Sabotin 19.2.2011


Cekinčki na pohodu na Sabotin ( 609 m ) – začetek novega obdobja skupine. V zgodnjem jutru 19. februarja 2011, smo se, z vseh koncev Slovenije proti Solkanu, podali člani pohodniške skupine Cekinčki. In razlog? Na parkirnem prostoru, v bližini mostu z največjim betonskim lokom na svetu, nas je čakal Milan, s svojim nepogrešljivim seznamom, na katerem je sproti »obkljukal« vsakega prišleka. Seveda ni manjkal tudi prijazen pozdrav, ki smo ga ponovili še vsi, ki smo na parkirišču že bili. Še zadnji pregled opreme, kakšen sendvič, kavica iz »termoske« in že ušesa doseže Milanov klic:«No, pridite malo bližje!« Najprej nas Milan, vseh 48, ki smo se odločili ta dan preživeti skupaj, razveseli s prijetno novico, da se je prejšnji večer začela pisati »nova zgodovina« Cekinčkov. Naši prijatelji, planinci PD Vrhnika, so nas namreč soglasno sprejeli v svoje vrste, kot novo skupino pohodnikov, z imenom, ki ga že dalj časa uporabljamo – CEKINČKI. Seveda ob tej novici ni manjkal močan aplavz. Nato še kratek opis poti, obvezna opozorila o upoštevanju varnostnih pravil med hojo in krenili smo, po severni poti, vrhu Sabotina nasproti. Komaj so se noge dobro ogrele, že je Milan ukazal, zanj sicer nenavadno hitro, počitek. Ko smo se vsi ustavili, ob kamnitem spominskem obeležju, v gozdu, visoko nad zeleno Sočo, ki ga krasi majhen šopek cvetja in napis Moj mir, je Milan, s svojim globokim, a tokrat še bolj resnim glasom in komaj opazno solzo v očesu začel: »Dragi Cekinčki, dovolite mi, da vam na tem mestu, primernem za to dejanje, povem žalostno novico, da nas je, pred slabim mesecem, po dolgem in hudem boju z zahrbtno boleznijo, zapustila naša prijateljica, pohodnica Milena. Od nje smo se poslovili 28.01.2011 v Vidmu pri Ptuju, ob vznožju haloških hribov, kjer bo večno počivala v miru. Naj bo Milena danes, ves čas pohoda z nami«. Z minuto molka in mnogo solzami v očeh, smo počastili spomin na zvesto in dobro prijateljico, ki bo ostala z nami večno. In potem, komaj je rahel vetrič posušil solze v očeh, se je pot proti vrhu Sabotina »postavila pokonci«. Potni obrazi, malo težje dihanje, slačenje vrhnjih oblačil, še krajši postanek in že smo pri kavernah, v neposredni bližini koče in muzeja pod Sabotinom. Majhen krepčilen požirek pijače, nekaj dodatne energije in že smo pred muzejem, kjer nas pričakuje Bogdan, naš gostitelj. Ne da bi izgubljal veliko časa, nas povede v zgodovinski svet Sabotina, o katerem je povedal toliko novega, da smo besede sproti »požirali« z odprtimi usti in ušesi. Svoje neizmerno znanje o Sabotinu in njegovi zgodovini nam je podajal tudi več čas, ko nas je vodil po skrivnostnem podzemlju »bivalnih in topniških kavern«. Seveda smo si spotoma, v prekrasnem sončnem dnevu, ogledali tudi del Italije in Slovenije, od Jadrana do Triglava, ki se je ta dan kopal v sinji modrini neba. Po ogledu kavern, ki se je, ob Bogdanovem bogatem znanju in izredno zanimivem podajanju zgodovine, zavlekel bolj kot je bilo predvideno, smo se vrnili v muzejsko restavracijo, kjer smo z velikim tekom »pospravili« vsak svojo joto z rebrci in seveda poplaknili z nekaj pijače. Po obroku še obvezno »martinčkanje« na prekrasnem soncu, in kar prekmalu se je ponovno oglasil Milanov znani: »Pridite vsi malo bližje«. Sledil je kratek opis poti, po kateri se bomo vračali v dolino in nekaj formalnosti, potrebnih za nemoteno delovanje skupine. Določili smo, poleg Milana, ki je že tako vodja skupine, še blagajnika (naša Marjeta), tajnika (naša Vesna) ter kronista (vlogo katerega bom do nadaljnjega opravljal pod člankom podpisani Miran). Polni energije, ki so jo na vrhu Sabotina zbrali naši sončni kolektorji, smo se odpravili proti vrhu Sabotina ter nato nadaljevali pot po grebenu (bivši italijansko – jugoslovanski meji) do ruševin cerkve Sv. Valentina, kjer smo imeli še krajši postanek ter pripravo na strmi spust v dolino. Tudi zadnji spust, po kamniti, a na srečo suhi poti, je minil brez posebnosti in na koncu smo zadovoljni ugotovili, da je za nami še en prelep dan, preživet v naravi, v slovenskih planinah, z dobrimi prijatelji. Dovolite, da zaključim z Milanovim:« Vidimo se 5. marca na Jurčičevi poti!« Besedilo:Cekinček – Miran Klavora Foto: Cekinčki – Andrej, Miran, Tine

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
21. februar 2011
fotografij
36

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju