Pristava nad Stično 14.12.2013

Slovo na Pristavi Tale članek ni in ni hotel iz mene. Očitno sem v podzavesti čutil ali pa je bila v meni temna, zla slutnja, da se bo zgodilo nekaj tragičnega, nekaj, kar spreminja usode in povzroča globoko žalost, kar bom moral zapisati. Žal se je zgodilo….. Sobota, 14. december 2013, dan, ko je bilo jutro oblačno, megleno, napoved pa obetavna, sončen, topel dan. In zaradi tega, drugega dela napovedi, se nas je v bližini obzidja cisterijanskega samostana v Stični, zbralo 67 Cekinčkov, željnih decembrskega sonca. Ker je bilo jutro res hladno, smo se zelo hitro podali v notranjost samostana ter se za dobri dve uri predali v roke mlade vodičke, ki nas je, po jutranji kavici, zeliščnih čajih in drugih okrepčilih, popeljala po prostorih samostana, ki so dostopni javnosti. Njena pripoved je vzbudila našo pozornost, saj je povedala mnogo novega, zanimivega o življenju in delu ter zgodovini njegovih stanovalcev. Samostan, katerega začetki segajo v leto 1132, je edini še delujoči cisterijanski samostan na Slovenskem in obenem eden največjih kulturnih, sakralnih in arhitekturnih spomenikov. V njem je leta 1428 nastal, za slovensko slovstvo pomemben stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. Arhitektura samostana se je sicer spreminjala, vendar je do današnjih dni ostalo ohranjeno jedro, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev. Leta 1784, v času reform Jožefa II je bil samostan razpuščen, leta 1898 so se, kot jih imenujejo, beli menihi, ponovno vrnili v Stično. Stiška opatija, v kateri menihi v svojem duhu »Ora et labora«, nadaljujejo svojo več stoletno pot, je danes najstarejše duhovno in kulturno središče pri nas. Tudi nas je klicala pot, zato smo se poslovili in zakoračili v hladno jutro, cilju naproti. Ves čas, hoje po rahlo pomrznjenih gozdnih poteh, so nas spremljale prekrasne umetnine narave, saj je bilo, zaradi hladne noči po vejah, cvetovih, drevesnih koreninah, vse polno ivja, ki je dajalo občutek, kot bi ga izdelale pridne roke klekljaric. Prvi , daljši postanek, za malico, čaj in kavico smo opravili v prijetnem zavetju koče Planinskega društva Šentvid pri Stični, pred odhodom pa smo si ogledali še notranjost bližnje cerkve sv. Nikolaja na Gradišču. Kot bi slutili, da nas nekoliko višje čaka prijetno presenečenje, smo pospešili korak in se kmalu znašli pod vasjo Pristava, kjer smo iz meglene koprene stopili v svetlo sončno okolje. Prekrasen pogled na gore v daljavi je dal pohodnikom novega zagona, tako, da so pospešili korak proti bližnjemu vrhu, 694 metrov visoki Pristavi. Jaz pa sem, na trati, ob prvi hiši v vasi, pod opoldanskimi sončnimi žarki, toplega decembrskega sonca in s kuliso slovenskih gora v ozadju, po daljšem času, srečal dolgoletno mlado prijateljico. Topel, prisrčen objem, brez besed, nenavadno dolg; danes vem, česar v tistem trenutku nisem mogel niti slutiti; bilo je slovo na Pristavi… Na vrhu smo, kot je to že običaj, v bližini stavbe, v kateri so bili 7. 9. 1990 izdelani prvi načrti za bojno uporabo enot Teritorialne obrambe, ki so bili nato uporabljeni in uresničeni v juniju in juliju 1991, opravili skupinsko fotografiranje ter se spustili proti dolini. Časovna stiska, ki jo je povzročilo predolgo zadrževanje na prijetnem zimskem soncu, nas je prisilila, da smo se v križišču, kjer se odcepi pot proti cerkvi Sv. Lamberta, zadržali samo toliko, da je Milan povedal osnovne podatke in že smo pospešili proti dolini. Po nekaj metrih premagane višinske razlike smo zopet padli v, od zjutraj dobro znano megleno moro, a ker smo imeli obljubljeno dobro hrano in nekaj pijače na kmečkem turizmu v Metnaju, nas to ni motilo. Pri Migličevih smo nato ob dobri hrani in pijači, »presenetili« Milana, kot je to že običaj ob koncu leta, s priložnostnim darilom ter rekli nekaj besed o programu dela za naslednje (torej letošnje) leto. Kar nekaj besed smo namenili tudi pripravam za izvedbo programa in pogostitve ob občnem zboru PD Vrhnika. Kot je že običajno v takih primerih, je čas prehitro tekel in potrebno se je bilo posloviti od gostiteljev ter nadaljevati pot proti Stični, kjer so nas čakali naši »jekleni konjički«. Ob prihodu na cilj, se je večerni mrak že začel prevešati v pravo temo, a občutki ob druženju so bili nepozabni. Ker je bilo to poslednje druženje v letu, je bilo izrečenih tudi že nekaj voščil. Moja slutnja, ki sem jo zapisal šele danes, se je žal uresničila in mojo prijateljico so pred nekaj dnevi, v beli krsti, položili k večnemu počitku…. Počivaj v miru, draga prijateljica! Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora, Andrej Kolenc in Tine Šubic