Pot devetih kalov 12.1.2013

12

Cekinčki v deželi kalov in pršuta Na prijaznem povabilu za prvo srečanje Cekinčkov na terenu piše: «Pozdravljeni, malce lažji pohod, skorajda izlet, smo si privoščili v decembru, da na tak način zaključimo uspešno pohodniško leto, in prav tako bomo začeli v tem letu, da bomo počasi pridobivali na moči in vztrajnosti«. Podali se bomo na tematsko pot »Devetih kalov«. Zanimivo povabilo, ki obljublja lepo izkušnjo in lep dan s prijatelji, pa tudi vremenska napoved za soboto, 12. 1. 2013 je bila zelo ugodna, zato se nas je proti Kobjeglavi podalo kar 54. Lepa rdeča zora je napovedovala sončen dan, slana v zavetrnih legah ugodno temperaturo za hojo, burja, ki smo jo začutili takoj ob izstopu iz vozil na »placu« pa nas je opomnila, kako krut zna biti Kras. Takoj smo si nadeli dodatna topla oblačila (predvsem so starši poskrbeli za mlade pohodnike) in po kratki predstavitvi poteka pohoda in zanimivosti, ki jih bomo imeli priložnost videti smo se podali na pot. S »placa« sredi Kobjeglave, ki naj bi ime dobila, kot trdi ena razlaga, po griču Kop, ki se vzpenja za vasjo ali po konjskih hlevih in kobilah, kot trdi druga razlaga in je prvič omenjena že okrog leta 1300, smo se podali cilju nasproti. Najpomembnejše pa je, da nam ob imenu Kobjeglava najprej pride v misel kraški pršut, po katerem je kraj znan. Po nekaj prehojenih metrih smo se ustavili pred spomenikom, postavljenim v spomin na 2. svetovno vojno in NOB, ki je oblikovan kot požgan kraški dom. Od tu se spustimo do prvega kala pod vasjo. Kal je, za vse, ki želite vedeti, plitva kotanja v kraških tleh, v kateri se nabira voda. Ker je dno pokrito z ilovico ali glino, je nepropustno in voda ne pronica v zemljo. Naravni kal nastane, ko se na dnu zbere plast gline, to je usedlin, ki nastanejo s kraškim preperevanjem in omogočajo, da se deževnica na njej ustavi ter s tem nastanejo naravni zbiralniki vode, ki so bili v preteklosti namenjeni predvsem napajanju živine, nekateri, kot smo spoznali pozneje pa tudi za pranje perila. V okolici Kobjeglave in Tupalič so domačini od enajstih kalov, ki so jih nekoč uporabljali, z obnovo, pred propadom rešili devet in po njih imenovali tematsko pot. Od kala nas je pot vodila skozi vas, kjer smo si spotoma ogledali še cerkev Sv. Mihaela, dokončano v 17. stoletju, ki jo krasi glavni oltar, ki je eden najboljših kamnitih baročnih oltarjev iz leta 1768. Notranjost cerkve, predvsem stranski oltar, na katerem je slika Sv. Silvestra, je poslikal znani slikar Johannes Michael Lichtentreit. Zanimiv je bil pogled na kraška dvorišča s štirnami, s kamnitimi portali in borjači, po ogledu katerih smo se nato izgubili v zavetje borovega gozda. Burja v gozdu izgubi nekaj svoje moči, zato smo se lahko medtem, ko smo hodili po borovih iglicah ter hrastovem listju med starimi zidovi ob poti, posvetili opazovanju zanimivosti. V oko padejo menhirji, samostoječe skale, ki jih vidiš po gozdu, poleg njih pa še murve in lipe, ki s svojo mogočnostjo in starostjo dajejo poti poseben pečat. Omeniti velja seveda tudi spodmole, ki popestrijo pot. V nekem trenutku smo se, preko zidne škrabe, ki je preprečevala prehod živine, prebili do »kamnite pastirske hiške«, kjer nam je Milan natančno razložil način gradnje takih hišk, saj ima tudi sam nekaj izkušenj s tem. Po ogledu hiške in nekaj sto dodatno prehojenih metrih nas je Milan opozoril na zanimivo tvorbo. V tleh je namreč opaziti luknjo, ki dopušča prehod samo enega človeka naenkrat, v notranjosti pa se razširi v izredno čudovito kraško jamo, imenovano Hrami, vredno ogleda. Na koncu jame nas je pričakal še poseben gost, ki običajno počiva tako, da visi z glavo navzdol (netopir). Ker je bil v globokem spancu se ni dal motiti in nastalo je kar nekaj prekrasnih fotografij tega malega »krvosesa«. Naj zapišem, da je lahko tistim, ki v jamo, iz takih ali drugačnih razlogov niso vstopili, lahko žal, saj podobne priložnosti, ponovno, ne bodo imeli hitro. Ker je večina izkoristila čas med obiski posameznih skupin v jami tudi za malico, potem ni bil problem prehoditi še preostanek poti do cilja v Kobjeglavi. Vmes smo si ogledali še prikaz smoljarjenja ter obiskali »Škratovo dolino«, nad katero so bili navdušeni predvsem najmlajši. Kljub temu, da so s pomočjo starejših, dolino natančno pregledali, jim škratov tokrat ni uspelo najti, saj so se, pred veliko množico pohodnikov, očitno umaknili v svoja skrivna bivališča. Po prihodu na cilj v Kobjeglavo smo se z vozili podali še do bližnjega kraja Gorjansko, kjer smo si ogledali pokopališče, preko 10.000 vojakov različnih narodnosti, ki so padli med boji na soški fronti v letih 1915 – 1917. Zanimivo je, da je pokopališče ohranilo avtentično zasnovo, prilagojeno izoblikovanosti kraške krajine. Po ogledu pokopališča še natančna navodila, kako priti do gostišča, v katerem nam je Milan naročil kosilo in že smo bili na poti, novim dogodivščinam, tokrat gurmanskim, naproti. V Hruševici, na Izletniški kmetiji Grča, so nam pripravili prijeten prostor, z okusno hrano in pijačo. Čas pred obedom smo uporabili za delitev izkaznic »novo sprejetim Cekinčkom«, med katerimi je bilo, kako vzpodbudno, največ mladih. Ob povratku proti domu so si nekateri vzeli še čas in si ogledali, in verjemite vredno je, še naselje Štanjel z njegovimi kulturnimi in arhitektonskimi posebnostmi. Kaj vse so videli vam ne bom napisal, ker vam prepuščam to kot izziv, za vaš nedeljski družinski izlet. No pa vseeno - naj bo vsaj ena, da boste malo premišljali in cedili sline – prekrasen park, imenovan Ferrarijev vrt. Napisal: Miran Klavora Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora in Andrej Kolenc