Jurčičeva pot 2.3.2013


Cekinčki v snegu od Višnje Gore do izvira Krke Že med vzponom na zasneženo Korado, se je nekaterim utrnila ideja, da bi se, ker so odmori med srečanji za nekatere predolgi, podali na pohod po Jurčičevi poti, če se nas bo, seveda, le prijavilo dovolj. Milan je izpolnil željo večine in poslal prijazno povabilo na 20. pohod po Jurčičevi poti, ki je bil letos zaznamovan tudi z obhajanjem 120 letnice PZS. Odziv Cekinčkov je bil, kot vedno množičen in v rano jutro, v soboto 2. marca 2013 se nas je proti Višnji gori napotilo kar lepo število. Ker redarji še niso bili popolnoma organizirani, je bilo sicer nekaj zapletov z iskanjem parkirišč, vendar nas tudi ta, majhen problemček ni odvrnil od namere, da »opravimo« z Jurčičevo potjo. Mimo »ogromnega« polža, ki kraljuje sredi glavnega križišča pod Višnjo goro, smo se podali v breg in po nekaj minutah postali del pohodniškega vrveža pred mestno hišo, ki so ga dopolnjevali še jezdeci, pa vozniki vprežnih voz, godba na pihala in kar nekaj harmonikašev, ki so skrbeli za prijetno vzdušje. Pogled proti, v meglo zavitemu, Staremu gradu sicer ni obetal posebno lepega dne, vendar je bila odločitev vseh 34 Cekinčkov jasna – če smo že tu, gremo do konca – na ričet k Hočevarjevim. Po plačilu startnine smo zastavili korak mimo Valvazorjevega vodnjaka in kaj kmalu postali del čakajoče množice, saj je pot v hrib, proti Staremu gradu tako ozka, da vedno povzroči zastoj. Med čakanjem smo z mladeničem in mladenko izmenjali nekaj besed ter pri tem izvedeli, da sta nas naštela okrog 1700, zato sem si hitro prisvojil številko 1700 in to tudi glasno naznanil. Letos sem bil tisočsedemstoti pohodnik. Zasneženo in spolzko pot, ki pa je bila že dobro uhojena, smo potem brez težav premagali in se podali proti Polževemu. Starega gradu letos nismo obiskali, saj je bila nanj shojena samo ozka gaz, ki ni dovoljevala varnega koraka, to pa je za Cekinčke vedno predpogoj, da se podamo na neko točko. Prvi postanek v Zavrtačah, kjer smo požigosali kontrolne kartončke ter si privoščili nekaj jedače in pijače ter nato še drugi, nekoliko daljši na Polževem, sta nam vlila novih moči za nadaljevanje. Ker je bila hrana in pijača med postankom obilna, nam vzpon po smučišču, do cerkvice Sv. Duha, ni povzročalo nobenih težav. Po ogledu cerkvice, katere notranjost je izredno zanimiva, nas je, v nadaljevanju poti, čakalo presenečenje. Le redki smo namreč opazili na tleh list formata A4 v PVC ovitku, na njem pa napis »POZOR DRSI«. Misleč, da gre za spolzko podlago na planoti okrog cerkvice, niti nismo bili posebno pozorni, kar pa se je mnogim (Cekinčkom k sreči ne), v nadaljevanju poti namreč maščevalo. Napis je, kot smo ugotovili malo pozneje, veljal za spust po strmi poti v smeri Muljave, ki ga je množica pohodnikov tako zdrsala, da bi terjal uporabo derezic. Seveda nameščanje derezic terja nekaj časa in odločitev večine je bila, da jih za »tistih nekaj drsečih metrov pač ne bomo nameščali« in smo nadaljevali s hojo »kot po jajcih«, dokler nismo dosegli ravnega dela poti, kjer se je dalo varno stopiti. Mimo cerkvice Sv. Janeza Krstnika in stojnice GD Muljava smo pospešili korak in, po kratkem postanku v vasi Oselica, še uspeli ujeti začetek kulturno umetniškega programa na Muljavi. Časa za zadrževanje na Muljavi sicer ni bilo veliko, saj je bilo pred nami še nekaj kilometrov zasneženih poti do Krške jame in gostišča Hočevar, kjer nas je čakal ričet, v katerem je, kot smo ugotovili pozneje, »kar nekaj časa stal prašič«. Na Muljavi smo se poslovili od nekaterih pohodnikov, ki jim je, bolj kot ričet, dišala pečenka in so se odločili za obisk drugega lokala. Poslovili smo se tudi od mladih udeležencev pohoda, ki so se z avtobusom odpravili proti domu, vmes pa pozdravili še »našo Vido«, ki je bila tokrat članica druge ekipe. Spoznala pa je, pri Hočevarjevih, da ni dobro zatajiti Cekinčkov. Na vprašanje namreč, če imajo kaj pripravljene hrane, ji je gospodarica povedala, da sicer imajo ričet, ki pa je rezerviran za skupino pohodnikov, ki pridejo pozneje. In, če bi povedala, da je »članica Cekinčkov«, bi ričet zagotovo dobila, tako pa je morala na pot lačna…. Po krajšem postanku in skupinskem fotografiranju smo se podali »še na tistih nekaj kilometrov« do cilja. Zasneženi travniki, po katerih je sicer stopila redka pohodniška noga, nam niso delali posebnega problema, prava paša za oči pa je bilo golo dekle v snegu, ki so ga opazili le redki pohodniki. Spotoma smo se ustavili še pred Krško jamo iz katere izvira Krka. Vsi, ki so letos vstopili vanjo, so bili deležni še posebnega presenečenja. Naša Marjanca je s svojim kristalnim glasom, v akustični jami, zapela nekaj pesmi, ob katerih so Cekinčki, ki sicer poznajo njen talent, pa tudi vsi ostali pohodniki, ki so bili takrat v jami, obstali in odprtih ust poslušali nenapovedani koncert. Ričet in domači kruh pri Hočevarjevih sta nam dala moči za dokončanje poti, še posebno pa smo bili veseli popotnice, ki nam jo je na harmoniko zaigrala mlada Hočevarjeva »punca«. Seveda tudi letos nismo mogli mimo podružnične Osnovne šole na Krki, v kateri so letos pripravili razstavo cvetja. Vse dogajanje na letošnjem, jubilejnem pohodu pa najbolj ilustrira naslov članka, ki ga je novinar Bojan Rajšek objavil v Nedelu in mu dal naslov »Pohodniki pridrsali na Muljavo«. Vsem, ki želijo več podrobnosti o objektih, ki jih je videti ob poti in več o zgodovini Višnje gore in o Jurčiču, predlagam, da poleg tega zapisa, preberejo na strani Cekinčkov tudi zapis iz leta 2011. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
03. april 2013
fotografij
37

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju