Sora - Tošč - Topolo - Sora


CEKINČKI V POLHOGRAJSKIH DOLOMITIH Na programu Pohodi planinske skupine Cekinčki v letu 2012 na dan 25.02.2012 piše: Sora -Osolnik -Tošč (1021 m) – Grmada – Katarina – Jakob –Tehovec - Sora, lahka označena pot, 5 ur hoje. Kako optimistično! Kaj se je dejansko dogajalo pa v nadaljevanju, lepo po vrsti! Tokratna pot nas je odpeljala v Polhograjsko hribovje, ki obsega najnižji del predalpskega sveta zahodno od Ljubljane in je bilo, s svojimi 13.938 ha, že leta 1974, z občinskim odlokom razglašeno za krajinski park, ki obsega območje od Stranske vasi – Dolnic – Šentvida - Dvora – Stanežič - Preske – Goričan – Sore – Gosteč – Pungerta do doline Poljanske Sore in Bodešč. Žal pa je ostalo samo na formalni razglasitvi, dejansko pa nikoli ni zaživelo kot krajinski park z vso svojo skrbjo za naravo in zdravo okolje. Za območje se, zaradi sestave kamenin, med katerimi je tudi veliko dolomita, uporablja poimenovanje Polhograjsko hribovje, starejši viri pa uporabljajo tudi ime Polhograjski dolomiti, neredko pa srečamo tudi imeni Polhograjci ali celo Pograjci. Naš pogled bo skoraj celotno območje parka najlažje zajel, če bomo stopili na katerega od njegovih vrhov kot so Polhograjska gora (824 m), Grmada (898 m), najvišji vrh Tošč (1021 m), Sv. Jakob (806 m). Na tem območju bo pozoren obiskovalec med hojo kaj hitro opazil prelepo cvetlico, blagajana imenovano. Gre za botanično znamenitost, blagajev volčin (Daphne blagayana ), ki raste na Gori. 22. maja 1837 je grofu Blagayu (1786-1858) eden od kmetov iz Polhovega gradca prinesel vejico rumenih jožefic, kot so jih takrat imenovali. Ker grof rastline še ni poznal, jo je poslal v Deželni muzej v Ljubljano prijatelju Henriku Freyerju (1802-1866) s prošnjo, naj jo, kot temu pravijo botaniki, »določi«. Ta jo je poslal še nemškemu kolegu Reichenbachu, ki je potrdil, da gre za novo vrsto in se tudi strinjal, da se poimenuje po grofu Blagayu. Nahajališče volčina je nato že 14. maja 1838 obiskal saški kralj Friderik Avgust II. Blagajev volčin pa so morali že leta 1898, skupaj s planiko zavarovati. Je na seznamu ogroženih praprotnic in semenk ter danes spada med ranljive vrste. Ko smo že pri zanimivostih, povezanih z našim pohodom naj omenim še, da smo v zadnjem delu naše hoje proti Sori, hodili po pobočjih, pod katerimi je veliko število globokih rovov. V zaselku Knapovže, v dolini Ločnice je bil namreč od daljnega leta 1716, pa celo do nekaj let po koncu druge svetovne vojne, rudnik svinca in živega srebra. Na to, malo znano dejstvo iz zgodovine Medvod in okolice, danes spominjajo samo še ruševine nekdanje topilnice na koncu doline Ločnice, tik pred začetkom vzpona na Katarino. Z Milanom sva, teden pred datumom pohoda, opravila »ogledno turo« in ob koncu, po dobrih osmih urah hoje, ugotovila, da bo, zaradi še skoraj zimskih razmer na trasi, zelo verjetno treba pot skrajšati in končati že na Topolu, da nas ne bi prehitela noč. Ko sva se v opoldanskem soncu, po zelo zasneženi in spolzki poti, povzpela na vrh Grmade, nisva mogla verjeti očem, saj je na vrhu že stala skupina Cekinčkov »pod poveljstvom veselega Vesel Metoda«. Beseda je dala besedo in pojasnili so nama, da bosta Franja in Darinka nekaj časa odsotni iz naše družbe, da pa ne želita, da bi bilo v seznamih preveč praznih okvirčkov, zato so se odločili, da s turo opravijo teden prej. Nekaj besed vzpodbude, prijateljski stiski rok, skupinska fotografija in že sva hitela proti Topolu. Na spustu z Grmade sva srečala še našo Beto s sestro, se tudi z njima fotografirala in odšla cilju nasproti. Viri govorijo, da je vstop v Polhograjske dolomite možen na štirih koncih in Cekinčki smo se odločili za Soro. Na dan pohoda se nas je na začetku poti zbralo 30 (in ko smo seštevku dodali še skupino iz prejšnjega tedna nas je bilo 36). Miran je najprej vsem prisotnim razdelil karte območja, za primer, če bi se kdo izgubil na dolgi in naporni poti. Milan je nato, kot je to že običaj, vsem pohodnikom predstavil ugotovitve »najine ogledne ture« ter posebej poudaril, da bomo končno obliko izdelali šele na Topolu. Kolona je krenila, po strmi, na posameznih delih še zasneženi in celo poledeneli poti, navkreber proti Osolniku. Prvi daljši postanek za okrepčilo in skupno fotografiranje smo opravili na vrhu Osolnika. Po spustu v dolino in poti mimo odcepa za Tošč nas je snežena, poledenela, na nekaterih delih pa blatna pot, pripeljala do gostišča na Gontah. Četrturni postanek za topla okrepčila in malice iz nahrbtnikov so vsem pohodnikom dale novih moči, tako, da bi bili pripravljeni pot nadaljevati celo preko vrha Grmade. Vendar pa je bila odločitev, iz varnostnih razlogov, da tokrat pohod opravimo v podnožju gore in se posamezniki, po želji seveda, vrnejo na vrh poleti, ko bodo ugodnejše razmere za vzpon preko vrha. Pot z Gont do Topola je minila v prešernem vzdušju, saj imajo Cekinčki, kljub zimskemu počitku, kar dovolj kondicije in hoja za nikogar ni bila prenaporna. Po dobri uri hoje nas je v zavetje sprejelo gostišče Pr' Jur na Topolu, ki ga upravlja Jani Kršinar. Marsikdo bo rekel: «Pa kaj, gostišče kot gostišče in Jani kot Jani«. A ni tako. Povsem drugače boste stvar sprejeli, ko vam povem, da nas je v gostišču stregel osebno Jani Kršinar, slovenski smučarski tekač, ki je našo bivšo državo Jugoslavijo zastopal na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 ter zasedel 12. mesto v štafeti 4x10 km, 36. mesto na 50 km in 51. mesto na 30 km in nato še na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju, kjer je osvojil 30. mesto na 50 km, 34. mesto na 30 km in 39. mesto na 15 km. Pa povejte, če si ne štejemo lahko v čast, da nas je stregel tako vzdržljiv Slovenec. Da ne bi delali sramote Janiju in seveda tudi imenu in slovesu Cekinčkov, smo se, kljub pozni uri odločili, da pohod izpeljemo do konca, torej, da gremo mimo Sv. Jakoba do Sore peš. Po uri in pol pospešene hoje po gozdni poti po obronkih dolomitov in nad že prej omenjenimi rovi, nas je ob 18.00 v Sori že ujela tema. A kdo bi si gnal k srcu deset ur trajajoč napor, ko ob koncu ugotovimo, da smo spet enkrat vsi, brez problemov, zmogli dolgo in naporno hojo. Milan je ob koncu še izdal pobudnika oz. predlagateljico te ture v letni koledar in pohodnike povabil na naslednji pohod ob koncu marca. Tekst: Miran Klavora Fotografije: Evgen Gržanič in Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
09. marec 2012
fotografij
36

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju