Jetrbenk 24.1.2015


Po Poti roparskih vitezov na Jetrbenk Januar 2015 – v programu Cekinčkov piše, da bo opravljen pohod na 774 metrov visoko vzpetino na vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov. Ob tem se mi je v misel nehote vsilil spomin na pred nekaj leti opravljen pohod »Po poti roparskih vitezov«, ki ga, tradicionalno ob 25. juniju, izvede Turistično društvo Žlebe – Marjeta. Da bi bil pohod in dogajanje oplemeniteno s kakšnim novim spoznanjem o krajih pod Jeterbenkom, sem Milanu predlagal, da opravimo vzpon po trasi »Poti roparskih vitezov« in se, potem, ko je privolil, dogovoril s predsednikom TD Žlebe Marjeta, Ladom Vidmarjem, da nam bo zaupal nekaj podatkov o objektih, ki so še vidni in o tistih, ki so izginili z obličja zemlje in nanje spominja samo še kakšen kamen ter zgodovini kraja. Napočilo je jutro 24. januarja in pred Osnovno šolo Preska se nas je zbralo kar 39 Cekinčkov. Po Milanovem uvodnem pozdravu v novo leto 2015 in moji predstavitvi trase pohoda (ogledno turo sem v snežnih razmerah opravil že 6. januarja), smo se, po makadamski cesti, skozi gozd pod Čerenom, odpravili proti Žlebem. Po kratkem, ne preveč zahtevnem vzponu, se nam je ob izhodu iz gozda odprl pogled na Žlebe, naselje, ki ga sestavljajo številni zaselki in samotne kmetije ter je dobil ime po značilni obliki terena, sega pa od nadmorske višine 350 do skorajda 774 metrov. Domačini ga že mnoga leta imenujejo tudi Marjeta. V daljavi smo, na manjši vzpetini že ugledali cerkev Sv. Marjeta, pod njo pa moško postavo, ki je hitela proti cerkvi. Prepoznal sem Lada, ki je hitel, da bi pravočasno odprl cerkvena vrata ter nas počakal. Po cesti skozi vas in nato krajši vzpon in že smo bili pri Ladu, ki nas je čakal pred cerkvijo. Prisrčen pozdrav vsem pohodnikom, nekaj besed o Turističnem društvu, njegovi dejavnosti, naselju Žlebe in že smo se preselili v notranjost cerkve. Kot nam je zaupal Lado, so jo začeli graditi v začetku 16. stoletja, dograjena pa je bila, kot piše nad lokom v cerkvi, leta 1526. Zidana je v pozno gotskem slogu z eno ladjo, značilen pa je ločen zvonik, na katerem je vzidan kip svete Marjete. Do leta 1631 je cerkev imela pet oltarjev posvečenih Sv. Marjeti, Sv. Sebastjanu, Sv. Antonu Puščavniku, Sv. Lenartu in Sveti trojici. Leta 1631 so nato peti oltar, ki je sta pred cerkvijo, podrli. Zanimivo je bilo, v prekrasni notranjosti cerkve, poslušati pripoved o zgodovini. Pred cerkvijo nam je vodnik, ob klopi v obliki zmaja, zaupal še legendo o zmaju, kateremu so domačini morali vsako leto darovati kravo. Nekega leta pa se je našel »pameten domačin«, ki je v mrtvo kravo nasul živo apno in to je zmaja tako užejalo, da se je napil vode, kar je povzročilo reakcijo od katere je zmaja razneslo. Seveda je še več drugih različic. Po izčrpni pripovedi in obilni malici smo mimo table, ki označuje mesto, kjer so ostanki nekdanjega gradu, v katerem so domovali vitezi Hertenbergi, ki so se uprli svojemu gospodu in ropali ljudi ter zaklad skrili nekje v Jeterbenku. Legenda trdi, da bo zaklad našel tisti, ki bo poljubil kačo, domačini pa trdijo, da zaklad v obliki naravnih lepot najde vsakdo, ki pride v te kraje. Zanimivo je še dejstvo, da se ime viteza Gerlociusa de Hertenberg v zgodovinski listini pojavi že leta 1207, grad pa je omenjen šele leta 1252. Tudi pot do vrha ni bila naporna, predvsem pa smo jo morali, zaradi posledic žledoloma, v enem delu nekoliko skrajšati. Ob prihodu na 774 metrov visoki vrh nas je dočakal prelep razgled na Ljubljansko kotlino ter Kamniške Alpe, medtem, ko pogled proti Julijcem zakriva drevje. Na vrhu smo se ponovno okrepčali z jedmi iz nahrbtnikov ter se, po skupinskem fotografiranju, odpravili proti dolini. Če se boste na Jetrbenk podali v pravem času, cvetenju blagajevega volčina (blagajane), boste deležni posebne lepote. Spotoma smo se, utrujeni od plezanja preko podrtih debel, ustavili še pri cerkvi Svetega Jakoba na Petelincu, ki je sicer zaklenjena, napis na vratih pa priča, da je bila, na pečini, sredi strmega hriba, zgrajena leta 1751. Od cerkve nam je ostal samo še spust do kmetije Branovc, mimo katere smo se ob potoku podali skozi naselje Seničica v Bonovec. V Bonovcu velja omeniti še Hafnerjev kapelico, ki je bila leta 1934postavljena po načrtih priznanega arhitekta Plečnika. Ob koncu nam vam zaupam samo še to, da boste, če pridete na pohod »Po poti roparskih vitezov« 25. junija, deležni kulturno umetniške poslastice. Napisal in s fotoaparatom zabeležil: Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
12. februar 2015
fotografij
37

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju