Mala in Velika Plešivica 18.2.2017

Kdor čaka dočaka in pride na cilj Vsaka resna odprava terja veliko časa – od načrtovanja, izvedbe, do končnega poročila. Očitno je bila tudi odprava na Plešivici, od katerih je Mala višja od Velike, zelo resna, saj je od priprav do poročila minilo kar devet mesecev. Nekaj zaradi priprav, nekaj zaradi vremena, nekaj zaradi zbiranja podatkov o zanimivostih na in ob poti, čas pa je neusmiljeno tekel. Neposredno povezavo z našima ciljema in zanimivostmi ob poti, ima tudi citat, najden na spletu, ki pravi: »Popotniku, ki hodi ondod, je dobro vedeti, da imajo vasi Golac, Brdo in Zagrad izvirno vodo, »vrulje«. Italijani pa so bili v času okupacije napravili strateški vodovod iz Buzeta čez Slum, Brest, Dane, Vodice in Golac do Obrova. V Obrovu se vodovod cepi , en del gre ob cesti na Kozino, drugi pa dol proti Podgradu in Reki. Med Velikimi in Malimi vrati je Plešivica, 908 metrov, v izgovorjavi naglas na prvem i-ju. Nikjer ni za ta hrib slišati imena »Pleševica«, kot se sicer po navadi piše in na zemljevidih napačno tiska. Celotna zgodba o odpravi pa gre takole: Za mesec november leta 2016 smo si v program pohodov zapisali, da se iz Zagrada povzpnemo na Malo Plešivico, se z nje spustimo na Velika vrata in od tu osvojimo še Veliko Plešivico ter se z nje vrnemo v Zagrad. Novembra so, zaradi izredno slabih vremenskih razmer, propadli trije poskusi in ker je bilo nujno opraviti nekatere načrtovane vzpone, smo Plešivici prestavili na naslednje leto. V letu 2017 končno pride tudi usodni 18. februar, ko se nas, v hladnem jutru, sredi vasi Zagrad v Čičariji, zbere 34 Cekinčkov, odločenih, da tokrat, šestič, opravimo z vrhovoma, ki sta se nam tako dolgo, uspešno, izmikala. Ceste v vasi in kal sredi vasi so bile močno pomrznjene, tako, da je bilo potrebno kar nekaj spretnosti, da smo se nepoškodovani zbrali na koncu vasi, od koder naj bi krenili ciljema naproti. Milan nas je, v predstavitvi ture, potolažil, da skozi gozd in na vrhovih zmrzali ne bo, in da nam bo tudi vreme naklonjeno. V koloni smo se nato napotili proti Mali Plešivici, a je Milan že v začetku, namenoma, da bi nam pokazal čimveč posebnosti Krasa, »zgrešil markirano pot« in krenil čez drn in strn preko vrtač, uval, neprehojenega terena, proti Mali Plešivici. Z namdorske višine 953 metrov, na kateri je vrh, se nam je odprl prekrasen pogled na bližnji Medvižice in Razsušice ter preko Istre do daljnih Dolomitov, do Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp in Snežnika. Ker je pogled res impozanten, smo si vzeli nekaj več časa za oglede in spoznavanje vrhov tudi s te strani Slovenije, po skupnem fotografiranju pa krenili navzdol v smeri Velikih vrat. Spotoma nas je čakalo še presenečenje, z velikim napisom nad vrati »VODOVOD«. Mnogi smo vstopili in si ogledali več kot osemdeset let stare črpalke, vodne zalogovnike in ventile, medtem, ko so drugi iz nahrbtnikov izvlekli nujno za preživetje, hrano ter pijačo in si privoščili izdatno malico. Tudi mi smo se jim, seveda po ogledu notranjosti rova, pridružili in zaužili dobrote, ki smo jih s seboj tovorili v nahrbtnikih. Zbiranje podatkov o vodovodu je v naslednjih mesecih trajalo kar dolgo in na več naslovih, vendar natančnih podatkov ni najti nikjer, saj mnogi samo nekaj vedo, dokumentov pa je očitno zelo malo. Osnovno spoznanje je, da so vodovod kot strateško investicijo dokončali Italijani v letih 1932 in 1933 in poteka od Buzeta. Vodo so črpali pod Žbevnico in napajali sosednja naselja, en krak pa so potegnili pod Malo Plešivico, do Obrova. Vodovod je deloval vse do leta 1969, ko so kraje v tem delu priključili na sodoben vodovod iz Ilirske Bistrice. Znan je tudi podatek, da so bile cevi vodovoda oplemenitene s 3% zlata, da bi bile manj izpostavljene koroziji. Zanimiva je tudi izjava domačina, ki sem jo dobil ob pomoči uradnikov Občine Hrpelje Kozina, ki pravi takole:« Ko je v naše kraje prišla Italija je bilo par let vse v redu. Ko so prišli na oblast fašisti, je začel hudič. Ko pa je še tisti pesnik zavzel Reko, se je začelo. Na meji z Jugoslavijo so Italijani vedno imeli vojaške manevre in da ne bi delali škode na svojem ozemlju, so jih praviloma izvajali na slovenskem ozemlju. Tako so včasih streljali v »Miši šogo« in domačini so morali gasiti požare. V reber Mataruge, odmaknjeno od Kranjske ceste je prihajala konjenica. Tam so imeli narejen zbiralnik za vodo za potrebe konj. Taktično so bili oddaljeni od jugoslovanske meje 60 kilometrov. Ker je v podzemlju Čičarije vode na pretek, so sklenili zgraditi vodovod do Kozine. In tako so skopali vodovod od Žbevnice do Obrova in dalje do Kozine. Gradnja naj bi trajala od 1928 do 1932, dela pa s večinoma opravljali domačini, ki so bili zadovoljni, da so z delom nekaj zaslužili. Na Kozini so povečali zbiralnik vode in iz njega napeljali vodo na rodiško cesto. Iz treh pip so lahko domačini točili vodo, zanjo plačali ter si jo odpeljali domov. Moj oče, pravi pripovedovalec, je na projektu delal 1929 in 1929, nakar je odšel v Ameriko. Po povratku je bil, leta 1943 vpoklican v vojsko kot rezervist in stražil tudi črpališče na Žbevnici. Žal se pripovedi ne spomnim več, vem pa, da sem kot otrok večkrat bil na črpališču.« Po skupinskem fotografiranju na vrhu, nas je pot peljala v dolino in spotoma smo si ogledali še prelep kamniti grad, ki ga je izdelala narava, ob poti pa postavil »neznani ljubitelj umetnosti«. Tik pred Velikimi vrati smo naleteli na napis »Blejska cesta«, ki nam dolgo ni dal miru, kako se je tu znašel. Uganko nam je pomagal rešiti predsednik Planinskega društva Slavnik, Vojko Dobrila, ki nam je sporočil: »Za informacijo, kdo je bil točno pobudnik poimenovanja bi moral vprašati kakšnega starejšega gozdarja, ki je bil zraven, ko so v 80 – tih gozdna gospodarstva iz preostale Slovenije prišli pomagat pri odpravljanju posledic velike zmrzali, ki je prizadela Brkine, Slavniško pogorje in del Čičarije. Polomilo je nad nadmorsko višino 600 m. Moral bi vprašati od kje je bila firma, ki ja delala gozdno cesto nad Velikimi vrati. Bolj mi je znano, da so takrat napravili gozdno cesto okoli Slavnika, ki je napravljena od Sklede (pod Grmado) do Jeplenega dola, ki poteka na n.m.v. 800 – 900 m. Napravili so velika izkopa materiala v Barbarci in Glavici pri cesti za na Slavnik in vozili na traso gozdne ceste, kjer jo je buldožer ravnal. Ta dva izkopa sta bila vidna še dolga leta kot dve veliki rani. No po tolikih letih sta se nekoliko zarasli in za te dve rani vemo za njih le še starejši. Podobno so poimenovali gozdne ceste v tudi Brkinih (Blejska , Celjska..).« Očitno je šlo za žled v Čičariji novembra 1980, ko je bil oklep debel do sedem centimetrov, posekanih je bilo 673.744 kubikov lesa, sodelovala pa so pri odpravi posledic vsa gozdno gospodarska podjetja Slovenije. Kmalu smo prispeli do makadamske ceste, po kateri, na srečo, ni bilo treba hoditi dolgo, saj smo kmalu zavili levo, se povzpeli preko žične ograje in že spešili preko pašnika, polnega konj in dišečega žajblja, proti naslednjemu cilju, vrhu 908 metrov visoke Velike Plešivice. Spotoma nas je na svoj vrh vabil tudi bližnji Slavnik, a ker smo na njemu bili že nekajkrat, se tokrat vabilu nismo odzvali in smo strumno nadaljevali pot na Plešivico. Tudi s tega vrha so se nam odprli čudoviti pogledi na vse že prej omenjene vrhove in pogorja, zato smo si tudi tu vzeli več časa za obnavljanje poznavanja gorstev. A ker čas neusmiljeno teče in je bil predviden še postanek na »žajbljevih pašnikih«, smo opravili formalna fotografiranja in se podali v dolino. V trenutku, ko smo prišli na pašnike, na katerih je v zraku lebdel vonj po žajblju, je bilo zanimivo videti, kako so s hrbtov popadali nahrbtniki, v rokah pa so se čudežno znašle vrečke, v katere so romale male rastlinice, za katere je vsakdo od nabiralcev podal kakšne nov recept za uporabo. Nabiranje je trajalo kar nekaj časa a je bilo treba dokončati popotovanje, zato smo se poslovili od žajblja, pašnikov in konj na njih ter pogumno stopili v zadnji del pohoda, ki nas je kmalu pripeljal do izhodišča v vasi Zagrad. Spotoma smo srečali kar nekaj belih znanilcev pomladi – zvončkov. Analiza, poslavljanje in odhod proti domovom, danes pa je pred vami, kar sem uspel najti in v skrajšani obliki spraviti pred vas. Zapisal: Miran Klavora Foto: Andrej Kolenc in Miran Klavora