Krpanova pot 29.4.2012


CEKINČKI PO KRPANOVI POTI Kdo ga ne pozna, Martina Krpana, slovenskega narodnega junaka, ki mu je večno slavo med Slovenci, že leta 1858, v svoji umetni pripovedki Martin Krpan z Vrha, zapisal slovenski pisatelj Fran Levstik. Pripovedka je bila istega leta tudi objavljena v Slovenskem glasniku, pri čemer je Anton Slodnjak menil, da je Levstik s to pripovedjo želel uresničiti svoj literarni program in pokazati, kakšna proza naj se piše za Slovence. Velja pa ob tem omeniti še manj znano – ali Slovencem sploh neznano - rokopisno verzijo Kerpan z Vrha v dveh poglavjih, napisano pred tisto, o kateri je bilo govora v prvem odstavku tega zapisa, ki pa je bila prvič objavljena šele leta 1931 v Zbranem delu in še to samo prvo poglavje, ki ga je pisatelj za objavo nekoliko spremenil, drugega poglavja pa v objavi sploh ni več. In po teh objavah pripovedi o Martinu Krpanu se je začela prava »mala vojna« med Blokami in Pivko, saj tako eni kot drugi trdijo, da je bil rojen blizu Svete trojice, ki naj bi bila na njihovem območju. V počastitev spomina na klenega Slovenca, ki je že v tistih časih reševal severni del Evrope, so si Bločani omislili ter »trasirali« in označili Krpanovo pot, ki po območju Bloške planote poteka v dolžini 18 ali nekaj več kot 22 kilometrov že 12. leto. Ker je v prejšnjih letih kar nekaj Cekinčkov pot prehodilo »v lastni režiji«, smo jo letos umestili v letni program in 29.04.2012 ob 7. uri se nas je pri Bloškem jezeru na Volčjem, med množico ostalih pohodnikov, zbralo tudi 21 Cekinčkov. Dobre volje ni manjkalo, saj so rahle meglice nad jezerom napovedovale, da bo dan lep, sončen, ne prevroč, skratka primeren za hojo. Žal so nas organizatorji obvestili, da na startu ne bo Krpana, ki se je, zaradi »štrajka policistov« na Brniku, ob povratku z Dunaja, zadržal dalj kot je bilo predvideno. Zagotovili pa so, da bo do konca pohoda zanesljivo že med nami, kar se je potem tudi uresničilo in v spomin je nastala skupinska fotografija z Martinom Krpanom. Po nekaj uvodnih ravninskih kilometrih, preko nizkega barja ob Bloščici, za ogrevanje nog, mimo vasi Kramplje in Sveti duh, smo se spustili v dolino Iške, kjer so bili naši pogledi deležni lepote neokrnjene narave in bistrega potoka. Iška je sicer najkrajša slovenska reka, dolga vsega 30 km, ki se nato izliva v Ljubljanico ter zaradi tega, človek ne more verjeti, spada v Črnomorsko povodje. Spotoma smo si ogledali razvaline Bašteč malna, enega izmed šestih mlinov, ki so nekdaj delovali na povodju reke in bili leta 1952 podrti. Nekaj malega »grizljanja kolen« nam je povzročil ponoven vzpon na višino »redne trase« pohoda in kaj kmalu smo se znašli v prijetni vasici Ravnik. Ogled cerkve, požgane leta 1942 in obnovljene šele leta 1984 in že smo, preko rumene preproge regratovih cvetov, hiteli proti naselju Gradiško, kjer smo si privoščili prvi daljši počitek. Domačini so pripravili pestro ponudbo jedi in pijač (predvsem so vsako leto pridni čebelarji, ki dajo na pogled in pokušnjo izdelke svojih živalic), ki so nam dale moči za nadaljevanje pohoda. V vasi smo prvič opazili tudi markantno pojavo Martina Krpana, ki sta ga zvesto spremljala dva državna uradnika. Po krajšem vzponu in prečenju prevala nad Gradiškim nas je pot vodila mimo (letos nove pridobitve pohoda) klopi, na kateri naj bi Martin prvič okusil mehkobo ženskih prsi, dalje skozi vas Zavrh, mimo žičnatega Bloškega vola, ki naj bi simboliziral nekdanjo govedorejo na planoti, v časih, ko je na sejmih na Dolenjskem in Beli krajini veljal rek:«Če ni Bločana, ni sejma!« Ponovno krajši vzpon do cerkve Sv. Urha v notranjosti katere smo bili priča prekrasnemu pevskemu nastopu, v katerem je sodelovalo tudi nekaj Cekinčkov. Pred cerkvijo pa smo srečali in pozdravili nekaj članov ostalih pohodniških skupin iz PD Vrhnika, ki so se, tako kot mi, odločili ta dan opraviti s Krpanovo potjo. Pot proti dolini nas je, mimo znamenja za Fajglovo kmetijo, v kateri naj bi njega dni bival Martin Krpan in ruševin gradu Pajkovo, popeljala mimo »pajštabe« - stare sušilnice sadja, v vasi Zales, v kateri naj bi Martin imel skrivno skladišče soli. Po krajšem spustu so naše noge dosegle Bočkovo žago in mlin in ker so nam do tega trenutka dobro služile, smo jim ponovno privoščili nekoliko daljši počitek. Ob uživanju dobrot, ki so jih tudi tu pripravili domačini je čas hitro tekel in klic na pot je bil neizogiben. Pot pod noge in vzpon v hrib na vrhu katerega stoji cerkev Sv. Trojice, ki pa si jo pohodniki ogledajo samo od daleč, ker je pač nekoliko odmaknjena od trase pohoda. Po vseh naporih, vzponih in spustih si noge nekoliko odpočijejo med hojo preko bloških mokrišč in prečenju Bloščice, po zanimivi leseni brvi. Ob izhodu iz gozda smo že ugledali Velike Bloke, kar nam je dalo novega poleta za dokončanje poti. Tisti, ki na pohodu nismo bili prvič, smo se zavedali, da nas čaka še nekaj »grizenja kolen« preko Bloškega hriba in na drugi strani Bradatke, »prvopristopnikom« pa je bilo to prihranjeno in so korakali do konca v »polnem tempu«. Po zadnjem spustu in prečenju polj proti cerkvi Sv. Volbenka na Volčjem se je v daljavi že zarisalo jezero in z njim konec poti. Po obilni malici in nekaj pijače, ki so jo pripravili organizatorji, smo uspeli v množici najti tudi gostitelja Martina Krpana in se z njim postaviti pred oko foto kamer. Žal smo nekateri pohodniki odšli v pregloboko senco in nas prijatelji pred fotografiranjem niso našli oz. so nas celo osumili, da smo takoj zapustili prizorišče. Obljubimo, da bomo naslednje leto tudi mi na fotografiji z Martinom. Končni rezultat pohoda je slabih 23 dolžinskih kilometrov in približno 200 višinskih metrov, kar je neusmiljeno zabeležil moj zvesti spremljevalec Garmin. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Milena Bregar, Miran Klavora, Milan Jerman

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
16. maj 2012
fotografij
33

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju