Slavnik 20.4.2013


Cekinčki na istrskem Triglavu April 2013, natančno 20. april, za katerega v programu pohodov planinske skupine Cekinčki piše, da se bomo podali na pot na vrh Ermanovca (1026 m.n.v.). Milan kot vesten in predvsem previden vodnik, se 11. aprila odpravi na ogledno turo in popoldne, po povratku v dolino sporoči: «Miran, po Ermanovcu in okolici je zima tako usekala z repom, da je pustila v osojnih legah tudi do meter snega, na prisojnih pa nekaj manj. A četudi ga do pohoda pobere polovico, bomo ponovno »rinili v celo«! Posvet je bil kratek in odločitev hitra – gremo na vrh, ki je po višini približno enako visok (1028 m.n.v.) in leži toliko južno, da na njem ne bo snega. Torej gremo na vrh, ki ga je prof. Orel že leta 1957, v govoru ob odprtju Tumove koče, imenoval istrski Triglav. Vrh, ki ga je videti (kot v svojem članku piše dr. Vovk) iz Kopra in drugih istrskih mest, z vrhov Julijskih in Kamniških Alp ter s stoterih višin, širom po slovenski zemlji. Na vrh, ki ga Tržačani vidijo z raznih točk v mestu in je zanje oznanjevalec zime. Ko ob jesenskem dežju Tržačani opazijo, da ima vrh belo kapo, pravijo: «No, zdaj bo pa kmalu zima«. In bravo, uganili ste! Odločili smo se povzpeti na vrh Slavnika. Da pa le ne bi bilo preveč enostavno in prekratko, bomo šli iz Skadanščine, preko planine Jegno na Mali Slavnik (uradno Grmada 1001 m.n.v.) in se vrnili po direktni v Skadanščino. Preden se podamo na pot, pa razčistimo še izvor imena Slavnik, ki po trditvah zgodovinarjev v starih aktih s tem imenom ni omenjena nikoli. V italijanskih virih se pojavlja, v 16. stoletju, Monte di Podgoria in to naj bi bila omemba Slavnika. Goljak pa v Planinskem vestniku piše, da gora ni dobila imena po svoji dominantni legi, temveč po obliki – podobna je namreč »zglavniku«. Ne glede na vse zapisano domačini Slavnik imenujejo goro v celoti, medtem, ko je 1028 metrov visoki vrha zanje vedno samo Skukovec. Na dan pohoda se nas je v Skadanščini, vasici sredi Čičarije, na nadmorski višini 580 metrov, zbralo 39 hoje in svežega zraka željnih Cekinčkov. Kot vedno je Milan najprej povedal nekaj osnovnih podatkov o poti in njenem poteku ter posebej omenil cerkev v Skadanščini, ki ima zvonik zgrajen na »preslico«. Zvoniki na preslico so značilni predvsem za manjše cerkve. Taki zvoniki zvonov nimajo postavljenih v prostor med obodne zidove, ampak zvonovi visijo v linah zidu, ki je običajno tudi sestavni del pročelja cerkve. Pogled v nebo nam ja razkril, da bo vreme do popoldneva »vzdržalo«, v daljavi pa nas je vabil stolp na vrhu Slavnika, zato smo pogumno zakorakali po cesti skozi vas, po makadamskem vzponu mimo pomnika, ki nam je povedal, da so v Skadanščini dobili vodovod leta 2006, in nato naprej v gozd, kjer so nas pozdravile preproge pomladanskega cvetja. Kaj hitro smo se znašli na planini Jegno, kjer nas je »pozdravila« pisana druščina ovčarskih in pastirskih psov, ki pa, zanimivo, niso lajali, temveč so, nekateri leže, drugi stoje, opazovali naš prehod preko »njihove planine. Po obronkih smo opazili večje število koz, ki pa se ob svojem hranjenju niso pustile motiti. Velja pa opozoriti, da je mirno opazovanje prišlekov samo navidezno, saj so psi vsak trenutek pripravljeni na spopad s tistim, ki bi ogrozil drobnico, ki jim je poverjena v čuvanje, zato se ni varno približevati ovcam in kozam, ki jih ti zvesti čuvaji pazijo dan in noč. Še par sto metrov vzpona in znašli smo se na izredno pregledni točki, na kateri je postavljena tudi požarna opazovalnica, za katero bi nepoučen mimoidoči lahko pomisli, da je kiosk za prodajo spominkov. In ta »točka«, kota na nadmorski višini 1001 meter, se imenuje Velika Grmada. Italijani so jo sicer imenovali Mali Slavnik ( Piccolo Taiano). Domačini imena Mali Slavnik za ta vrh ne poznajo, ker jem zanje vedno bil samo Grmada, kakor jo je poimenoval tudi znani slovenski gornik Frischauf. In na tej koti je narava poskrbela, da pohod le ne bi bil »brez težav« in je nad nas poslala burjo. Po merilih domačinov in meteorologov je bila sicer zmerna, vendar smo si morali nemudoma nadeti anorake in na glavo pokrivala, da smo vsaj za silo zaščitili naša, burje nevajena telesa. Po postanku, ki smo ga porabili za ogled bližnje in daljne okolice (od Kopra do Trsta in mnoge vrhove gora) ter malico, smo krenili proti bližnjemu vrhu, 1028 metrov nad morjem ležečemu Slavniku. Najprej smo se seveda ustavili v Tumovi koči pod vrhom in si v njej privoščili izdatno toplo malico ter seveda nekaj pijače. Kočo so planinci postavili leta 1957 in jo, na predlog dr. Viktorja Vovka, poimenovali po slovenskem ljubitelju in raziskovalcu gora, katerega najpomembnejše delo je leta 1929 izšlo »Imenoslovje Julijskih Alp« ter Pomen in razvoj alpinizma iz leta 1930, dr. Henriku Tumi. Tuma je bil slovenski odvetnik, publicist, politik, planinec in jezikoslovec, ki se je šolal v Italiji in Avstriji ter nato delo opravljal na sodišču v Trstu, kjer je, zanimivo, vseskozi odločno, italijanski praksi navkljub, uradoval v slovenskem jeziku. Po »kosilu« in daljšem klepetu v koči, smo se podali na vrh ter opravili »obredno skupinsko fotografiranje«. V daljavi smo, poleg vseh gora in morja, lahko videli tudi Skadanščino ter naša vozila, ki so čakala, pripravljena za odhod domov. Nas pa je čakala še približno ura in pol spusta po travnikih in bukovem gozdu posebnega tipa, o katerem je pisal priznani slovenski botanik dr. Maks Wraber. V tem gozdu najdemo značilno travo, jesensko vilovino, tudi ojstrica imenovano. V nižjih legah gozda se bokovemu sestavu primešajo še hrast, črni gaber, mali jesen, cer in mokovec, graden in beli gaber tako, da lahko oči pohodnika uživajo v raznolikosti zelenih odtenkov barv listja na drevju. Ker smo Slavnik obiskali v zgodnje pomladanskem času, se nam še ni razkril v vsej svoji cvetoči preprogi, ki jo je mogoče srečati pozneje in jo sestavljajo od narcis, za katere vsaka dolina, skoraj vsaka vas uporablja drugačno ime (medenke, medenice, bedenice, bedenke,mandalence, rambovšlice, sugalice, muzgalice, podkolonice, česnikovice, suščnice, ključki, ključnice, ključavnice, jurjevke….) do visokoraslega košutnika ( ki ga, kljub temu, da je zaščiten, uničujejo z izkopavanjem njegovih zdravilnih korenin), Villarsova zlatica, bledorumeni ušivec, škrlatnobarvni ogorelček, mnogo vrst kukavic, več vrst močvirnic, navadna orlica, alpsko grozdičje, volčja jagoda, preobjeda. Tako raznolika vegetacija je posledica dejstva, da je Slavnik naravni mejnik ne le v geografskem in etnografskem smislu, temveč tudi v fitogeografskem ( rastlinskem) pogledu. Na tem območju se srednjeevropska vegetacija meša s predstavniki submediteranske flore in vegetacije, kar daje Slavniku ter okoliškim hribom poseben čar. Zanimiva je tudi zastopanost živalskih vrst, od katerih smo tokrat opazili samo škrjančka, ki nam je veselo prepeval in krajšal pot od planine Jegno do vrha in še del poti proti dolini. Pot v dolino je minila v pogovorih o različnih temah, zato niti opazili nismo, kako hitro smo stali ob vozilih. Milan je opravil kratko analizo ter pohodnike seznanil z načrti v prihajajočem mesecu maju, nakar smo se, nekoliko utrujeni sicer, a zadovoljni z dnevom, preživetem s prijatelji, v lepem vremenu, razšli. Ker bi bilo opisovanje posebnosti in zanimivosti Slavnika preobširno, v branje, vsem, ki bi radi prebrali več o Slavniku in okolici, tokrat ponujam članek dr. Viktorja Vovka, ki je bil objavljen v Planinskem vestniku št. 7 iz leta 1958 od strani 390 dalje. http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1958_07.pdf (stran 390). Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
11. maj 2013
fotografij
34

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju