Kozlek 20.2.2016

Vzpon Cekinčkov iz Vrbice na Kozlek in povratek v Jablanico Vremenska napoved za petek in soboto ni bila ravno vzpodbudna (ponekod se bodo pojavljale krajevne padavine, deloma plohe. Meja sneženja bo na približno 900 m nad morjem. Jutri bo zjutraj zmerno do pretežno oblačno, ponekod bodo še možne rahle padavine. Popoldne se bo delno zjasnilo. Na Primorskem bo zjutraj pihala rahla burja. Zjutraj bodo najnižje temperature od -1 do 3, v alpskih dolinah do -4, na Primorskem približno 5, čez dan bodo najvišje temperature od 6 do 10, na Primorskem do 13 stopinj Celzija), a smo vseeno upali, da se obrne nam v prid in res smo v soboto 20. februarja dočakali dokaj jasno, sicer mokro, a za hojo primerno jutro. V vasici Vrbica nekaj kilometrov od Ilirske Bistrice se nas je zbralo kar 32 in, da ne pozabim, en štirinožec, ki sliši na ime Fanta. Zanimivost vasi je tudi izredno veliko dežja, saj zaradi orografije pade letno med 1800 in 2000 litrov dežja, predvsem v jesenskem času, pozimi pa zna preko krajev divjati burja s kar 150 km/h. Naš cilj je »kočanski Triglav« ( Sopil, Srednji vrh, Kozlek), nad gornjim tokom doline reke Reke in Kočanijo, kot ga imenujejo domačini. Za nas pa je Kozlek, na katerega so prvi vzpon opravili 2. maja 1958. Blatno parkirišče in pogled proti pobeljenim vrhovom ni dajalo posebno dobrih obetov za lep dan, a se je na koncu vse obrnilo nam v prid. Po kratki predstavitvi trase smo se pogumno podali v hrib in že po dobrih dvajsetih minutah stali pred ruševinami cerkvice, ob kateri je postavljeno novo znamenje. V virih zasledimo podatek, da je cerkev poznogotska, zgrajena v 16. stoletju in je imela, za razliko od drugih v tistem času zgrajenih, marmornat oltar. Najdena letnica 1544 zaznamuje prvo stensko poslikavo, katere fragmenti so opazni še danes. Cerkev je bila prvotno posvečena sv. Uršuli, pozneje pa so jo, zaradi nenavadnega snežnega meteža sredi poletja, posvetili Mariji Snežni, zavetnici vasi Vrbica in Jablanica. Kip sv. Barbare in zvon sta bila premeščena v kapelico Marije Snežne v Jablanico, zadnji obred v cerkvi pa je bil v sedemdesetih letih 20. stoletja, nakar je potres uničil streho in od tedaj je cerkev prepuščena naravi in propadanju. Domačini so sicer ob njej postavili križ in uredili dostop do nje, da lahko ob njej opravljajo bogoslužje. Časa ni na pretek, zato kar hitro vzamemo pot pod noge in že stojimo med ruševinami Starega gradu, katerega zgodovina je še zanimivejša od zgodovine cerkvice v bližini. Nastal je v drugi polovici 15. stoletja, ko so, zaradi turških vpadov, začeli deželo utrjevati. V vojaškem zemljevidu iz let 1763 – 1787 je omenjen kot dobro ohranjena kamnita utrdba, leta 1825 pa je v Franciscejskem katastru že označen kot razvalina. Na gradu (katerega prvotnega ali sploh imena v zgodovinskih virih ni mogoče najti) so se menjavali različni lastniki, dokler ni leta 1629 prišlo do delitve posesti, ko je grofica Blagaj, svojo polovico prodala beneškemu plemiču Emanuele de Finiju. Finiji so kupili tudi posesti Jablanica in Gotnik v gornjem toku reke Reke, vzhodno od Ilirske Bistrice. Sedež gospostva je bil v Starem gradu nad vasjo, ki pa je bil, po preselitvi Lazarinijev, leta 1816, v dvorec v vasi, prepuščen propadanju. Grad je prišel v last Lazarinijev leta 1670, ko je moral Girolamo Fini, svoji sestri Eleni – poročeni Lazarini, zaradi dolgov prodati grad in posest v Jablanici. Lazariniji so grad zapustili iz strahu pred roparskimi tolpami, ki so grad dvakrat napadle kar sredi belega dne. Danes za razliko od časov, ko se je po gradu razlegal smeh štirih Lazarinijev otrok, na gradu vlada mir in tišina, ki ju zmoti samo obisk obiskovalcev, ki si ga ogledajo med vzponom na Kozlek. Vrh kliče in po gozdni poti nadaljujemo v smeri Sopila. Kmalu, na višini približno 800 metrov naletimo na snežno odejo, ki nam jo je preteklo noč vrgla narava. Snega je ravno prav, da dobimo občutek zimskega vzpona, kar se za hojo v februarju vsekakor spodobi. Preko Srednjega vrha 923 m. n. m., brez velikih težav, z vmesnim skupinskim fotografiranjem, dosežemo planinsko kočo. Na njej je sicer zapisano, da je Koča na Kozleku 997 m. n. m., a hitro ugotovimo, da je vrh nekoliko višje, saj je koča skrita v majhni dolinici pod vrhom. Na prostoru, kjer danes stoji koča, so se domačini začeli zbirati ob prvem maju in tako opravili prvi vzpon 2. maja 1958. Pozneje se jim je porodila ideja o zavetišču, v katerem bi se lahko srečevali tudi ob drugih dnevih in tako so zgradili in v uporabo dali kočo 1. maja 1994. Zasnežena okolica nam je pričarala zimsko pravljico, še posebno pa smo bili veseli »zaklada«, ki nam ga je »v bližini koče« skril Andrejev prijatelj. V zeleni steklenici se je skrivala »osvežilna brkinska energijska pijača«, ki jo je večina z veseljem poskusila in pohvalila njeno kvaliteto. Naše zadovoljstvo je Andrej seveda nemudoma sporočil svojemu prijatelju, ki je obljubil, da ob naslednjem prihodu dobimo tudi hrano, če se bomo le pravočasno najavili. Skupinska fotografija na zasneženih stopnicah, vzpon in fotografiranje na »pravem vrhu Kozleka «, 997 metrov nad morjem in že hitimo po strmi »kaskaderski poti« proti dolini. Spotoma si ogledamo še nekaj kamnitih, zaščitnih ograd, potokov, lovsko prežo in krmilnico za krmljenje divjadi in že smo v vasi Jablanica. Sredi vasi nas pozdravi mogočna stavba (ki pa žal že mnogo let propada). Od domačina izvemo, da je to Lazarinijev dvorec, o katerem v virih najdemo podatek, da so ga zgradili kot sodobno plemiško rezidenco in se vanj preselili, kot je že bilo zapisano, leta 1816. Fotografije iz leta 1911 kažejo še vso lepoto dvorca, ki je bil po vojni nacionaliziran in so v njem živeli delavci kmetijske zadruge, ki je objekt tudi upravljala, pozneje pa so ga zapustili in je danes prepuščen propadanju. Zapisi povedo, da se domačin Danilo Štefančič spominja, da je bil še leta 1968 v eni od soban prostor za zbiranje mladine, od leta 1970 pa je popolnoma zapuščen. Zapisal: Miran Klavora Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Metod Vesel