Kostelska planinska pešpot 31.3.2012


CEKINČKI PREHODILI KOSTELSKO PLANINSKO PEŠPOT Izziv za vsakega pohodnika - planinca je, obiskati kraje, v katere redko stopi človeška noga, kraje, v katerih lahko uživa v prvinskosti, na svežem zraku in kraje, ki jih po lastni odločitvi, glede na to, da so dokaj odročni in nimajo pohodniške tradicije, verjetno nikoli ne bi obiskal. Še večji izziv pa je obiskati kraje, v katerih domujeta medved in ris, kraje, v katerih obstaja veliko možnosti, da boste srečali jelena ali srnjaka z družinico, v zraku pa se vam bo oko lahko ustavilo na planinskem orlu ali orlu selcu, ki ju v Sloveniji že redko vidite. Tla so posejana z raznobarvnimi cvetovi, ki si jih sicer lahko ogledate tudi drugod po Sloveniji, nekateri pa so vseeno izjemni, saj so kraji, v katerih smo bili, njihova najjužnejša rastišča. Mimo gradu Kostel iz leta 1336, je v času turških vpadov potekala pomembna pot v notranjost Slovenije. V tistem času so se domačini, okrog leta 1531, zaradi nevarnosti začeli izseljevati, oblast pa je naseljevala Uskoke. Grad, ki je kljuboval napadom Turkov vse do leta 1578 in nad dolino dominiral okrog 500 let, so nato leta 1809, zaradi upora domačinov, podrli Francozi. Grad je danes v celoti obnovljen. Nekateri viri kažejo, da je bilo območje Kostela poseljeno že v času Rimljanov, Slovani pa naj bi se v te kraje naselili pozneje kot v druge slovenske predele. Prvi zgodovinski vir poselitve krajev je iz leta 1247, živahna poselitev pa se je začela v prvi polovici 14. stoletja. Kljub nekaterim pozitivnim premikom v sodobnem času pa se je v kostelski dolini število prebivalcev, ki jih je bilo v začetku 20. stoletja še 3000, zmanjšalo na današnjih 600. Za zadovoljitev izziva, in, da bi si ogledali prelepe kraje nad dolino mejne reke Kolpe ter njen kanjon, preko katerega se pogled odpira na sosednjo Hrvaško, sva z Milanom Cekinčke povabila, da se nama 31.3.2012 pridružijo na Kostelski planinski pešpoti, za katero domačini trdijo, da je »pravi orlovski polet«, saj nas od Kolpe popelje na razgledna, prepadna ostenja kanjona in so jo trasirali in odprli za uporabo 21.5.1994. V vabilu je bilo zapisano, da možnosti tople hrane ni, ker gremo v neobljudene kraje, v katerih ni koč in planinskih postojank, zato naj bodo nahrbtniki dobro založeni s hrano in pijačo. Naše vrle Cekinke pa so hotele »sotrpine« vseeno presenetiti s toplim »divjačinskim golažem«, zato so že na poti proti zbirnemu mestu, ki je bilo določeno v vasi Potok, v bližini Banja Loke, trčile v srno, iz katere bi skuhale golaž. A žal se jim namera ni uresničila, ker je srna pač ocenila, da še ni čas za v lonec in je po trčenju oddirjala preko travnikov v gozd. Na vozilu pa je pustila kar lep spomin. Z manjšo zamudo, zaradi »kuharskih podvigov«, se nas je nato v vasi Potok (223 m.n.v.) zbralo 41 in po obilnem zajtrku sestavljenem iz različnih sladic in pijač, smo se odpravili novim dogodivščinam naproti. Po dobrih dveh urah hoje in premaganih približno 500 metrih višinske razlike, nas je na Stružnici (697 m.n.v.) sprejela družina Ofak ter nam ponudila izvrstni čaj in piškote. Seveda so pohodniki iz svojih nahrbtnikov nemudoma potegnili tudi lastne zaloge, in prvi postanek, na lepi, sončni jasi pred Ofakovo hišo, je trajal krepko več kot pol ure. Polni novih moči in dodatne energije smo se podali v boj z naslednjimi 200 metri višinske razlike in se povzpeli na najvišjo točko pohoda, 874 metrov visoko Kuželjsko steno. Po več minutnih užitkih v razgledu in prvi skupinski fotografiji, smo se podali proti naravni znamenitosti tega dela kraškega sveta in sicer približno 7 metrov visoki odprtini z naravnim mostom, ki jo je v steno izrezala narava, domačini pa jo imenujejo Kuželjsko okno. Kratek postanek, pogled v dolino na Kuželj, ki ga Kolpa deli na Slovenski in Hrvaški in že so nas noge nesle, mimo zapuščenega zaselka Rake, v dolino, čisto do bregov Kolpe. Po premaganih skorajda 700 metrih nadmorske višine so noge milo prosile za kratek oddih in, ker je mimo nas šumela Kolpa, ker so vabili topli sončni žarki in pihljal rahel vetrič, smo prisluhnili njihovi želji in se ustavili. Med počitkom na bregu reke, so se mimo nas po vodi pripeljali »raftarji«, tako, da je bila idila popolna – na obali planinci, na vodi raftarji. A žal, vedno tisto, kar je lepo, traja kratek čas in morali smo dalje. Po nekaj kilometrih asfaltne podlage smo se podali v gozd, v katerem nas je ves čas prijetno hladil pomladanski vetrič, tako, da je bila hoja prijetnejša kot bi bila ob vroči poletni pripeki. Gozdna pot, ki se ves čas zlagoma vzpenja, nas je pripeljala do vasice Laze (315 m.n.v.). Pred vasjo se nam je še zadnjič ponudil prekrasen pogled na Kuželjsko steno in Kuželjsko okno. Ob pogledu nanju smo razumeli, kako so domačini lahko po njej določali približen čas dneva (ob 9. uri je bila stena še v senci, ob 12. uri pa je bila v celoti obsijana). In ko so nas naše utrujene noge peljale pod steno, je bila že močno obsijana. Kratek predah v vasi Laze, in potem vzpon preko travnikov, po gozdni poti, posuti z listjem in večkrat zaprti s podrtim drevjem, proti zadnjemu »hudemu vzponu«, Kosi, preko katere mora pohodnik v kratkem času premagati približno 100 m.n.v. Ob vznožju Kose nas je pričakalo novo presenečenje. Najprej so se oči ustavile na rdečih cvetovih dišečega volčina (daphne cneorum), ki mu domačini pravijo planinski nagelj, nedaleč stran pa so soncu svoje prelepe bele cvetove nastavljale narcise (narcissus poeticus radiiflorus), katerih najjužnejše rastišče je v tem delu. V neposredni bližini smo opazili tudi rožo z vijoličnimi cvetovi, katere imena v trenutku, ko smo jo opazili nismo vedeli. Pozneje doma, pa smo jo, s poznavalci cvetja, določili kot kranjsko buniko (scopolia carniolica). Ko že pišem o cvetju in rastlinstvu v tem delu, ki smo ga lahko opazovali med hojo, naj zapišem, da smo ob poti, poleg čemaža, ki so ga nekateri nabrali za domov, opazili še modro cvetočo rožo, ki spominja na spominčico, smo pa pozneje ugotovili, da je dejansko spomladanska torilnica (omphalodes verna). Poleg nje najbolj izstopa še zeleno - rumeno tevje. Po napornem prečenju Kose nam je ostal samo še »dokaj enostaven spust« v dolino mimo zaselka Štajer, do vasi Potok, kjer so nas čakala vozila. Omeniti velja še »modrasovo obleko«, ki smo jo opazili ob poti, pustil pa jo je modras, ki se je levil in se preoblekel v poletna oblačila, ker očitno prihajajo vroči dnevi. Utrujeni, a vendar polni lepih vtisov, smo, po devetih urah hoje, posedli v vozila in se odpeljali do nekaj kilometrov oddaljenega kmečkega turizma Padovac v vasi Selo pri Kostelu. Domačini so nas prijazno sprejeli s prijazno dobrodošlico in doma pripravljenimi aperitivi, sledila pa je domača hrana, značilna za te kraje in sicer »kostelski čušpajz«, nekakšna enolončnica iz zelenjave in mesa ter jota. Kljub napornemu dnevu, ki je bil za nami, kljub temu, da smo ostali brez divjačinskega golaža je bilo videti samo nasmejane obraze in prostor je kar žarel od dobre volje. Na koncu nam je ostal samo še nasvidenje na Krpanovi poti, kjer se snidemo 27. 4. 2012. Besedilo: Miran Klavora, fotografije: Andrej Kolenc in Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
04. april 2012
fotografij
37

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju