Uporabljaš zastarel program za uporabo interneta (brskalnik Internet Explorer 6). Če želiš uporabljati to spletno stran, moraš (brezplačno) nadgraditi ali zamenjati ta brskalnik z enim od naštetih:
Vsakoletni prvi pohod pohodniške sekcije Bančnega športnega društva NLB d. d. namenimo "starim" pohodnikom, da si ohladijo noge in "novim", da se nauče loviti korak z nami. Januarski cilj za vse "peteline in kokoši" je bil na Kokoši, kjer je bilo sonce naročeno in podali smo se na pot v smeri Lokev – Prelože – izvir Vroče – Veliko Gradišče – Koča na Kokoši in vrnitev v Lokev. Res prijetno presenečenje za vse nas pohodnike, tako glede številčnosti (64), kakor tudi glede novih obrazov, ki so se odločili povzpeti na Kokoš, kaj Kokoš, osvojili smo tudi višji vrh - Veliko Gradišče (742 m). Zapustili smo Lokev, prešli vas Prelože in čakali so nas prvi klanci, sredi vasi nas je smerna tabla usmerila proti našemu prvemu cilju: izvir Vroče ali Vroček, kot mu nekateri pravijo. Ime je dobil po izviru, ki je pozimi »vroč« seveda glede na zunanjo temperaturo, kar jasno kaže, da je njegova voda privrela iz nedrij naše matere zemlje. Sledil je kratek vzpon na najvišji vrh v tem koncu naše preljube domovine – Veliko Gradišče, ki nam je nudil čudovite poglede na vrhove, ki smo jih že osvojili (Krn, Nanos, Vremščico, Snežnik in Slavnik), Poleg tega pa nam je ponudil tudi paleto razgledov na italijanske Dolomite, Zahodne Julijce s Kaninom, na očaka Triglava obdanega s preostalimi Julijci, Karavankami in Grintovci, ki so se sramežljivo dvigali iznad Trnovskega gozda, naše oko je seglo celo do Učke. Spust s tega vrha je bil pravi spomladanski sprehod do Koče na Kokoši, kjer je sledilo okrepčilo, poleg Kokoši pa smo obiskali umeten kamniti vrh italijanske Kokoši s pogledom na Piranski, Koprski, Miljski in Tržaški zaliv, res enkratno, ko lahko hodiš po področju, ki je bil še nekaj časa nazaj le domena čuvajev meje med obema državama, danes pa je to vse »naše«. Kar s težkim srcem smo zapuščali to prijetno hribovje in se namenili nazaj v Lokev, kjer se nas je skoraj polovica podala še v notranjost največjega zasebnega vojaškega muzeja v Evropi z neprecenljivimi vrednostmi. Priporočamo ogled in to v letnem času, saj so nas zmrazili pogledi na nore čase obeh vojn, kakor tudi hlad v samem obrambnem stolpu. In še zanimivost, kako je, hrib dobil ime. Ker je bil neporaščen, so mu domačini rekli Golina, (naglušni ali hudomušni) Italijani pa Gallina (= kokoš), mi smo njihovo ime spet poslovenili in to so sosedje še enkrat »prevedli« v Monte Cocusso.
