Matkov škaf 18.7.2015


Matkov vestern Matkov škaf, poslej bomo za dober predlog, kako ubežati nevzdržni vročini lahko vprašali kar Cekinčke. Ko smo si na julijsko soboto, ko je Slovenijo zajel vročinski val, skozi hudourniško zavetje utirali pot do Matkovega škafa o prijetni hladni osvežitvi še zdaleč nismo slutili, smo pa te lepe kraje tokrat obiskali na Anin predlog. Pravo pot do Matkovega škafa, ki je tudi veliko bolje urejena in zasenčena smo kakopak našli oziroma nam je prišla naproti šele pri sestopu. Nič ne de, pa saj je prav trmasto tudi iskali nismo. Soglasno smo se strinjali, da je bila Milanova odločitev tudi tokrat čisto pravilna. Hej, Cekinčki pač ne hodimo dvakrat po isti poti. Jeklene lepotce smo pustili pod vznožjem Pavličevega sedla (zavili smo pri križišču za izvir Jezere in Kočnarjeve žage). Odcep nas je pričakal približno 3 km od bolj obiskane Logarske doline. Kmalu bo popotnike tu pričakal popolnoma nov most, za nas pa le ta še ni obstajal. Že na samem začetku poti smo bili tako primorani preizkusiti svoje veščine ravnotežja, ko smo stopali po ozkih deskah, ki so se k sreči nahajale le nekaj centimetrov pod ne ravno hudo besnim potočkom. V drugem letnem času je slika verjetno popolnoma drugačna. Te uvodne vaje prestopanja so nam prišle v nadaljevanju še kako prav. Še dobro pravzaprav, da smo se srečali z divjo in hudourniško različico vzpona do Matkovega škafa. Šele tako smo namreč zares doživeli vso veličastno okolico Matkovega kota, ki se je ne bi branil marsikateri vestern. Kavbojev in kač resda nismo srečali. Uzrli pa smo nekaj prečudovitih pajkovih skulptur in dva, nič kaj prestrašena gamsa. Pogled na skalovje so skorajda ves čas poti zaljšali šopki Zoisovih zvončic in tudi nekaj malega drugega trmastega in vztrajnega rastja je kukalo iz skalnih razpok. Kmalu se nam je odprl pogled na Krničko goro, Mrzlo goro in Matkovo okno, ki je lepo vidno na grebenu, ki loči Logarsko dolino od bolj mirnega Matkovega kota. Okolica vseh teh golih markantnežev je surovo lepa, na strmih pobočjih pa rastejo smreke in macesni in zaokrožujejo lepo podobo tihe doline, zapolnjeno s hudourniškim gruščem v zgornjem delu. O tem kako divja in neukrotljiva je narava, ki oblikuje dolino pričajo ogromni kamni, skale in podrta debla, ki sedejo v podlago bolj gladko, kot ključ v ključavnico. Zaradi razgibane poti, pri iskanju idealne linije po kamenju so prišle do izraza in na preizkušnjo naše pohodno plezalne sposobnosti. Kljub postankom, med katerimi smo se na kratko osvežili s pijačo iz svojih nahrbtnikov, pa smo najbrž vsi sanjali le o ogromnem vodnem zajetju, v katerem bi se lahko pošteno ohladili. Na srečo nekaterih ni bila fatamorgana, ko smo ugledali prijetno hladno lužo. Kaj lužo, lužico, »lužičko«. Škoda da je vzdržala le nekaj vročih rok in čel. Hitro je se je namreč ogrela na nič več prijetnih nekaj plus stopinj Celzija. Ko smo uzrli prve zaplate snega ni bilo dvoma, da smo vse bliže našemu cilju. Cekinčki seveda ne bi bili Cekinčki, če ne bi tudi v najbolj vročem poletnem dnevu našli krpice snega. Tudi ostanki škafa so nas prijetno hladili ob grizljanju priboljškov iz nahrbtnikov. Če bi bili tu junija, bi nedvomno našli še večji škaf, še pred tem pa bi morebiti ugledali tudi delujoč slap, kdove. Domišljija se tu ne neha… Razgled je bil vsekakor veličasten. Spomnili smo se grebenske poti po Olševi. Kako lepa dežela. Vsekakor pogled vreden zadnjega stiska z zobmi. Triurni pohod sicer ni bil naporen, prej le malce nevaren, zaradi hudourniškega proda in grušča in seveda neutrjene podlage v hudourniški strugi. Sestop z Matkovega škafa smo ubrali po markirani in zasenčeni poti. Tokrat nas je tik pred koncem čakalo malo večje vodno presenečenje, kot je bila tista »lužička« poprej. Nekateri med nami so se v potoku pošteno osvežili in obnovili zaloge pijače. Tokrat je bilo hladne vode v obilici dovolj za vse. Za pravo filmsko vročico bi resda potrebovali veliko večji škaf vode. Kakorkoli, označene poti s prijetno osvežitvijo je bilo prehitro konec. Kmalu nas je spet žgalo sonce hudourniške struge. Opravljen je bil še en veličasten pohod, z veličastnim pogledom. Hvala Milan. Vir: Milan Jerman, splet Matkov kot • majhna dolina (dolga 5 km), ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo, • je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena, • na zatrepu jo zaključuje Mrzla gora. Matkov škaf • kraterju podoben snežni kotel, popolnoma okrogel, širok zgoraj v premeru okoli 20-30 metrov, nato se zožuje. Čez steno nad snežiščem v nekaj stopinjah pada okoli 40 metrov visok občasen plaz, ki ga napaja snežnica izpod krnice. Voda izdolbe v sneg obsežno luknjo, na dnu pa se porazgubi v produ in grušču Matkovega kota in pride spet na dan kaka 2 km nižje, • poleti je globok do 17 metrov in širok 12 metrov (višina in širina je odvisna od snežnih padavin). Najprimernejši čas za ogled je začetek junija, kasneje je vedno manjši, dokler jeseni po navadi že popolnoma izgine, • ima status naravnega spomenika in je zavarovan kot največji, najlepši in najbolj znan tovrstni pojav pri nas. Matkov kot (894 m), Matkov škaf (1.548 m), Mrzla gora (2203 m), Krnička gora (2061m), še več informacij na: http://www.matk.si/slo/matkov-kot. Besedilo: Samo in Meta Jakoš Fotografije: Miran Demec in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
02. avgust 2015
fotografij
52

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju