Olševa 22.6.2013


Cekinčki mimo Potočke zijalke na Govco Sobota, 22. junij 2013, dan, ko se dvajset Cekinčkov zbere v zaselku Podolševa, na višini približno 1240 metrov, pod gričem, na katerem kraljuje baročna cerkev Svetega Duha. Prvotna cerkev je bila zgrajena že v 15. stoletju, sedanja, ki je bila zgrajena namesto stare, pa je bila posvečena leta 1891. Najpomembnejše značilnosti cerkve so gotski kelih, iz tisovega lesa izrezljan relief svete trojice, na katerem je sveti duh upodobljen kot mladenič z zemeljsko kroglo in ne kot je to običajno kot golob ter najstarejši zvon z napisom v gotski majuskuli (oblika pisave, za katero SSKJ še nima poimenovanja). Nekaj po osmi uri se med vozili, parkiranimi v bližini kmečkega turizma Strevc-Selišnik, zaslišijo skorajda panični klici, da nas bo od dvajsetih na vrh Govce stopilo le devetnajst. Eden od pohodnikov je namreč v jutranji zaspanosti v domači garaži pustil pohodniške čevlje, v salonarjih pa na vrh seveda ne more. In tedaj nam je, poleg modrega neba in primerne temperature za hojo, pokazala svoj obraz še boginja Fortuna, in to kar trikrat: - prva sreča: Miran običajno na pohod pripelje obut v nizke pohodniške čevlje Merrel - druga sreča: Miranova noga je približno enake velikosti kot noga Cekinčka, katerega pohodniški čevlji so se odločili ostati doma in - tretja sreča: Miran ima vedno v rezervi tudi pohodniške nogavice. Torej, problem obutve rešen in kolona se, z manjšo zamudo poda na pot proti Potočki zijalki ter dalje proti Govci. Kljub temu, da na kažipotih v Podolševi piše, da je do Potočke zijalke uro hoda, smo mi tokrat porabili skorajda dve. A vzrok za počasno hojo in mnogo postankov je bil tako zanimiv in upravičen, da nam ni težko priznati, da smo hudo prekoračili čas. Milan nas je namreč ob postankih seznanjal s še zelo svežimi vtisi s pohodniške avanture po Črni gori. Ker je Milan znan kot dober pripovedovalec in v svoje pripovedi vtke mnoge zanimive detajle, smo mu z veseljem prisluhnili in pozabili na čas. Malo po slovenskem ozemlju, malo po avstrijskem in polni vtisov iz Črne gore, smo se znašli pred vhodom v Potočko zijalko. Na višini 1700 metrov, na kolikor leži vhod v jamo, smo se odločili, da bomo, kilometrom hoje po pogorju Olševe, dodali še tistih 115 metrov v eno stran, kolikor meri dolžina jame. Poleg tega viri pišejo, da je jama visoka od 4 do 10 metrov, njena širina pa je 20 do 40 metrov. V njej je nekaj kurišč, ki so jih našli ob izkopavanjih med leti 1928 in 1935, ko je izkopavanja vodil profesor Srečko Brodar. Jama je arheološko in zgodovinsko pomembna zaradi visokogorske lege ter odkritja številnih koščenih konic, ki so jih izdelali paleolitski lovci ( starejša kamena doba ). Med izkopavanji pa niso prišlo do kamenega dna, temveč so izkopali samo osem plasti, od katerih sta dve vsebovali bogate arheološke najdbe ( koščene konice, 300 kamnitih orodij, kurišča ). V vseh plasteh so naleteli na ostanke živalstva in sicer jamskega medveda, jamskega leva, male podlasice, rosomaha, risa, lisice, gamsa ter mnogih drugih, posebno zanimiva pa je najdba zob moškatnega goveda. Večina najdb je bila, skupaj s 150 celotnimi lobanjami jamskega medveda, žal v celoti uničena, ob bombnem napadu tik pred koncem druge svetovne vojne. Arheološke najdbe sicer pripadajo kromanjoncu ( anatomsko modernemu človeku), ki je živel v obdobju mlajšega paleolitika ( aurignacien 30.000 do 40.000 pred Kristusom ). Med najdenimi izdelki velja posebej omeniti najstarejšo evropsko šivanko, ki pa nima ušesa, ker je nit tekla skozi votlo kost. Pomembna je tudi najdba piščali, izdelane na spodnji čeljustnici jamskega medveda. V okviru raziskav opravljenih med leti 1997 in 2000 so med drugim opravili tudi radiokarbonsko datiranje šestih koščenih konic in ugotovili, da so stare od 33.000 do 36.000 let. Potem, ko nam je Milan pred jamo nanizal mnogo podrobnosti o jami, in smo si, v soju baterij, ogledali njeno notranjost, smo se, ob jeklenici povzpeli eno nadstropje više ter nadaljevali pot proti vrhu Govce. Preko gorskih travnikov, v družbi mnogih cvetlic in skulptur, ki nam jih je v kamnih na ogled postavila narava, smo brez težav dosegli vrh, Govco na 1929 metrih nadmorske višine. Zelo dolg postanek na vrhu, med katerim smo si, v prekrasnem vremenu in v družbi nekaterih skupin pohodnikov iz drugih krajev Slovenije ter gorskih kavk, privoščili obilno malico je prehitro minil. Milan je že klical k skupinskemu fotografiranju, ki ga je tokrat opravil prijazen gorski prijatelj, doma nekje s Koroške. Po grebenu Olševe proti zahodu, v smeri Obel kamna in že smo na križišču, kjer se je treba odločiti – ali gremo po poti pristopa ali preko Obel kamna, malo naokrog. Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če bi se vračali po isti poti, zato odločitev ni bila težka – smer Obel kamen in Potočka zijalka. Prekrasni razgledi, pogledi na cvetje, prijateljsko kramljanje in že smo bili na vrhu Obel kamna, kjer smo opravili skupinsko fotografiranje ter se spustili proti jeklenici, kjer je bilo potrebno ponovno uporabiti nekaj znanja, da smo se spustili tisto nadstropje nižje, do Potočke zijalke. Pred jamo kratek postanek, srečanje z nekaj ljudmi, ki so prišli preživet noč s polno luno v jamo. Med pogovori in malico je nekaterim padel v oči nahrbtnik, katerega lastnika žal nismo našli, z zelo žalostno vsebino in ogledalo »kulture« lastnika. Iz žepa je namreč na plan kukalo veliko število žalostnih planinskih cvetlic, pogačic, za katere » kulturni osebek« zanesljivo ne ve, da sodijo v naravo in ne v vazo. Kolona Cekinčkov se je nato odpravila proti dolini in tik pred koncem poti, približno 15 minut pred ciljem doživela še ploho. Večina jo je »dobro odnesla«, nekaterim pa se je maščevalo razmišljanje, češ, kaj bi nosil pelerino, ko je tako lep sončen dan. A načeloma velja, da četudi v gore nosiš nekaj, česar ne potrebuješ vsakič, le nosi, ker ti bo mogoče nekega dne prišlo zelo prav. Ob prihodu do kmečkega turizma nas je že pozdravilo sonce in v takih okoliščinah je bilo, ob obilni hrani in dobri pijači, še mnogo smeha in dobre volje. Tudi tokrat je bila sobota dan, ko se, razen nekaterim izjemam, ki so imeli domače obveznosti, nikomur ni mudilo domov. Kmalu je bil sprejet dogovor, da se spotoma, ustavimo še pri izviru železne vode, ki priteka izpod Olševe in je od leta 1987 zavarovan kot naravni spomenik. Značilnost vode iz izvira je, da je bogata z železom, magnezijem in kalcijem ter ima visoko vsebnost mangana, cinka, aluminija in niklja ter »redkih zemelj«. Seveda smo morali vodo tudi poskusiti in na svojih brbončicah ugotoviti, da je res kisla in ima rahel priokus zarjavelega železa. Po degustaciji vode smo se odpeljali preko Pavličevega sedla proti Jezerskemu in si tam, ob jezeru, privoščili še kavico s prijatelji ter se, potem, ko se je na nebu že začel zarisovati mrak, poslovili in odpeljali domu naproti. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
08. julij 2013
fotografij
43

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju