Oh to letošnje vreme, kar premika nam datume naših pohodov in tudi Špik je "padel" teden kasneje. Največje veselje sem 21 Cekinčkom naredil, ker smo startali ob 7.00 in ne ob 5.00, kajti stabilno vreme ni grozilo s popoldanskimi nevihtami in smo si to lahko privoščili. Pod Eriko smo pustili naša vozila, jo mahnili mimo Malega Tamarja, kjer je spominsko obeležje preminulim planincem in alpinistom tega dela Julijcev, in že smo pili čaj v Koči v Krnici. Kratka osvežitev in ubrali smo jo proti našemu cilju, najprej skozi gozd, hudourniško strugo, ruševje, melišča, macesnov gozd, do širnih planinskih travnatih planjav, dokler si nismo nadeli zaščitne čelade in zagrizli najprej v ostenje Lepenice ali Leprtice, se sprehodili po njenem travnatem pobočju, se spustili v sedlo in čakalo nas je samo še vršno ostenje Špika. Vsi brez izjeme smo osvojili vrh, ki se je nekaterim zdel iz doline neosvojljiv. Veselje je bilo nepopisno, kljub temu, da je bila večina mnenja, da je Triglav proti Špiku mačji kašelj. Sledil je spust po vršnem ostenju, "smučanje" po snežišču, vijuganje po nikoli končanem melišču in že smo bili pred Kačjim grabnom, najtršim orehom po celodnevni turi. Vsi so se strinjali, da bi moral nositi ime, "Hudičev graben", a tudi tega smo premagali in se srečno vrnili v dolino. Še zapis naše Marjance: "Milan dela čudeže in tako smo pač prišli na goro, za katero ne bi nikdar mllsila, da navadni zemljani sploh pridejo. Bilo je enkratno, lepo smo se imeli, res lepa pot in vsi razgled , ampak tudi kar naporno. Meni je manjkala kondicija in sem dihala in pihala, najprej mislila, da ne bi več šla gor, ko pa sem si ogledala slike - ja , seveda, še kdaj bi šla."
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
