Korada 9.2.2013


Pustno rajanje Cekinčkov na Koradi Dan po prihodu z vzpona na Korado, so na računalnike pohodnikov »priletele«, že kar tradicionalne fotografije dogajanja, s pomenljivim Milanovim pripisom: »Pozdravljeni - nekateri ste se čudili, kako toplo je bilo na poti na in s Korade, a ne smete pozabiti, da je ozračje ogrela vaša dobra volja in pustne šeme.« Na Koradi smo namreč bili na pustno soboto, 9. februarja 2013 in ne boste verjeli, med potjo smo, kljub zgodnjemu datumu in snegu proti vrhu Korade, srečali kar nekaj znanilcev pomladi ( zvončki, trobentice, teloh...) Pri župnijski cerkvi Sv. Janeza Krstnika v Plavah, nad prelepo Sočo, se nas je, v jasnem jutru, zbralo 39, od tega nekaj zelo mladih, hoje in svežega zraka željnih Cekinčkov. Kar nekaj med nami se jih je odločilo, da bodo dan preživeli kot nekdo drug, zato so si nadeli pustne maske in takoj začeli s preganjanjem zime. Ob zvokih glasbe so zaplesali nekaj polk in valčkov, vendar je njihovo rajanje kaj hitro prekinil Milanov žvižg, ki vedno pomeni zadnjo pripravo na odhod. Po kratkem pozdravu in seznanitvi s traso poti, smo se, polni energije, podali v hrib. Po nekaj sto metrih prijetne, kamnite in suhe, z listjem posute poti, se je slika spremenila in zakorakali smo v sneg. Ker smo Cekinčki že izkušeni hodci, tudi snežna podlaga ni delala težav, tako, da smo do prvega počitka pri koritu, prišli brez težav. Med počitkom nam je eden od mlajših »hodcev« pokazal še svoje veščine prostega plezanja po skalnem robu ob cesti. Zavidanja vredna spretnost in pogum, a ob njegovem sestopu nas je presenetila reakcija njegovih otrok: «Ati, zakaj pa si plezal brez varovanja?«. To so pravi mali Cekinčki, ki se že sedaj zavedajo nevarnosti, ki prežijo v planinah in gorah. Po okrepčilu in nekaj sto metrov dolgem blatnem kolovozu in zasneženem travniku smo dosegli asfaltno cesto, ki pelje proti zavetišču pod Korado. Ob cesti smo naredili daljši postanek, med katerim nam je Milan predstavil dnevni red občnega zbora Planinskega društva Vrhnika, s pozivom, da se ga udeležimo ter nam orisal aktualno problematiko društva. Po tem počitku nam je ostalo samo še nekaj sto metrov višinske razlike in že smo se znašli pred vrati Zavetišča na Koradi, 802 metra nad morjem. Ker je bil naš prihod najavljen, sta nam oskrbnika pripravila okusno hrano in dovolj čaja, tako, da je vsakdo izmed nas dobil nekaj »za dušo in želodec«. Postanek v toplem zavetju je bil kar dolg, saj smo se zavedali, da povratek v dolino ne bo trajal dalj kot dve uri in nam ni potrebno skrbeti, da bi nas »lovila tema«. Pred zavetiščem še tradicionalna skupinska fotografija in pot v sneg, na 10 metrov višje ležeči vrh Korade, na nadmorsko višino 812 metrov. Pri znamenju na vrhu še ples v maskah, ena skupinska fotografija ter fotografije skupine pustnih maškar, potem pa skok po zasneženih poljanah, do cerkve sv. Gendrce. Pred cerkvijo smo se znašli v dilemi, kaj naj bi, to nenavadno ime pomenilo. A smo na levem stebru, pred vhodom v cerkev, našlo odgovor tudi na to dilemo. V pojasnilu, natisnjenem na papirju, piše dobesedno:«Podružnična cerkev sv. Gendrce (gertrude, jedrt, jerica) nad Kobališčem na višini 809 m. Cerkev: Cerkev stoji tu vse od začetka 16. stoletja. V goriškem urbarju je omenjena leta 1523. V prvi svetovni vojni je bila porušena. Obnovljena na starih temeljih. Gre za soroden tip kot so sv. Jakob in cerkvi sv. Volbenka na Galjevici in sv. Nikolaja v Krstenicah. Zvonik pred cerkvijo so naredili pri obnovi leta 1936, ko je vstala iz ruševin prve svetovne vojne. Cerkev je blagoslovil kanalski dekan, kanonik monsignor Anton Berlot, 27. septembra, ko je bila po 22 letih spet sveta maša. Oltar: Sedanji oltar je bil, po pripovedovanju Vipavcev, pripeljan iz Vipave iz cerkve sv. Marka, ki je bila opuščena že med obema vojnama in po drugi svetovni vojni porušena. Oltarni kip sv. Genderce je iz mavca in visok 70 cm. Zavetnica: Sveta Jedrt Nivelska, opatinja - goduje 17. marca. Na slovenskem ima 17 cerkva. Velja za zavetnico vrtnarjev in kmečkih del, pa tudi zoper mrzlico in možganske bolezni. Označuje jo opatska palica in temna redovna obleka.« Napis na manjšem zvonu glasi: »V rodni deželi sem Gertruda / Slovencem Jerica lepše zveni / stoletja tu na Koradi kraljujem / v srcu združujem sever in jug / z vedro milino sem se priljubila / kar Sveta Gendrca pravijo mi«. Po nekaterih virih naj bi opatinja sv. Jedrt, hčerka dvornika frankovskega kralja, živela v 7. stoletju v Belgiji, in se zelo zgodaj zaobljubila devištvu, vstopila v samostan ter postala opatinja. Po odkriti skrivnosti imena cerkve, nam je ostalo samo še pogumno in strumno stopiti po cesti (ker je bila gozdna pot za hojo navzdol prestrma in spolzka, kar smo občutili takoj pod cerkvijo) skozi vasici Vrtače in Zamedveja, do cilja v Plavah. Tik pred ciljem smo prečili še Zamedvejski potok in si ogledali spodmol ob njem. S tem je bilo poti , zanimivosti in prijateljskega druženja konec. Po pozdravnem nagovoru od razhodu v dokaj lepem, jasnem vremenu, si nismo predstavljali, da nas v okolici Postojne, čakajo zimske razmere s sneženjem, a smo, na poti domov, tudi to nadlogo uspešno premagali. Napisal: Miran Klavora Fotografije: Franjo Dizdarević, Miran Klavora in Tine Šubic

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
18. februar 2013
fotografij
38

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju