Sivka 26.3.2011


Cekinčki na Sivki in »kmetiji slavnih« Splošno znano dejstvo je, da v Cekinčkih ves čas živi raziskovalni duh. Da bi ga vsaj delno potolažili, smo se odločili, da v duhu aktualnih dogodkov v svetu, v soboto 26. marca 2011, preverimo, kakšen je vpliv japonske jedrske katastrofe in Rudnika urana Žirovski vrh, na okolje in zdravje ljudi, v Žireh in bližnji okolici. V želji po čim bolj natančnih in verodostojnih podatkih smo se odločili, da vpliv preverimo na vrhu Sivke (1009 m n/v ). O tem, kako smo do vrha prišli pa nekoliko pozneje. Najbrž ni Slovenca, ki ne bi vedel za Žiri, vendar pa jih velika večina ne ve prav natančno, kje Žiri so. Naj vam takoj povem, da se nahajajo v Rovtarskem hribovju, na stičišču treh slovenskih pokrajin: Gorenjske, Notranjske in Primorske. Iz Žirov nas Poljanska Sora pripelje v Škofjo Loko (Gorenjska), čez hribe se po cesti lahko spustimo v Idrijo (Primorska), po drugi cesti pa se pripeljemo v Logatec (Notranjska). O imenu kraja obstaja več domnev, najpogosteje pa se pojavljata dve. Po prvi naj bi ime izviralo iz plodu bukovega drevesa – žira, kar bi bilo zelo mogoče, saj so bili včasih v okolici Žirov veliki bukovi gozdovi. Druga domneva pa pravi, da ime izhaja iz imena Močvirje. Menda je bilo v davnih časih na tem ozemlju jezero in mnogokrat so nato v zemlji, v globini enega sežnja ( 1,89m ) našli korenine hrastovih dreves. Poleg tega pa je še sedaj ponekod zemlja močvirna. Iz imena Močvirje naj bi se sčasoma oblikovalo ime Čvirje, kasneje Žirje in končno Žiri. Kraj so kolonializirali brižinski škofje, ki so imeli tu svojo posest od zgodnjega srednjega veka do leta 1803. Po urbarju iz leta 1291 ( Žiri so se tedaj uradno imenovali Syroch) je bil tu sedež županstva, ki mu je pripadalo 16, po urbarju iz leta 1854 pa celo 26 vasi. Dolga leta je na tem območju cvetelo furmanstvo, na kar še vedno spominjajo stare nadstropne hiše z napušči ob glavni cesti. Na tradiciji čevljarske obrti, ki se je razvijala od leta od druge polovice 19. stol. Dalje, je po drugi svetovni vojni zrasla tovarna čevljev Alpina, katere izdelke je nosil tudi marsikdo od nas. V drugi polovici 19. stol. Pa se je preko Idrije na Žirovsko razširilo klekljanje čipk, ki je še danes vodilna domača obrt. Četudi se krajem pravi Rovte in prebivalcem Rovtarji ( saj vsi vemo kaj to pomeni, kajneda? ), so ti kraji dali mnoge pomembne može, ki so ponesli glas o teh krajih v Slovenijo, Evropo in širom sveta. Tu so bili doma akademski slikarji Maksim Sedej, Franjo Kopač, Tomaž Kržišnik, pa številni slikarji samorastniki Janez in Pavel Sedej, Jože Peternelj-Mausar, Konrad Peternelj-Slovenc, Ivan Gluhodedov ter mnogi drugi, ki so pravi svetovni fenomen. Od neslikarjev pa samo še omemba mladinskega pisatelja Leopolda Suhadolčana in matematika Josipa Mazija. In imenovani še daleč niso vsi….. V soboto, v sončnem jutru, se nas je 44 Cekinčkov podalo na »raziskovalni pohod«. Po uvodnih Milanovih napotkih v Žireh, na nadmorski višini 487 m, smo se podali Sivki naproti. Od prvih metrov hoje so nas spremljali ščebet sinic, krakanje vran, in visoko nad nami »pivkanje« jastreba ter žuborenje Sore, kar vse se je zlilo v pomladansko simfonijo, ki so jo s svojimi prikloni dopolnjevale kronce in pomladanski žafrani. Pol ure hoje po ravnem ter kratek vzpon in že smo pri cerkvi Sv. Ane, biseru med okoliškimi cerkvami, mimo katere vodi evropska romarska pot Sv. Eme. Takoj za cerkvijo se začne resen vzpon, zaradi katerega se kmalu pokažejo prve posledice. Nekdo ni spoštoval pravila planincev, da je treba »nove čevlje doma uhoditi« in sledila je kazen – žulj in preobuvanje. Komaj se je kolona ponovno premaknila, že je mimo mene prihitela skupina pohodnikov, ki so, glej ga zlomka, panično hiteli v nasprotno smer. Vzrok – iskanje avtomobilskih ključev. Po nekaj minutah je bila zagonetka rešena in ključi najdeni – v napačnem žepu. Potem pa, brez ustavljanja in novih težav, v Milanovem ritmu do vrha Sivke. Ker vrh ne nudi razgleda, smo zelo hitro opravili skupinsko fotografiranje in se podali na rob gozda, na obronek travnika, od koder je lep pogled po okoliškem hribovju, pogled na tiste v daljavi pa je žal zastirala meglica. Ni ga večjega užitka kot sedenje na spomladanskem soncu, ki te polni z energijo. Ker je bilo energije dovolj, smo opravili še nekaj pogovorov o znaku Cekinčkov in izbiri majic, ki bodo postale naš »zaščitni znak« ter majskem pohodu ob Bančnih igrah. Žal pravijo, da tisto, kar je lepo ne traja dolgo in treba se je bilo odpraviti proti dolini. Hoja preko poljan, prekritih s preprogami pomladanskega žafran, na katerih so se mnoge pohodnice vlegle in ovekovečile, je bila nekaj nepozabnega. Spotoma smo zavili še na »kmetijo slavnih«. Ob skupinskem fotografiranju pred kajžo, je bila najbolj posrečena izjava, da na kmetiji še nikoli ni bilo in nikoli več ne bo toliko slavnih Slovencev kot na današnji dan. Pri kmetiji smo srečali še lastnika, ki nam je v prijetnem pogovoru »izdal« nekaj skrivnosti o dogajanjih na »kmetiji slavnih«. S kmetije pa v bukov gozd, ki sicer, zaradi golih vej, še ne nudi pravega zavetja in po dobri uri hoje smo ponovno v Žireh. Ugotovitev pohodnikov na koncu je bila, da je vpliv japonskega sindroma in Žirovskega vrha zanemarljiv, da pa je vpliv pohoda na počutje pohodnikov vzpodbuden, saj smo vsi žarečih obrazov in dobre volje, po prehojenih 13,3 km in premaganih 521 m višinske razlike, srkali kavico in pivo pri Lengerju. Po dokončni odločitvi o barvi majic, ki jih bomo v bodoče nosili Cekinčki, je bilo izrečenih še mnogo znanih; srečno pot ter nasvidenje na naslednjem srečanju in za nami je ostalo samo prazno parkirišče. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc in Zdravko Aš Komentarji k slikam: večinoma Zdravko Aš

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
30. marec 2011
fotografij
42

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju