Mrzli vrh 28.6.2015

12


Cekinčki v vročini na Mrzli vrh Nedelja, osemindvajseti junij 2015, na parkirnem prostoru planine Kuhinja zbranih 23 Cekinčkov in eden iz vrste štirinožnih bitij – tokrat čivava Jo, ki je velik del dneva prehodila, del pa si je dovolila preživeti v nahrbtniku, ki ga je nosila Vesna. Nad nami prekrasno modro nebo, ki ga je prejšnji večer umila nevihta, ki je z bliski in strelami divjala po Posočju. Sonce s svojim nasmehom je napovedovalo, da bo dan lep, a ne preveč prijeten za hojo, saj se je obetala vročina, ki v gorah ne dene prav dobro. Visoko nad nami se je na ogled postavil 2244 metrov visoki Krn ter nas vabil v svoje naročje, vendar smo ostali zvesti svojim ciljem in nekaj po osmi uri krenili proti 1359 metrov visokemu Mrzlemu vrhu, priči krutih bojev prve svetovne vojne, na katerem so potekale borbe od junija 1915 do 24. oktobra 1917, do katerega so nam smerne table kazale in obljubljale dve uri hoda. Najprej po trdi makadamski cesti, potem pa v zavetje gozda, na prijetnejše gozdne poti in po dobri uri hoje smo ob poti uzrli napis, ki popotnikom sporoča, da so v bližini kaverne, Puščavnikove jame, v kateri je lep del svojega življenja preživel domačin Franc Gabršček. Vzeli smo si čas in stopili do kaverne nad potjo, v kateri je, brez pripomočkov sodobnega časa, Franc preživel kar osemnajst let. Ob povratku do table smo se ji natančneje posvetili ter prebrali, da je Franc, rojen leta 1876, imenovan tudi Puščavnik, v kaverni in njeni okolici prebival od leta 1938 do 1952, ko je v nesrečnih okoliščinah sklenil svojo življenjsko pot. Pod seboj ga je namreč pokopal plaz. Bogatejši za novo spoznanje smo se odpravili proti planini Pretovč in do domačij na njej prispeli v slabi uri. Ustavili smo se samo za kratek čas, povprašali po možnosti nakupa sira ob vračanju z Mrzlega vrha in že smo hiteli navkreber, po pašnikih proti naslednji kaverni, ki ima zgodovinsko zgodbo in velik pomen za te kraje. Ustavili smo se in si ogledali eno od mnogih kavern, ki so jih nešteto, za obrambo Mrzlega vrha in doline Soče v živ kamen izkopali vojaki različnih narodnosti, ki so se v prvi svetovni vojni bojevali na Soški fronti. Zanimivost kaverne je, da so jo izkopali Madžarski pripadniki III. Bataljona 46. pehotnega polka in jo poimenovali po majorju Diendorferju. Presenečeni smo obstali v prostoru, v katerem je izdelan oltar, posvečen Devici Mariji in še danes služi namenu, saj v mesecu avgustu tam opravijo mašo. Po ogledu so bile noge nekoliko lažje, tako, da smo izredno hitro dosegli vršni greben Mrzlega vrha, s katerega se nam je odprl čudovit pogled na dolino Soče s cerkvijo na Javorci in bližnja ter daljna pogorja ter vrhove, z naštevanjem katerih bi izgubil preveč časa. Ko stojiš na vrhu, v visoki travi, polni cvetja in metuljev, ki letajo s cveta na cvet, s pogledom prikovanim na lepote, ki ti jih nudi okolica, pozabiš na čas. Da pa ne bi ostali na vrhu, poskrbi Milan, s pozivom za skupinsko fotografiranje in pripravo za odhod v dolino. Po nekdanjih strelskih rovih, s katerimi so prepredene gore na tem območju in v katerih so krvaveli in umirali vojaki mnogih narodnosti ter skrivajo še mnogo ostankov bomb, min in granat, smo se podali proti planini Pretovč ter mimo nje v klanec proti planini Sleme. Spotoma smo naleteli na vodovodno cev za polnjenje napajalnikov ter si iz nje natočili nove zaloge vode, saj se je naša, v vročem dnevu, že nekoliko ogrela. Ob prihodu na Planino Sleme, na višini 1450 metrov nad morjem, stisnjeno pod strmine Rdečega roba, smo s svojim glasnim pozdravom domačinom, le-te zbudili iz sna, saj so nam pozneje pojasnili, da so molzli in pripravljali sir pozno v noč. Kljub utrujenosti so si vzeli čas in nam prijazno pokazali prostore v katerih molzejo živino ter iz mleka pridelujejo skuto, sir in druge izdelke. Sklenjenih je bilo tudi kar nekaj kupčij, ker smo vsi pohodniki že od jutra imeli namen na eni od planin kupiti sir. Menim, da so ob preštevanju izkupička pozabili tudi na to, da smo jih z zvenom njihovega železnega »zvonca« ob prihodu »vrgli iz postelj«. Osveženi s hrano in pijačo iz nahrbtnikov smo se poslovili od domačinov, se povzpeli na prelaz na domačijo ter od tam krenili po prijetnih stezah proti planini Leskovca, na višini 1230 metrov in mimo nje do planine Kašina na nadmorski višini 1060 metrov. Od tu nas je potem široka makadamska cesta popeljala do jutranjega izhodišča, planine Kuhinja, kjer smo nato poskrbeli za toplo malico, ki so jo pripravili prijazni oskrbniki koče. V dobri družbi čas hitro teče in v zavesti vseh je, da je do doma še dve uri ali več vožnje, zato se v popoldanskih urah prijetno utrujeni poslovimo in podamo proti domovom. Pred odhodom še zadnji pogled proti vrhu Krna, ki je s svojo veličastnostjo še vedno izzival, zato smo mu obljubili, da lepega dne pridemo in obiščemo tudi njegov vrh. Napisal: Miran Klavora Fotografirali: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Metod Vesel

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
05. november 2015
fotografij
63

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju