Kojnik-Golič-Kavčič-Lipnik 12.5.2012


CEKINČKI OBISKALI CVETLIČNI VRT Da ne bo pomote in, da ne boste mislili, da smo postali tako leni, da smo odšli na domači cvetlični vrt ali v Ljubljano na Ižansko cesto ter si tam ogledali Botanični vrt. V letnem programu pohodov za Cekinčke piše, da se mora v soboto, 12. maja 2012, zgoditi pohod iz Zazida na Kraški rob, kjer bomo obiskali štiri tamkajšnje vrhove. In z namenom in trdno odločenostjo, da obiščemo Kojnik (802 m.n.v.), Golič (890 m.n.v.), Kavčič (883 m.n.v.) in Lipnik (804 m.n.v.) se nas je v prijetni kraški vasici Zazid zbralo 24 Cekinčkov, pripravljenih preživeti vse izzive in težave sobotnega dne. Že vožnja do Zazida je nekaj posebnega, saj se moraš z vozilom prebiti, po ozki cesti, mimo kamnitih ograd in zidov kraških hiš. Po zanimivi vožnji se ustaviš v vasi Zazid, ki je planincem znana kot izhodišče mnogih poti po kraškem robu, saj iz nje lahko kreneš v več smeri in se seveda iz več smeri v vas tudi vrneš. Zanimivo je dejstvo, da je bila vas njega dni obdana z zidom in iz tega dejstva tudi izhaja njeno današnje ime Zazid. Skozi zgodovino se vas že v 10. stoletju omenja kot Xaxid oz. Xaxa in pozneje kot Villa dei sassi (kamnita vas). Imenu se ni čuditi, saj se takoj v začetku hoje sprehodiš skozi vas, v kateri so bivališča, postavljena tesno drugo ob drugem, še danes grajena v starem slogu, iz kamenja s portoni, nadstreški in prizidki. V »centru« vasi, v kateri so bile vse hiše naseljene in ki je imela, kljub revnemu prebivalstvu, v preteklosti celo sedem oštarij in so bili njeni prebivalci znani »proizvajalci« brinjevca (ćuhali so ćepin), stoji cerkev Sv. Martina, na kateri so našli letnico 1697, vendar še do danes niso ugotovili ali je to datum izgradnje cerkve ali je to že datum njene obnove. Iz vasi so se ljudje odpravili redko, samo, če so odšli prodajat drva in seno v Trst ali Koper, v ostalem času pa so se ukvarjali s kmetijstvom za lastne potrebe. Vaški zavetnik je Sveti Martin, v čast kateremu vaščani prirejajo 11. novembra vaško šagro. Po pripravi nahrbtnikov, zavezovanju čevljev, nastavitvi palic in pregledu fotografskih aparatov, smo se v strnjeni skupini podali proti vasi. Najprej smo se ustavili ob spomeniku padlim, ki jih je okupator pobil med 2. svetovno vojno ter si ogledali tudi cerkev sredi vasi. Po »vaških ulicah« smo nato nadaljevali pot v hrib, mimo vodnih zajetij, v katera se po stikih apnenca in fliša zliva voda, zaradi česar je vas izredno bogata z vodnimi izviri, kar je dokaj nenavadno za kraški svet. Na železniški postaji Zazid, na progi Divača – Pula smo se za hip ustavili in pripravili na vzpon mimo Jampršnika do kraškega roba. Pot skozi gozd je bila, kljub temu, da se je nad nami že kar lepo smejalo sonce, prijetna. Obrazi vseh pa so se razlezli v nasmeh, ko smo na prvih gozdnih jasah, na višini približno 700 metrov, naleteli na rastišča planinskega cvetja, na katerih so se, v vsej svoji lepoti, na ogled postavljale gorske narcise (bedenice ali ključavnice po domače), divje potonke in poleg njih modre kojniške perunike. Prekrasen pogled, ki se mu pohodniki nismo mogli upreti, kar je imelo za posledico, da smo se na rožnatih planjavah zadržali kar nekaj časa. Še posebno so bili vzhičeni fotografi, od katerih so nekateri kot pred božanstvi pokleknili pred cveticami, se z njimi »pogovorili« in jih seveda fotografirali. Vse to pa ni ostalo brez posledic, kajti ob naslednjem postanku, za kratek oddih ter požirek vode, je eden od fotografov ugotovil, da je, verjetno eni od potonk, v spomin pustil svoja očala. Ker pa spominka ni dal prostovoljno, temveč so mu očala padla na tla med fotografiranjem, se je podal na ponoven obisk k »svoji potonki« in k sreči zelo kmalu našel pravo ter od nje dobil nazaj očala. Po tej prigodi, ki je v nadaljevanju ob vsakem postanku povzročila salve smeha, saj smo vsi udeleženci pohoda našega fotografa opozarjali na nahrbtnik, palice, fotografski aparat, očala, tisti najbolj zlobni pa celo na ženo, smo se po krajšem vzponu po travnatih ravnicah znašli na prvem cilju, 802 metra visokem Kojniku. Na vrhu samo kratek postanek za požirek vode, pogled preko kraških ravnic proti naslednjemu cilju ter seveda pogled proti Slavniku, ki se je v vsej svoji lepoti nastavljal našim očem in nadaljevanje poti po široki makadamski poti proti Goliču, najvišjemu cilju naše »planinske odprave«. Prijetno sonce, še prijetnejši vetrič, ki je skrbel, da ni bilo prevroče ter žgolenje škrjančka nekje visoko nad nami, so bili tisto, kar nas je poneslo do naslednjega cilja. Na vrhu 890 metrov visokega Goliča smo si privoščili daljši počitek z malico in seveda, kar je že navada, posneli skupinsko fotografijo. Med našim počitkom smo doživeli še srečanje s skupino pohodnikov, zdravstvenih delavcev iz ZD Koper, ki so hiteli v nasprotno smer od naše. Po počitku na vrhu Goliča smo korak usmerili po utrjeni poti proti Kavčiču, ob vznožju katerega pa smo se odločili za brezpotje. In ne boste verjeli, hoja po tem brezpotju je bila, po mnenju večine pohodnikov, podobna hoji v novem snegu. Travnata ruša se je namreč ob vsakem koraku vdrla za približno pet do deset centimetrov, kar je res dajalo občutek hoje v snegu. A kljub tej, lahko rečemo, manjši težavi, smo se povzpeli na naslednji vrh s seznama, 883 metrov visoki Kavčič. Z njega se nam je odprl prekrasen pogled poleg slovenske, še na hrvaško stran, kar smo izkoristili za daljši ogled in orientacijo po sosednjih hribovjih. Tudi na tem vrhu je nastalo kar lepo število zanimivih fotografij, med njimi posnetek metulja lastovičarja, ki je na ogled postavil svoja prekrasna krila. Po postanku smo nadaljevali hojo po robu, s prekrasnim razgledom po lepem delu Primorske, proti zadnjemu cilju, 804 metre visokemu Lipniku. Spotoma smo se ustavili še na več razglednih točkah ter uživali v prelepih panoramah, a žal je časa vedno premalo in morali smo pohiteti proti cilju. Spotoma smo se ustavili še pri spomeniku ubitim, ki jih je okupator presenetil na poti proti partizanski enoti, v katero so želeli vstopiti in jih v grapi pobil. Nekoliko sicer že utrujeni od sončne pripeke, ki jo je k sreči nekoliko omilil stalen vetrič in ob spremljavi stalnega »žvrgolečega prijatelja » škrjanca, smo se povzpeli še na Lipnik, od tu pa nas je pot vodila samo še v dolino. Po senčnih gozdnih potem smo kar hitro prispeli v Zazid, kjer smo opravili še nekaj fotografiranj in seveda sklepno analizo pohoda. Ponovno smo, zaradi dobre organizacije in zavesti vseh udeležencev, da je skupen in prijateljski duh najboljši recept za uspeh, pohod vsi končali brez poškodb. Ob koncu še dogovor za »panoramsko vožnjo« skozi kraške vasi Rakitovec, Sočerga, Movraž, Smokvica do Gračišča, tudi po meji s Hrvaško in skupna pijača v gostilni. Med srebanjem hladne, osvežilne pijače, smo opravili še kratek povzetek poznavanja cvetlic, ki smo jih »srečali« med našim obiskom naravnega cvetličnega vrta. V spomin smo si priklicali: javorkin rdeči koren, spomladanski svišč, tržaški svišč, zlati koren, kojniško peruniko, divjo narciso, divjo potonko, kobulasto ptičje mleko, gorskega kosmatinca, gorsko logarico, navadno jarico, navadnega jesenčka, francosko grebenušo, navadno kukavico, gorsko narciso, travniški ali francoski lan, mehkodlako jurjevino, netresk, reliko, šmarnice ter gorskega kosmatinca. Pa naj še kdo reče, da je hoja po kraškem robu dolgočasna. Imeti je treba samo odprte oči in srce in doživeli boste prekrasen dan, kot so ga doživeli Cekinčki med svojim obiskom naravnega cvetličnega vrta. Besedilo: Miran Klavora Fotografije; Evgen Gržanič, Andrej Kolenc, Miran Klavora, Tine Šubic

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
28. maj 2012
fotografij
38

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju