Grintovec 25.8.2012


CEKINČKI NA VRHU 2558 METROV VISOKEGA GRINTOVCA Noge se še niso pošteno ohladile, fotografije še niso vložene v albume in že je tu sobota, 25. avgust, ko se mora zgoditi naša letošnja najnapornejša, a hkrati najlepša gorska tura – Grintovec. Nekaj dni prej je bilo še vedno nekaj malega neprijetnih občutkov, saj je lani, skoraj v istem času, zaradi slabega vremena, tura odpadla. Letos nam je bila sreča naklonjena in v temnem sobotnem jutru, ki pa je vseeno obetalo lep sončen dan, smo se pred domačo hišo odpravljali na pot. V daljavi, v jutranjem mraku, sem uzrl obris oddaljenega Grintovca in Kočne in ni mi dalo miru, moral sem fotografirati, kam se bomo ta dan, če nam bo sreča mila, povzpeli. Namenili smo se proti Kranju in kmalu po odhodu od doma se je zlovešče oglasil telefon. Malo strahu, da se je kaj nepredvidenega zgodilo, a kmalu je bilo jasno, da Milan kliče vse udeležence ter jih obvešča, da je del ceste proti Preddvoru zaprt in dajal nasvete za obvoz. Med potjo proti kmetiji Suhadolnik mi je v spomin prišel tragičen dogodek, ko je 31. avgusta leta 1999 na domačiji, takratni »gospodar« Janez Marinko, zaradi spora glede lastništva, ustrelil svojo ženo in svakinjo ter nato odšel v neznano. Na širšem območju Grintovca ga je iskalo približno 100 policistov, ki pa niso bili uspešni, tako, da so njegove ostanke po treh letih, aprila 2002, na območju pod Kalškim grabnom, našli domačini. S tem je bila uganka njegovega izginotja rešena ter hkrati tudi zaključena zadeva dvojnega umora in samomora. Ob prihodu na zbirno mesto so me presenetili moji prijatelji, ki so mi ubrano zapeli »Vse najboljše za te«. Očitno je bila Vesna ravno toliko hitrejša od mene, ki sem moral poiskati parkirno mesto, da jim je zaupala, da sem v ponedeljek, 20.8.2012, obhajal šestdeseti rojstni dan. Moram priznati, da se mi je milo storilo in se cmoka v grlu kar nisem mogel znebiti. Tako voščilo namreč ni dano prejeti vsakomur. Po kratkem opisu poti in opozorilu na varno hojo, predvsem na stopnice in jeklenice, smo se z dvema novima članicama skupine, Matejo in Darjo, odpravili proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Z nekaj krajšimi postanki in opisi posameznih zanimivosti ter v družbi še dveh »zamudnikov«, ki sta nas spotoma dohitela, smo brez težav priplezali do Cojzove koče na višini 1793 metrov. V prvotni koči, zgrajeni daljnega leta 1897, ko so jo, iz macesnovega lesa, dolgo 10 metrov in široko 7 metrov, zgradili člani Sekcije Kranjskega nemškega in avstrijskega planinskega društva je bilo 9 prostorov od kleti, do spalnic in sob za vodnike in oskrbnika. Po prvi svetovni vojni so kočo v upravljanje prevzeli člani Slovenskega planinskega društva in je bila, dokler je niso močno poškodovali neznani zlikovci, kar primerno urejena. Po poškodovanju pa je bilo potrebno vložiti mnogo sredstev in naporov, da so jo spravili v uporabno stanje. Po drug vojni jo je prevzelo PD Kamnik, ki jo je leta 1966 obnovilo. Že leta 1967 so do nje iz Konca v Kamniški Bistrici napeljali še tovorno žičnico. Posebno uspešno je bilo leto 1986, ko so najprej od 900 metrov oddaljenega izvira napeljali vodo, potem pa še začeli graditi prizidek. Leta 1988 je bila obnova končana in ob 95. letnici Kamniške podružnice SPD, je bila 18. septembra 1988 predana v uporabo. V sezoni, od začetka junija do sredine oktobra je planincem na razpolago sedemnajst sob s skupno 105 posteljami ter 30 ležišč na »skupnem ležišču«. Poleg teh ima še zimsko sobo z 12 ležišči. Koča je poimenovana po bratih Karlu Zoisu (1756 – 1799), botaniku in Žigi Zoisu (1747 – 1819), naravoslovcu in mentorju slovenskih pisateljev. Po nekoliko daljšem postanku, sendvičih in tekočih okrepčilih, med katerim so nam pogledi že bežali proti Strehi, smo se odpravili na sklepni del ture. Kljub rahlemu vetriču je sonce ves čas pripekalo in posledica je bila, da so bili znaki utrujenosti še močnejši kot običajno. Žal je enemu od Cekinčkov, kakšno urico pod vrhom zmanjkalo moči in v družbi ovac je moral počakati na naš povratek z vrha. Ostalih 23 se nas je uspešno povzpelo na vrh, s katerega se odpira prekrasen pogled, ki pa je bil žal, zaradi vročinskih meglic v daljavi, nekoliko slabši kot običajno. Ko si na vrhu, se najprej vprašaš, kako lahko udeleženci teka na Grintovec, za pot od Cojzove koče do vrha, resda brez nahrbtnikov in športnih copatah, porabijo »samo uro in sedemnajst minut«, kolikor je letos porabil zmagovalec iz Eritreje Na razgledno ploščo smo si razgrnili ročno izrisano karto »Razgled z Grintovca«, ki jo je leta 1946 izdalo PDS in si z njeno pomočjo ogledovali bližnje in bolj oddaljene vrhove. Ker je lepega vedno prehitro konec, nam je ostalo samo še skupinsko fotografiranje in pot proti koči, kjer nas je čakala obilna malica. Ob dejstvu, da smo imeli časa dovolj in, da je bil vzpon na vrh kar težak, smo si vzeli daljši predah. Po zaužiti hrani in tekočih dodatkih smo se, prešerne volje, odpravili proti dolini. Spotoma smo si ogledali še igro gamsov, ki so nam priredili predstavo in instrukcije o gibanju po skalnem terenu. Človek se vpraša, kako je mogoče tako graciozno, hitro, a hkrati varno gibanje. A gams je tam doma in ve, kaj lahko počne in kje so meje njegovih sposobnosti. Ob povratku v dolino smo traso nekoliko spremenili in vračali po stari poti, ki je sicer nekoliko krajša, vendar v nekem delu zelo strma in nevarna, tako, da naša pozornost ni popustila niti za trenutek. Še v gozdu, nad kmetijo Suhadolnik smo si privoščili zadnji postanek, s kratko analizo pohoda, ki smo ga vse, tudi tokrat brez poškodb, kljub zahtevnosti in dolžini, dobro prenesli. Milan nam je predstavil še dve novi pohodnici, ki sta doživeli, kot vsak nov član skupine, prisrčen aplavz, nakar smo se podali proti vozilom in domov. Dragi prijatelji, dragi Cekinčki, dovolite, da se vam še enkrat zahvalim za vaše voščilo, ki mi je pomenilo mnogo, saj, ponavljam še enkrat, to ni dano doživeti vsakomur. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Tine Šubic

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
13. september 2012
fotografij
37

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju