho, iz katere smo, kljub pelerinam, prišli premočeni tako, da smo morali, pred obiskom gostišča »Kanonir«, preobleči premočene majice in ostala oblačila. K sreči je bila v gostišču že naročena in pripravljena hrana in pijača, za kar je že ob pripravi pohoda, poskrbel Milan in čeprav utrujeni, smo se lotili pripravljenih jedi. Čas je kar prehitro minil in ob ugotovitvi, da smo prestali še en uspešen preizkus pripravljenosti za Triglav, smo se poslovili, v pričakovanju novega izziva, ki ga bo pripravil Milan. V gostišču, v katerem si lahko ogledate tudi lepo število starih predmetov in dokumentov, sem seveda želel ugotoviti, od kod ime »Kanonir« in prijazna domačinka mi je zaupala, da je bil, med prvo svetovno vojno, eden od domačih sinov vpoklican v vojakom in je služil kot »kanonir« (topničar). Dejstvo o povezavi med imenom gostilne in vojno naj bi potrjevala tudi freska nad vhodom v gostilno, ki prikazuje dva vojaka iz prve svetovne vojne in sicer na levi strani avstrijski s »kriglom piva« in na desni italijanski s »kanonom«. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
06. oktober 2014
fotografij
44

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju