»Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo, ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo. Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolovozniku, da še kmet ne vem kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba, da pride časi celo kočija sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako razprtih klancev.« Tako je pot »začel« Fran Levstik v svojem Popotovanju iz Litije do Čateža, pot, ki se mu je vlekla kar precej dolgo in popolnoma jasno nam je postalo zakaj. Toliko krajev je ob poti, kjer »bog ven roko moli«, toliko zidanic, hiš odprtih vrat, kmečkih turizmov, aktivov kmečkih žena, da je pravo čudo v petih ali šestih urah doseči cilj na Čatežu. Če ne bi bilo nas, 29 bančnikov, bi bilo na Levstikovi poti le 14.971 pohodnikov, skupaj z nami pa je mehko hribovje med zasavsko in dolenjsko železnico obiskalo 15.000 pohodnikov. Na sami poti pa smo srečevali še več naših sodelavcev, ki so se ravno tako udeležili pohoda s svojimi družinami ali družbami. Pa naj raje spregovorijo zgovorni posnetki z naše poti. »Po zajtrku se zahvaliva za postrežbo. Vzameva slovo ter odrineva: Radivoj k svojemu bratu, ki je ondi blizu stanoval, jaz pa dalje proti Novemu mestu. Preden se ločiva, kdo primiga ves potolčen, z odrtim nosom, z blatno suknjo in potlačeno kapico? Mrtolaz je bil. Pravil je, da je hotel iti sinoči od Roštana, pa kar naglo mu je zmanjkalo ceste in vsega ter od tod je vsa ta nesreča!« Mi pa smo se živi iz zdravi vrnili polni lepih vtisov o ljudeh in mehki pokrajini, ki nas je spremljala ob poti. Obljubili smo si, da se naslednje leto ponovno odpravimo po daljši različici poti, po poti, kot jo je prehodil Levstik.