Slivnica 12.12.2015


Cekinčki pred vstopom v novo leto iskali coprnice V Milanovem vabilu za zadnji pohod v letu 2015 so uporabljene besede poznavalca slovenskih gora, planin in ravnin, Željka Kozinca: «Vsak po svoje moli slavno coprniško goro. Temu je gora čokata uleknjena kraška gmota, ki ji le jezero daje zemeljsko veličino in mi(s)tični žar. Drugemu se zdi počivajoča ladja, ki moli iz velikega zemeljskega valovanja notranjskih planot, ladja, ki je proti krmi zmeraj višja; tretjemu je bodisi ležeča košuta, ki je skrila glavo, bodisi potuhnjena coprnica, ki kuha točo. Tistim, ki pridejo nanjo je predvsem čudovita razgledna in sprehajalna gora. Planinčevo srce, bolj vajeno sten in prepadov, kakor širnih horizontal, pa se razveseli tudi nad skalami, s katerimi je posut najvišji vrh.« Slivnica je zanimiva tudi zaradi zgodb o čarovnicah, ki naj bi se zbirale na njenem vrhu. Pravzaprav so jo proglasili za domovanje coprnic, ki naj bi na goro prihajale s hrvaškega Kleka. O njih je pisal že Valvasor, čarovnica na metli pa tako še danes ostaja zaščitni znak Slivnice. V knjižici Cerkniško jezero iz leta 1898 je Jožef Žirovnik zapisal: »Dasi je po zunanji podobi prijazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, prihajati – po starem ljudskem mnenju – toča, nevihta in strele. Vzrok vsem tem nesrečam so bile baje čarovnice, ki so prebivale v tej jami ...« Od naših prijateljev Cekinčkov iz Cerknice smo dobili obvestila, da se »coprniška srenja« odpravlja na obisk k sorodnicam na hrvaški Klek in kaže, da bo na dan, ko smo se odločili pogledati to čudo in skrivnost narave, na gori mir. Zaradi tega smo postali nekoliko pogumnejši in v soboto, dvanajstega decembra 2015, se nas je na parkirnem prostoru pred nekdanjo paradno firmo »Brest«, zbralo kar petdeset. Lepo je bilo, po dolgem času ponovno srečati našega Tineta, ki mu zdravje že nekaj časa preprečuje druženje z nami, a obljublja, da bomo še hodili skupaj, kar je dokazal tudi na Slivnici. V naši družbi se je kar hitro »udomačila« Vlasta, bodoča gorska vodnica, ki si je pri Milanu izprosila čast, da eno od tur, ki jih mora voditi pod mentorstvom izkušenega vodnika, opravi z nami. In verjemite, ni ji bilo lahko, saj smo vsi, čeprav tega ni opazila, ves čas budno spremljali njeno delo in ji na koncu, naj vam povem že kar sedaj, dali odlično oceno, kar je Milan tudi zapisal v svoje mnenje. Nekaj prigrizka, nekaj pijače, mnogo smeha, prijaznih pozdravov starih prijateljev in že je bilo potrebno kreniti proti vrhu, ki so ga coprnice, da nam ne bi šlo vse gladko, odele s hladom in vetrom. A Cekinčki se ne damo in kar kmalu smo stali na vrhu, 1114 metrov nad morjem, opravili skupinsko fotografiranje, uživali v pogledih na okolico in v belo slano odeto dolino, v kateri je mirno ležalo jezero. Pot nas je nato popeljala do »coprniške jame«, iz katere, kot je bilo že zapisano, prihajajo toča, nevihte in ostale neprijetnosti, ki si jih izmislijo coprnice. Nekaj najpogumnejših nas je, po lestvi, ki so jo verjetno nastavile svojim žrtvam coprnice, splezalo v notranjost jame in si jo pobliže ogledalo. A nikakor nismo mogli ugotoviti, od kod naj bi prihajale vse nadloge, ki jih pripisujejo tej jami in Slivnici. A kljub pogumu, smo vseeno z enim očesom pogledovali proti odprtini na vrhu jame, saj nikoli ne veš, kdaj in od kod se bo znašlo v črno odeto bitje na metli in se v svoji hudobiji zneslo nad gosti, ki kalijo njen mir. A smo jo tokrat dobro odnesli, saj so očitno vse, na čelu z materjo Uršulo, bile na Kleku. Po kratkem postanku pri domu in okrepčilu, smo se podali v dolino, do Muzeja jezerski hram, ki ga je zgledno uredila in uspešno vodi družina Kebe. V prostoru, kjer je nameščena maketa jezera, ki je posebnost v Evropi in so ga proučevali že mnogi na čelu z Janezom Vajkard Valvasorjem, smo posedli kot v amfiteatru in prisluhnili slikoviti predstavitvi jezera, življenja na njem, v njem ter ob njem in končno tudi o prebivalcih, ki si delijo usodo jezera in so na milost in nemilost prepuščeni coprnicam. Že pogled na stene da vedeti, da je muzej pripravljen s posebno ljubeznijo in strokovnostjo, saj so po stenah nameščene kopije pisanj in fotografij del, ki so jih o jezeru sestavili mnogi njegovi raziskovalci in proučevalci, med katerimi je verjetno najbolj znan prav Valvasor. Najzanimivejši del predstavitve je vsekakor, ko se prične maketa jezera polniti z vodo, v natančno takem zaporedju kot se polni v naravi in seveda tudi praznitev poteka tako kot v naravi. Res, čudovita izkušnja, ki si jo velja ogledati in seveda pohvala domačinom za realizacijo projekta, ki prispeva tudi k turistični ponudbi krajev okrog jezera. Tudi v zgornjih prostorih, kjer domuje muzejska zbirka različnega orodja, fotografij, ribiških pripomočkov je bilo kaj videti. Po filmski predstavitvi jezera, njegovih posebnosti in njegovih prebivalcev smo si ogledali še razstavljene primerke orodij in ostale opreme. Pod streho na dvorišču nam je gostitelj pokazal in obrazložil še, kako izdeluje lesene čolne za uporabo na jezerski gladini in prišel je trenutek, ko se je bilo treba posloviti od prijaznih gostiteljev. Naslednja, in zadnja postaja našega celodnevnega pohajanja po cerkniškem pa je bil ranč Društva Lovrenc. Že ob vstopu v gostinsko sobo nas je prevzela toplota in domačnost, ki jo dajeta celoten prostor in še posebno velika peč. Po pijači in prigrizku dobrodošlice smo se lotili pomembnega dela druženja. Pogovoriti se je namreč bilo treba o prehojeni poti v letu in določiti cilje za naslednje leto. Ker je skupina Cekinčkov pripravila predlog, ki naj bi bil sprejemljiv za vse člane skupine, je bilo razprave kmalu konec in program za 2016 sprejet. Seveda smo morali sprejeti tudi pomembno odločitev o tem, ali naj vodnici Vlasti podelimo pozitivno mnenje ali ne. Seveda smo njeno delo ocenili kot ustrezno in Milan je tudi zapisal takšno mnenje kot mentor. Sledila je še tradicionalna zahvala našemu Milanu, ki nas je uspel popeljati na mnoge vrhove, a kar je še pomembnejše, tudi žive in nepoškodovane spraviti z njih v dolino. Milan se je nato zahvalil nekaterim najzvestejšim Cekinčkom, še posebno zahvalo in pohvalo pa je , v imenu vseh prisotnih, izrekel organizatorjem našega pohajanja po Slivnici in njeni okolici. Še okusna hrana, ki so jo pripravili gostitelji z ranča Lovrenc in nekaj kozarčkov rujnega vina ali pivo po želji in že se je nad jezero spustil mrak. Ob odhodu smo se zazrli proti Slivnici in imeli smo občutek, da nad njo že migetajo majhne svetle lučke, kar je pomenilo, da so se coprnice že vrnile s Kleka. Domačini namreč trdijo, da je ponoči videti coprnice kot svetle lučke, ki se lesketajo nad Slivnico. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Elica, Andrej, Miran K., Miran D., Tine in Milan

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
13. februar 2016
fotografij
45

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju