Pohorje 2.-4.9.2011


Cekinčki prečili Pohorje – bilo je noro in nepozabno Milan nam predstavi Pohorje kot 1543 metrov visoko naravno oazo, širnih gozdov in celo pragozda Šumik, polno obsežnih pašnikov in jas, neokrnjenih voda, slapov, jezer in šotnih barij. In v tej oazi domujejo tudi največji metulj Evrope in druge dragocene živalske vrste. In na koncu sledi povabilo na izlet, na edino silikatno gorovje pri nas, ki naj se zgodi med 2. in 4. septembrom. Če bi vabilo pozorneje prebrali, bi verjetno odkrili v njem skrito zanko, katero pa sem tudi sam razvozlal šele po koncu našega druženja v pohorskih gozdovih. V opisu poti je Milan namreč zapisal, da bomo hodili mimo Partizanke (ne Partizanskega doma) in v višinski razliki - malo gori - doli - naokoli. V čem je bila zanka, vam bo popolnoma jasno, ko boste prispevek prebrali do konca. Po vseh tehničnih pripravah in po že opravljeni ogledni turi, je Milanu organizem sporočil, da je prišel čas, ko tudi on potrebuje nekaj predaha in, da bi lahko tura preko Pohorja imela neprijetne posledice za njegovo zdravje. To sporočilo je razumel in ga vzel resno, zato me je nekaj dni pred začetkom pohoda poklical in prosil, če bi prevzel vodenje. Da ne bi priprave, ki so bile že izvedene šle v nič in ker zaupam v kolektivni duh Cekinčkov, sem po kratkem premisleku privolil in se pripravil, kolikor je v danih okoliščinah bilo najbolj mogoče. V petek se nas je pod uro na ljubljanskem kolodvoru zbralo 21 Cekinčkov, ki smo ocenili, da imamo sposobnost premagati Pohorje. Na zbornem mestu je Milan pohodnikom predstavil zamenjavo v vodenju in vsem zaželel srečno pot ter ob odhodu vlaka nemo (verjamem, da tudi s cmokom v grlu) obstal sam na peronu, mi pa smo z vlakom oddrdrali proti Mariboru. Pot je kaj hitro minila in nato tudi z mestnim prevozom do vznožja Pohorja ni bilo težav, saj smo imeli občutek, kot da je avtobus čakal samo na nas. Tudi na vzpenjači ni bilo zastojev in vseh 22 v Mariboru se nam je namreč pridružila še Ptujčanka Vlasta) se nas je znašlo na začetku poti. Skrb mi je vzbudila izjava enega od zaposlenih pri vzpenjači, ki je na moje vprašanje, če nas bo na poti do Mariborske koče in dalje do Ruške koče zajel dež, izjavil, da prej tema kot dež. A naj zapišem že kar sedaj, in kot boste brali v nadaljevanju, smo dobili obojega obilo. Hoja do Mariborske koče je minila v prijetnem kramljanju in izmenjavi novic med prijatelji, ki se že dalj časa nismo videli. Po kratkem oddihu, žigosanju transverzalnih in ostalih knjižic ter nekaj debelih deževnih kapljic smo se podali proti Ruški koči. Tudi pri Mariborski koči je bila zanimiva izjava enega od domačih planincev, ki je v šali dejal, naj dajo vodniku karto Pohorja, ki ga ne pozna in se bo izgubil. Do drevesa, na katerem je smerna tabla za dom Zarja, je hoja tekla gladko in brez zapletov, potem pa se je začelo. Ker mi je iz v spominu odmevalo, da ne smemo v smeri Zarje, temveč po drugi, slabše označeni poti, sem hrabro zakorakal v smeri markacij, navzdol v gozd. Po nekaj minutah hoje so se, na široki poti markacije izgubile, vendar smo kljub temu, po občutku, nadaljevali v desno. Ker pa je smer in višina postala sumljiva, sem uporabil »klic v sili« in po kratkem usklajevanju sva z Milanom ugotovila, da smo nekoliko preveč desno in prenizko. Sam sem se podal na izvidniški pohod po strmem smučišču, in se, ne boste verjeli, znašel na vrhu smučišča »Partizanka«. Po ugotovitvi, da je točka prava za nadaljevanje proti Ruški koči, sem poklical ostale in nadaljevali smo pot. Takrat pa se je že začel napovedovati tudi drugi, težji del poti, začelo je namreč deževati ter padati tema. Dežniki, nekaj pelerin in pogumno naprej. Vendar tokrat samo dobrih deset minut, kajti potem se je vlilo »kot iz škafa«, začelo se je neurje in divji ples narave, z grmenjem, strelami, močnim nalivom in celo meglo. Po gozdni poti se nam je pod nogami začel valiti hudournik, voda vdirati v čevlje, na nekaterih mestih so nastale globoke luže, lilo pa je tako, da tudi s pomočjo čelnih svetilk ni bilo mogoče slediti markacij ob poti, saj je bilo videti komaj ped pred nosom. Vendar pa smo le našli markacijo, za katero smo menili, da bo rešilna. Na drogu električne napeljave se je v soju svetilk zasvetil znani rdeče-beli krog, pod njim pa bela puščica, ki je kazala, mimo električnega transformatorja nekam proti dolini. Ker sem po telefonu dobil tudi potrditev lokalnega poznavalca, ki mi je povedal, naj gremo »naravnost mimo transformatorja in bomo po desetih minutah v koči«, smo se podali v smer, ki jo je kazala puščica. NAPAKA!!! Po približno 20 minutah hoje navzdol, sem ocenil, da pri stvari nekaj ne more biti v redu, saj smo, kljub izredno težkim nevihtnim razmeram, hodili že predolgo in bi že morali doseči cilj. Ponovno sem z domačinom opravil usklajevalni telefonski pogovor. Ugotovila sva, da hodimo v napačno smer in se dogovorila da se vrnemo do transformatorja, kjer nas počaka domači vodič. In res smo, po slabe pol ure hoje navkreber, pri transformatorju, zagledali odrešilne luči osebnega avtomobila. Še dobrih petnajst minut hoje do koče in utrujeni, premočeni a hkrati tudi zadovoljni, da se je srečno izteklo, smo se ob 21.30 uri znašli pred vrati Ruške koče. In na koncu ugotovili da je bilo to tisto »malo gori – doli - naokoli«. Po preoblačenju in namestitvi premočenih oblačil v zasilni sušilnici pa se je zgodil skorajda čudež. Kar naenkrat se v jedilnici zbere celotna odprava, ki se ji je pridružila še Monika in začel se je zabavni večer. Kljub vsemu hudemu, kar smo prestali do koče, šalam, smehu in petju, kar ni hotelo biti konca. A na koncu je zmagala utrujenost in počasi smo se odpravili spat ter pripraviti za sobotno »dolgo turo« do Ribniške koče. V lepo, svetlo jutro smo se zbudili, kot da prejšnji večer ne bi preživeli norega plesa narave. Posledic e čutili tudi zaposleni v koči, saj je bil edini način plačevanja računov gotovina, ker je neurje uničilo vso hišno telekomunikacijsko napeljavo. Ob 8. uri smo krenili novim dogodivščinam naproti. Ker sta se nam pri koči pridružila še planinski samohodec Marko iz Ljubljane ter Cekinček Bojan, je bila skupina številčnejša in tako tudi pozitivne energije več. Naj na tem mestu zapišem, da smo, kljub Markovemu dokaj dobremu poznavanju hribov, zaradi slabo markiranih poti, na nekaj mestih morali kar dobro pogledati v karte, združiti moči ter se odločiti za pravo pot. Posebno doživetje, ki ostane večno v spominu je bila hoja skozi pragozd Šumik, ki mu piko na i doda slap, do katerega se moraš spustiti, ker sicer, tako trdijo, nisi bil na Pohorju. In res je bil ta dan, zaradi dodatne vode od pretekle noči, še posebno veličasten. Mimo Koče pod Klopnim vrhom in po cesti pod Klopnim vrhom spet nekaj orientacijskih težav in dogovorov (eni bi po gozdu, drugi po cesti naokrog), a kljub temu uspešno prikorakamo do Koče na Pesku. Dogovor, da se ustavimo za daljši čas, da si privoščimo kosilo in nekaj osvežilne tekočine. Čas hitro teče, in da bi izpolnili dnevno normo ter za dne prišli do Ribniške koče, je treba kar prehitro na pot. Tik pred odhodom pa peterica »članov odprave« oznani, da so ocenili, da so njihove zmogljivosti na meji zmožnosti in se odločijo, da je njihove hoje za ta dan konec in bodo v »lastni režiji« nadaljevali pot. Seveda smo spoštovali njihovo pametno in pretehtano odločitev ter nas je 19 odšlo dalje, v smeri Ribniške koče. Eden vrhuncev je, ko se povzpneš na stolp ob Lovrenškem jezeru in s pogledom objameš vso lepoto, ki jo narava ponudi, verjetno v opravičilo za preteklo, nevihtno, noč. Preprosto nepozabno – prečudovito!!!! Podobna slika in podobni občutki tudi ob Ribniškem jezeru. Človek ne more verjeti, da je v Sloveniji toliko lepote,na tako majhnem prostoru. A je vseeno res. Od jezera še kratek vzpon in prihod na greben s spomenikom, s katerega se odpre pogled na kočo, ki pa je žal na sosednjem grebenu, tako, da je za zaključek dneva treba ponovno v dolino in potem navzgor do koče. A zmogli smo tudi to in po nekaj manj kot 12 urah hoje, utrujeni sicer, a vseeno zdravi in dobre volje, vstopili v zavetje Ribniške koče. Po večerji še nekaj smeha in pogovorov, a se je vseeno že poznala utrujenost, saj je pogovor zamrl prej kot prejšnjo noč. V nedeljo smo se prebudili v jasen a nekoliko vetroven dan ter po obilnem zajtrku, ob 8. uri krenili proti cilju poti – Slovenj Gradcu. Med hojo je bilo slišati kar nekaj izjav o utrujenosti, o žuljih, ki so jih dobili tudi nekateri, ki do tega časa niso vedeli, kaj to žulji so, vendar dobra volja ni pošla in je bilo ves čas obilo smeha in zabave. Nepozabni so trenutki, ko se povzpneš na najvišji vrh Pohorja 1543 m visoki Črni vrh, ko uživaš v pogledu na prostrane pašnike in pohorske jase, ko hodiš po travnati preprogi in zreš na mesta in vasi v dolini. Pri Grmovškovem domu pod Veliko Kopo na višini 1371 m pa, kot se reče, »da te kap«. Dobra volja na vrhuncu, sonce lepo pripeka in Cekinke zaplešejo, ne boste verjeli, kan-kan. Še nekaj rund polke in po nekaj kozarcih zaužite osvežilne pijače je čas za nadaljevanje. Poguma Cekinčkom ne vzame niti strm vzpon preko Velike Kope, na višino 1542m, saj se zavedamo, da nas na drugi strani čaka spust, ki je za noge težji, a vseeno, pot gre navzdol, proti cilju. Brez posebnih težav, ob vse pogostejšem omenjanju žuljev in utrujenosti, smo prispeli do Partizanskega doma, na višini 1443m. Ponovno počitek, ki ga noge, pa tudi duša, potrebujejo in potem nadaljevanje proti Koči pod Kremžarjevim vrhom. Na višino koče 1102 m, pridemo ob 13.30 uri. Ker nas po telefonu doseže glas, da se je Milan z avtobusom »prebil« do Gradišča in nam s tem prihranil kar dobro uro hoje, se odločimo, da bo postanek za kosilo nekoliko daljši. V družbi neštetih os in ob čakanju na »pogrevanje » hrane, je čas hitro mineval. Vsi Cekinčki smo si, tako ali drugače »lizali rane«, nameščali povoje in obliže ter razmišljali, kako bomo uspeli prehoditi še zadnjo uro spusta do odrešilnega avtobusa. In človek kar ne more verjeti. Po obedu in popiti pijači smo se odpravili v dolino in uro trajajoč spust je minil v sproščenih pogovorih in dobri volji, kot bi ne bili ta dan na nogah že 7 ur. Potem pa, nepozabno srečanje na Gradišču, kjer sem, in mislim, da me občutek ne vara, videl tudi kakšno solzo sreče, ob srečanju z Milanom. Cekinke so mu, za dobrodošlico in v zahvalo za prihranjeno uro, zaplesale svojo »kan kan točko«, ob kateri je tudi Milan onemel. Po prehojenih 63 kilometrih in vseh prestanih naporih te ženske še plešejo. Res so neumorne, zlate Cekinke!!!!!!! O vožnji proti domu nič posebnega. Upam, da vam je v tem trenutku jasno, kaj je pomenila Partizanka, kaj je pomenilo » malo gori – doli - naokoli« in, da bomo mogoče v prihodnje vsi bolj pozorno prebrali Milanove namige in se pripravili na presenečenja. Ob koncu vsem udeležencem pohoda iskrena hvala za potrpljenje, podporo, kolektivni duh in zaupanje, ki ste mi ga, kljub nekaterim napakam, izkazali. Res ste zlati Cekinčki, pravi prijatelji, na katere se lahko človek zanese v vsakem, tudi najtežjem trenutku. BILO JE NORO IN NEPOZABNO! Besedilo: Miran Klavora Fotografije Miran Klavora in Tine Šubic

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
07. september 2011
fotografij
47

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju