Prisojnik 17.8.2013


Cekinčki na prisojnem Prisanku Poletje, topli, sončni dnevi in čas, da udejanjimo odločitev, da se povzpnemo na 2547 m visoki Prisank. Datum odločitve 10. avgust, vendar nam jo, tik pred zdajci, kot je to že njena navada, zagode mati narava. Meteorologi napovedujejo nevihte (z močnimi nalivi in strelami) v gorah, zato je edina logična in modra odločitev, ki jo sporoči Milan: «Ne gremo, bomo se pa podali na vrh čez teden dni, 17. avgusta«. Neučakanost je tako še večja, saj se gore drži sloves zelo zahtevne, in komaj dočakamo dan, ko bomo (ali pa tudi ne) stali na vrhu. V soboto, 17. avgusta ob 7. uri, se nas na parkirnem prostoru na Vršiču, na višini 1611 mnm, zbere 21 Cekinčkov in Cekinčic. Po Milanovi kratki predstavitvi poti in opozorilu na najbolj zahtevne in nevarne dele, se skupina loči, ker se tri pohodnice, na podlagi ocene svoje pripravljenosti, odločijo, da se bodo podale na pot do Slemenove špice in nas potem počakale v Poštarskem domu na Vršiču. Torej je skupina osemnajstih krenila, preko obsežnega melišča, gori naproti. Rahel vzpon do križišča, v katerem se poti ločijo in že smo pred odločitvijo. Ali gremo po »grebenski« ali po »južni«? Tudi tokrat smo se prepustili Milanovi odločitvi, ki si je vzpon na vrh zamislil po grebenski, ki je sicer zelo zahtevna, a vseeno nudi pravemu pohodniku obilo užitkov, saj je potrebnega tudi nekaj »plezanja«, uporabe skob in prijemov za »zajle« (jeklenice). »Zagrizli« smo v hrib, in kaj kmalu smo bili na travnati vesini, kjer smo si, v sončnem dnevu in ob prekrasnem pogledu na okoliške gore, privoščili kar dolg počitek. Kar prekmalu je prišel tisti znani Milanov: «Gremo naprej«. Še nekaj minut in ponovno »počitek«, tokrat namenjen vlečenju zaščitnih čelad iz nahrbtnikov ter zlaganju in nameščanju palic na in v nahrbtnike, kajti začel se je pravi vzpon, z veliko nevarnostjo padajočega kamenja. Še kakšen požirek osvežilne pijače in že smo v zahtevnem, plezalnem delu. Globoko dihanje, vzdihi in sem ter tja kakšna krepka, so znak, da Prisank ni zastonj omenjen kot zelo zahteven vrh. Nad oknom seveda obvezen postanek in fotografiranje, ker si česa podobnega, kot je pogled skozi Prisojnikovo okno, gorohodec samo želi. S spoštovanjem smo seveda gledali in vljudno pozdravili tudi tiste, ki so še bolj drzni in so se na vrh podali skozi okno, po poti, še zahtevnejši od naše. Po kratkem predahu ponovno v skalo, na jeklenice in z grebena na greben, preko nešteto vrhov, konca poti pa od nikoder. Končno, ura 11. in celotna skupina Cekinčkov na vrhu 2547 metrov visoke prisojne gore Prisojnika ali Prisanka. Veselje je neizmerno, saj smo premagali zahteven slovenski vrh. Nagrada pa je bila prečudovit pogled na večino slovenskih pogorij in Milan je imel kar precej dela, da nam je povedal imena vseh vrhov, ki jih je bilo na ta sončen dan videti z vrha Prisanka. Obvezna »skupinska« in obilna malica ter nekaj nastavljanja soncu, ki je prijetno grelo in ponovno, nahrbtnike na ramena ter proti dolini. Za spust je bila določena Južna (Slovenska) smer, za katero trdijo, da je lažja, a ko si enkrat prehodil (preplezal) grebensko do vrha, tudi spust po Južni ni lahek. Zahteva obilo previdnosti, česar smo se dobro zavedali in se, nekaj po petnajsti uri, pri Poštarski koči srečali z našimi Cekinčicami, ki so se že nekaj pred nami vrnile z uspešne poti na Slemenovo špico. Srečanje je bilo prijetno, pred kočo je bilo izmenjanih kar nekaj vtisov o eni in drugi turi, nakar smo se družno podali v notranjost in se prepustili strežbi osebja koče. Hrana, postrežba, prijaznost na vrhunskem nivoju in ni se čuditi, da je koča prišla v izbor petih najboljših planinskih postojank v letu 2013. Zmagala, sicer kljub našim glasovom ni, bo pa naslednje leto, če bodo le nadaljevali s takim delom in prijaznim dostopom do gostov. Druženja in pogovorov v koči kar ni hotelo biti konec, a na koncu je le naredila svoje utrujenost ter zavest, da se je treba pripeljati še domov. Polni lepih vtisov smo se razšli in si zaželeli nasvidenje na naslednji turi ter se podali proti dolini. Spotoma so si nekateri ogledali še značilno »skalno figuro« Ajdovske deklice pod steno Prisanka, drugi pa so se ustavili pri Ruski kapelici, postavljeni v spomin ruskim ujetnikov, ki jih je ob gradnji ceste preko Vršiča pod seboj pokopal plaz. In bil je lep, topel, sončen dan, ki si ga v gorah lahko samo želiš in bili so prekrasni razgledi, ki si jih lahko samo želiš in bilo je druženje s prijatelji, kakršne si lahko samo želiš! Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Metod Vesel, Marjeta Krambergar, Sonja Gantar

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
24. november 2013
fotografij
56

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju