Matajur 18.5.2013


Cekinčki smo bili na Matajurju Gorska imena se menjavajo, se spreminjajo, so gibljiva. Mejni Matajur se je po starem imenoval Baba, kar morfološko odgovarja: košat, obel stožec. Po furlansko so mu pravili Mont Mad'or, Monte Majori, a s svojim današnjim imenom se je lepa, za čudo razgledna gora pozno pojavila v listinah in po zemljevidih, šele v 18. stoletju. Povzpeli smo se na 1642 metrov visoki Matajur (Monte Matajur). Včeraj 18.5.2013 sem šel z Juretom in Meto na Matajur. Zjutraj smo vstali ob 6.30. Peljali smo se dve uri. Pot na Matajur smo začeli na italijanski strani. Bilo je veliko pohodnikov. Malicali smo na vrhu hriba. V moji planinski knjižici imam nov žig. Matajur je visok 1643 m. Naučil sem se nove vice. Z Juretom in Ivi smo se na cilju igrali skrivalnice. Na domačiji sem videl kunca, pujse, dva racmana, in srnice. Dan je bil zanimiv. Janez Hrženjak, 9 let Všeč so mi bile ovčke. Najbolj nam je bil všeč gospod z rdečo majico in z modro čepico. Eni ovčki z vovno sem dal ime mala Bekica. Jure H. Takole sta pohajanje tridesetih Cekinčkov preko Matajurja, od Rifugio Guglielmo Pelizzo do Avse, doživela najmlajša člana pohodniške skupine. Odrasli, nekoliko bolj zgodovinskih in kulturnih dejstev željni, pa smo pozornost in pogovore med potjo usmerili na druga področja. V začetku je potrebno povedati, da je bila tura ena od tistih, za izvedbo katere je potrebno zjutraj, s starta na cilj, odpeljati nekaj vozil. Logistični podvig, ki se je začel na italijanski strani meje, na parkirišču pred kočo Pelizzo, nam je vzel skorajda uro časa. Vozniki smo se z vozili odpeljali do Avse, medtem, ko so si ostali pohodniki »uredili krvni pritisk« s kavico in kakšnim dodatkom, v koči Rifugio Guglielmo Pelizzo, na nadmorski višini 1320 metrov. Velja zapisati, da je bila koča postavljena in nato odprta julija leta 1975, poimenovali pa so jo po tedanjem županu občine Cividale in italijanskem senatorju Guglielmu Pelizzo. Potem, ko smo se vsi zbrali, je Milan pred kočo pojasnil načrt vzpona in spusta, nakar smo pogumno zakoračili proti vrhu, da bi čim hitreje premagali 322 metrov, ki so nam manjkali do vrha. Med hojo proti vrhu mi je pogled ves čas uhajal proti okoliškim vrhovom (predvsem Kolovratu, Kragounci….), po glavi pa se mi je ves čas podila misel na pomembno zgodovinsko dejstvo. Po poteh, po katerih smo se mi vzpenjali proti vrhu Matajurja, je leta 1917, v času I. svetovne vojne, hodil in vodil bojne operacije tudi svetovno znani nemški feldmaršal Erwin Johanes Eugen ROMMEL (*15.11.1891 - +14.10.1944). V tistem času je bil Rommel še nadporočnik in eden od poveljujočih oficirjev Wurtemberškega gorskega bataljona, ki je kot del nemškega Alpskega korpusa, sodeloval v operacijah za osvojitev vrha Matajurja in s tem omogočil prodor po dolini Soče proti Italiji. Sklepna ofenziva za osvojitev vrha Matajurja ter s tem preboja frontne linije, se je začela v noči z 22. na 23. oktober 1917 na območju Bučenice in Kolovrata, in po zaslugi taktike nadporočnika Rommla, uspešno končala 26. oktobra 1917 ob 11.40 uri (kot je natančno zapisal Rommel), po 52 urah bojev, z osvojitvijo vrha. Nadporočnik, ki je za osvojitev vrha Matajurja spremenil taktiko iz frontalnih napadov, v napade manjših enot po zaledju prve in druge bojne linije, je s svojimi enotami v času bojev zajel 150 italijanskih oficirjev, 9000 vojakov ter 81 topov. Za ta vojni uspeh je bil, šele po nekaj mesecih sicer, odlikovan z visokim nemškim odlikovanjem »Pour le Merite«. Odlikovanje je namreč najprej, zaradi napačne interpretacije zasedbe vrha Matajurja, dobil drug oficir. Na koncu naj za vse, ki ne poznajo priimka Rommel in uspehov feldmaršala zapišem, da je bil v II. svetovni vojni komandant »afriškega korpusa«, s katerim je dosegal izredne uspehe na afriškem bojišču, od Tobruka dalje, pozneje pa tudi na evropskih bojiščih. Kot karierni vojak se ni strinjal s politiko Adolfa Hitlerja in je bil posredno udeležen v pripravah na atentat, zaradi česar je bil nato pred koncem vojne prisiljen v samomor. Velja poudariti, da smo Cekinčki vsekakor uspešnejši od nemških enot, saj smo za osvojitev vrha Matajurja potrebovali samo slabo uro hoda…. Na vrhu Matajurja smo si, kljub hladnemu ozračju, privoščili malico ter natančno pregledali, kje poteka mejna črta preko vrha in grebena. Sprehajali smo se med Italijo in Slovenijo ter se ob tem zabavali, kajti še ne dolgo nazaj bi bilo tako početje skorajda nemogoča. Še tradicionalna skupinska fotografija in začne se spust proti Avsi. Spotoma smo se ustavili še pri Domu na Matajure, za katerega domačini trdijo, da lep, urejen in gostoljuben stoji na Kajancovi senožeti »Skedinj«. V sezoni se v njem vsak konec tedna zbere veliko število pohodnikov, ljubiteljev planin, za postrežbo katerih poskrbijo prostovoljci Planinske družine Benečije (do sedaj je bilo gostov nekaj preko 20.000). Koča pa ni sama sebi namen, temveč oskrbniki skrbijo tudi za to, da obiskovalci spoznavajo Benečijo ter kulturo in jezik Beneških Slovencev. Ker smo mimo koče hodili izven sezone, smo si dovolili samo krajši ogled zunanjosti in skupinsko fotografiranje ter odhiteli proti dolini. Kmalu smo naleteli na zanimiv pojav, ki sem ga poimenoval kamniti vojaki. Kamniti skladi ob poti so namreč postavljeni tako, da spominjajo na postroj vojakov, ki v vrstah čakajo, da se podajo v napad. Komaj pogled odvrneš od te posebnosti, te za ovinkom pričaka še večje presenečenje – narava je na navpično skalo ob poti zasejala neskončno število avrikljev, ki s svojo lepoto pritegnejo oko vsakogar, ki gre mimo. Tudi mi se nismo mogli upreti tej lepoti in bilo je neskončno število fotografij in občudujočih pogledov, a ker smo po zavesti pravi planinci, se ni stegnila niti ena roka, da bi odtrgala kakšen cvet. Do Avse smo potem zložno koračili še kar precej časa po »ubijajoči makadamski cesti«, a je bilo vredno. Ob prihodu v Avso, do kmečkega turizma Medveš, se je pogled utrujenih pohodnikov najprej ustavil na damjakih, ki jih v ogradi gojijo domačini. Po ogledu damjakov in ostalih živali, ki jih je na kmetiji v izobilju, smo se v prijetni jedilnici predali užitkom okusne hrane in pijače, ki so nam jo pripravili prijazni domačini. Hišni gospodar nam je po obedu postregel še s kratkim pregledom zgodovine okoliških krajev in čas je kar prehitro mineval. Nikakor pa ne morem mimo tega, da ne bi omenil ščebeta lastovk, ki so nam ves čas delale družbo, sedeč na žicah električne napeljave. Tokrat je čas za slovo prišel prehitro, saj tako lepega dneva ne gre zapraviti za vožnjo, temveč ga je potrebno prebiti s prijatelji, pa čeravno se potem domov voziš v temi. In ta dan smo v celoti izkoristili za prijatelje. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Tine Šubic

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
08. julij 2013
fotografij
30

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju