Peca - Kordeževa glava 8.9.2012


Cekinčki na Kordeževi glavi - 2125 m Nadaljujemo z osvajanjem dvatisočakov. Trilogijo smo zaključili z vzponom na Peco, oziroma na njen najvišji vrh, Kordeževo glavo (2125 m), najvzhodnejši dvatisočak, ki leži v Karavankah in po legendi pod njim spi kralj Matjaž. Nad Črno in Mežico je gora vsa prevrtana zaradi rudarjenja v preteklih stoletjih, danes je to turistični rudnik in muzej. Prvotno načrtovan dvodnevni izlet smo soglasno spremenili v enodnevnega, ogled okoliških znamenitosti pa začasno odložili. Po Milanovih natančnih navodilih smo vsi (razen para, ki je obujal spomine na mladostno osvajanje v gorah), prispeli točno na dogovorjeno mesto na Jakobah, na višini 1410 m. Smo pa nekaj časa porabili za čestitke in pozdrave ob vsakokratnem radostnem srečanju in veselju, da se ponovno vidimo, skupaj preživimo dan, nekaj naredimo za dušo, nekaj za telo, skratka, da nam je lepo. Pridno nabiranje kondicije nam je omogočilo kar hiter dostop do planinske koče Doma na Peci, ki stoji na višini 1665 m že od leta 1928, večkrat prenovljen, v taki velikosti pa od leta 1957, in je priljubljena izletniška točka skozi vse leto. Ob prihodu do koče na Mali Peci smo nekaj zaradi zgodnjega vstajanja, nekaj zaradi dolge poti, zavzeli strateška mesta po vabljivih klopcah in pričeli s praznjenjem zalog iz nahrbtnikov ter jih obilno zalivali z okusnim in lepo dišečim čajem. Mimogrede nas je Milan tudi spomnil ali pa opomnil, da se reče nahrbtnik zato, ker se nosi na hrbtu in ne »naritnik«, zato smo si nekateri pred nadaljevanjem pohoda marljivo zategnili jermenčke, saj si častitljiva Peca zasluži, da se nanjo povzpnejo pravi planinci. Lepo siti smo se začasno poslovili od koče, pred tem napovedali prihod na južino in v sončnem dnevu nadaljevali ne prehud vzpon, do vrha naj bi potrebovali še približno uro in pol. Vedno bolj so se nam odpirali lepi razgledi in občudujoče smo vzdihovali nad lepotami naše deželice, nekateri pa tudi zaradi poti same. Zaradi izjemno toplega vremena smo odlagali odvečna oblačila, mazali najbolj izpostavljene dele, budnemu Milanovemu očesu pa tudi danes ni ušla nobena rožica in njeno poimenovanje. Kar vztrajaj Milan, počasi smo začeli zapisovati in ne bo treba dolgo čakati na pravilne odgovore. Samo listek se je nekam izgubil .... Vedno znova pa radi slišimo kje smo že bili skupaj in kaj nas še čaka. Tako smo na travnati ravnici med Malo in Veliko Peco ponosno zrli v Raduho, Dleskovec, Veliki vrh, slutili Moličko planino, se povzpeli na Ojstrico, mimo Lučke Babe, Planjave, do Kamniškega sedla in Brane, slutili Tursko goro in Okrešelj pod njo, pa do Skute, Grintovca in obeh Kočen. Vzpon med ruševjem, ki ga ponekod tudi zaradi pridobljenih subvencij krčijo, planine pa ponovno dobivajo svojo prejšnjo podobo, se je lahkotno nadaljeval saj smo že slutili vrh in se že veselili čudovitih, res izjemnih razgledov, ki jih to pogorje s svojo edinstveno lego, še posebej pa najvišji vrh 2125 m visoka Kordeževa glava, ponuja. Srečevali smo pohodnike z vseh koncev in krajev, gora je res lepo obiskana, markacije so belo – rdeče - zelene, kar dokazuje da znajo planinci z obeh strani meje zgledno sodelovati. Tudi mejni kamni nas vseeno spomnijo da hodimo ob meji in da večji del pogorja pripada Avstriji. Naš prihod so z obletavanjem naznanjale tudi planinske kavke. Časa na vrhu je bilo dovolj za neizmerno uživanje v razgledih v vseh smereh, brez primere. Mikavna pa sta bila tudi vrhova na planoti, bližnji Končnikov vrh je oddaljen pol ure, uro in pol pa se porabi do Bistriške špice. Pod nami je bila pred Grintovci položena Olševa, nekje zadaj pa tudi naš naslednji cilj Menina planina, pa še in še, tudi Grossglockner (Veliki Klek po naše) v daljavi se je belo lesketal. Pomahali tudi manjkajočima Vesni in Miranu na Weinschnabel. Kakorkoli že, drugič bosta ponovno z nami. Tudi fotografi so imeli obilico dela, pa smeha tudi ni manjkalo. Vsega lepega je enkrat konec in po skupnem fotografiranju smo se po isti poti spustili navzdol, poskrbeli za kolena in varen korak. Pred daljšim počitkom v domu, smo bili enotni, da stopimo še na 1731 metrov visoko Malo Peco, kjer je razgledna plošča, vendar zaradi gozda posebnih razgledov ni, je pa markanten pogled na vzhodne stene Pece, precej strašljivo ostenje, kjer je speljana tudi zavarovana, zahtevna plezalna pot, ki si jo je dan prej, na ogledni turi privoščil, če lahko tako napišem, naš izurjeni Milan. Pripoved o njej, je predvsem pri mlajši udeleženki pohoda naletela na plodna tla. Od tu pa smo se dobro razpoloženi odpravili proti votlini kralja Matjaža, ki je v začetku opuščenega rudniškega rova. Za zaklenjeno kovinsko pregrado je bronasti kip kralja Matjaža, v naravni velikosti, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča - Belača, prejšnji leseni, doprsni je bil iz leta 1932, pa žal med vojno uničen. Vidljivost v rovu je boljša, če snamemo sončna očala, prav pa pridejo tudi baterijske svetilke, ki pa trdno spečega kralja nič ne motijo. Nahrbtnike oziroma naramnice le teh, smo za čas obiska v rovu po spet Milanovem priporočilu obrnili soncu naproti, da se sušijo. Kako je fino, če te kdo vedno znova opozori na dobrodošle malenkosti. Kralja smo zapustili, vseeno upamo, da se čim prej prebudi in po pripovedovanju popravi krivice, ki jih mrgoli ...... Od tu je bilo le nekaj korakov do prijaznega doma, kjer so kuharice med našim pohajanjem po gori zamešale okusne jedi. Meni je bilo všeč ime klocovi nudlni, to so štruklji ali testenine polnjene z nadevom iz suhih hrušk, jajca, suhega belega kruha, ...njami. Okusno hrano pa po prehojeni poti nismo zalili le s čajem. Zadnja dva pohoda smo se zaradi dolžine kar dolgo družili, danes pa smo imeli še dolgo vožnjo do doma, zato smo počasi odšli do avtomobilov. Ob poti navzdol smo naleteli na mogočno smreko, obsega 3,8 m in višine 29 m. Kar težko jo je bilo objeti, šele kasneje smo pogledali proti razvejanim vrhovom, res nekaj posebnega. V še vedno sončnem dnevu smo pri konjičkih zaključili naš pohod in se zadovoljni podali proti Mežiški dolini in vsak po svoje proti domovom, kjer nas bo misel na lep dan še dolgo grela. V podzemlje Pece pa se bomo podali kdaj drugič. Lepo se imejte do našega naslednjega druženja. Zapisala:Meta Fotografije: Andrej in Tine P.S.: Fotografiji iz leta 1980 sta objavljeni s soglasjem Jelke in Jožeta

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
16. september 2012
fotografij
59

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju