Jurčičeva pot 5.3.2011


Cekinčki po Jurčičevi poti Ali ga poznate? Koga? Josipa Jurčiča, velikega slovenskega romanopisca, 4. marca leta 1844 na Muljavi pri Stični rojenega sina samostanskega kočijaža in bajtarja, ki je kljub kratki življenjski poti (*1881), Slovencem zapustil prekrasen opus romanov, povesti, novel in iger. Mnoge izmed njih smo spoznavali že v šolah (prvi slovenski roman Deseti brat, prvo realistično povest Sosedov sin, zgodovinsko povest Jurij Kozjak slovenski janičar, tragedijo Tugomer, Pripovedka o beli kači, Jurij Kobila), v branje pa jih radi vzamemo še danes. Jurčič pa ni bil samo plodovit pisatelj, temveč je velik del svoje, žal kratke življenjske poti, deloval tudi kot novinar in urednik pri časniku Slovenski narod. Ob 150 letnici rojstva te slovenske pisateljske legende, so se turistični delavci Višnje Gore odločili počastiti njegov spomin s pohodom od Višnje Gore, kjer je eno leto obiskoval šolo, do rojstne Muljave. Ker je pot izredno zanimiva in je letos potekala že osemnajstič, smo se po njej podali tudi Cekinčki. Petega marca, v hladnem in oblačnem jutru, se nas je 48 pridružilo osem tisoč glavi množici, ki se je podala na pot iz Višnje Gore do Muljave. Iz Višnje Gore, katere simbol je polž, priklenjen na zlato verigo, ki naj bi ga višnjegorskim grofom (zlatega, premera 15 cm, okrašenega z diamanti), podarila žena Beneškega doža, katere sina, ranjenega 1593 leta v bitki pri Sisku, je gotove smrti rešila Sofija Višnjegorska, hči višnjegorskega grofa, smo krenili v strm breg proti razvalinam Starega gradu. Da bi pot ne bila prelahka, je poskrbela narava, z ledeno podlago, rahlo posuto s svežim snegom, kar je veliki večini pohodnikov povzročalo nemajhne težave. Kar nekaj je bilo padcev in celo poškodb, a na srečo ne med Cekinčki. Med razvalinami Starega gradu, ki je bil, tako zgodovinski viri, verjetno zgrajen že v 11. stoletju, prvič pa omenjen 1154 kot Wichelberg in nato v 15. stoletju prešel v last celjskih grofov in kasneje Habsburžanov (leta 1456) ter potem v 17. stoletju Turjačanov, je videl dobre in slabe čase, končno pa so ga, v 18. stoletju, zadnji lastniki Auerspergi opustili in prepustili propadu, smo napravili skupinsko fotografijo ter takoj nato pohiteli po zasneženih in poledenelih stezah, našemu cilju naproti. Skozi vasi Pristava in Zavrtače smo kaj kmalu prispeli do doma na Polževem, kjer smo si privoščili kratek oddih za sendviče in nekaj tople pijače ter nato preko smučišča, mimo cerkve Sv. Duha, najvišje točke našega pohoda (630 m n/v), usmerili korak skozi Velike Vrha in Roje do Muljave. Na Muljavi smo napravili kratek postanek in se nato, željni hoje in novih dogodivščin, odpovedali ogledu osrednje proslave ter po fotografiranju ob čebelnjaku pod Jurčičevo rojstno hišo, krenili proti izviru Krke in Krški jami. Med hojo proti Krški jami, okrog poldneva, so se oblaki ob pomoči rahlega vetra razvlekli in sonce je sramežljivo začelo kazati svoje obličje, tako, da je ob tradicionalnem postanku pri kmetiji v Znojilah, že kar prijetno grelo. Kot bi se hotelo odkupiti za naše dopoldanske muke, je ob prihodu do Krške jame iz katere, na nadmorski višini 268 m izvira reka Krka, že sijalo na vso moč, tako, da je bil obisk jame skrajšan na nujno potreben čas. Tudi čas kosila pri Hočevarjevih, kjer so nam pripravili okusno obaro in ričet, smo opravili v rekordnem času in se nato, pred gostiščem, skupinsko nastavljali sončnim žarkom. Ob prijetnem »martinčkanju« je kar prehitro prišel čas odhoda, saj smo morali prehoditi še kar nekaj poti do vasi Krka, kjer pohodnike običajno čaka odrešitev v »obliki avtobusa«, ki jih popelje do Višnje Gore. A tokrat se je dan zaključil po tisti znani; »najboljše pride na koncu«. V vasi Krka so nas namreč v svojo sredo povabili mali sončki, učenci Podružnične osnovne šole Krka, ki so s svojimi učiteljicami pripravili kulturno-turistično prireditev, ki so si jo, glede na dejstvo, da v stari šoli znanje nabirajo samo še letos, naslednje leto pa se selijo v novo, zamislili kot šolski muzej. Stavba šole, v katero so nas »zvabili«, je namreč stara že 200 let in v njej še vedno poteka pouk, v času od 1851 do 1855 pa je v njej znanje nabiral tudi Josip Jurčič. Komaj se nas je pol stotnije odraslih posedlo v šolske klopi, so sončki pričeli z nastopom, v katerem so, na radoživ, iskriv, prisrčen in samo otrokom lasten način, prikazali šolski dan, kot je potekal pred več kot sto leti. Najbolj je v srca gledalcev segel prizor, ko učitelj ob preverjanju prisotnosti pri pouku vpraša deklico, zakaj v šolo ni prišla tudi njena sestrica. In odgovor iskren, a hkrati tudi zelo žalosten, in slika tedanjih razmer:« Imava samo eno oblekico in danes sem v šoli jaz, jutri pa pride sestrica!«. Ob koncu nastopa močan aplavz, ki mu je sledil še ogled šolskih prostorov in kratko druženje s sončki. Druženje je bilo res kratko, krajše kot bi si ga otroci zaslužili, a žal je odhod pogojen z voznim redom avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj v Višnjo oro, do naših vozil. V Višnji Gori še Milanov nasvidenje 26. marca 2011 na Sivki in odhod utrujenih, a zadovoljnih pohodnikov proti domovom. In da ob koncu ne pozabim – GPS Garmin je na koncu pokazal, da smo prehodili 18,4 km, koliko korakov je napravil, pa naj si izračuna vsak sam. Besedilo in fotografije: Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
16. marec 2011
fotografij
51

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju