Gora Oljka 15.3.2014

Po naši slikoviti deželi je nič koliko gričev Po naši slikoviti deželi je nič koliko gričev, ki imajo na vrhu cerkev, vendar je kraški osamelec, ki pritegne naš pogled z avtoceste med Vranskim in Celjem nekaj posebnega. Pravzaprav nimamo opraviti z gričem, ampak s pravo goro, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini. Na priljubljeno izletniško in romarsko pot vodi več poti. Na vrhu stoji cerkev sv. Križa, ki je bila zgrajena med leti 1754-1757 deloma na živi skali, deloma na izravnanem svetu pod vodstvom malteškega viteškega reda. Povabilu na Goro Oljko smo se odzvali v velikem številu, še posebej smo se razveselili Nadice, Vlaste in Bojana, ki jih že dalj časa ni bilo v naši družbi. Na parkirišču ob šoli v Šmartnem ob Paki smo se zbrali ob deveti uri in za začetek izbrali ponujeno položnejšo pot po cesti, saj si imamo med hojo veliko povedati, kar pa pri grizenju v hrib ne bi bilo mogoče, pa tudi odmetavanje zimskih oblačil smo tako prestavili na kasnejši čas. Vremenska napoved je bila obetavna in z vrha smo se nadejali lepih razgledov. Milanovo vabilo se je šibilo pod težo naštetih krajev in hribovja, ki se vidi z Gore Oljke. Izbiro tokratnega pohoda je narekovalo tudi opozorilo Planinske zveze, kjer preberemo, da je zaradi žledoloma in snegoloma poškodovanih ali neprehodnih približno 40 odstotkov planinskih poti izven visokogorja in vodniki bodo imeli v letošnjem letu veliko dela pri načrtovanju pohodov. Pot nas je vodila po cesti, mimo Hudega potoka, ki svoje ime opraviči ob obilnejših padavinah in povzroča težave prebivalcem ob njem. Zato so na njem naredili številne kamnite ali betonske pregrade, da omilijo moč hudourniških voda, pa tudi zaradi lažjih prehodov. Milan nas je opozoril na draslje, to so erozijske vdolbine ali kotanje ki nastanejo zaradi vrtinčenja proda v strugi. Ob poti smo opazovali prebujajoče se naravo, si ogledali volčji les (strupene rdeče jagode), deveterolistno konopnico, tevje, pasji zob, jetrnik, na pobočjih pa žal padla drevesa. Domačini so v gozdu odstranjevali posledice loma, na položnejših delih so polja preorana in pripravljena na setev. Sem ter tja smo srečali kakšnega kužka ki pa se za nas ni zmenil. Verjetno gre tu mimo veliko obiskovalcev. Obkrožili smo goro, šoštanjski dimniki so bili dovolj daleč in si na prisojni, razgledni jasi na soncu privoščili počitek z pogledom proti celjski kotlini in okoliškem hribovju. Mi smo stikali po nahrbtnikih, mežikali soncu, Milan pa nam je pripovedoval o 733 m visokem hribu in zgodovini mogočne dvostolpne cerkve na vrhu, kamor smo prispeli po dvournem vandranju in uživanju. Gora Oljka je dobila ime po sliki iz glavnega oltarja (avtor je Fortunat Bergant), upodobljen je Jezus na Oljski gori. Pred tem se je imenovala Dobrič, tako kot zadnje naselje na njenem pobočju. Kot Križna gora pa se omenja že v daljnem trinajstem stoletju. Romarji so prihajali na goro že v času gradnje, božja pot je dosegla vrhunec pred letom 1788 ko so duhovno tolažbo nudili kar trije duhovniki. Potem so zaradi reform Jožefa II (jožefinizem) cerkev za nekaj časa zaprli, premoženje pa razprodali. Svetišče na Gori Oljki je dvakrat pogorelo tudi zaradi strele (1837 in 1932), a je bilo z napori domačinov obakrat tudi obnovljeno. Zvonika merita v višino 37 m. Notranjost mogočne baročne cerkve je še vedno lepo opremljena, najlepši je glavni oltar, izredno kakovostno rezbarsko delo Ferdinanda Galle, za mizo je Kristus z apostoli pri zadnji večerji v naravni velikosti, v živahnem pogovoru in gibanju. Nad njimi je mogočna stena z rokokojskimi okraski, dvema velikima keruboma ( božanski bitji) ob strani, ter Bergantovo sliko Jezusa na Oljski gori. Prižnica, zgrajena leta 1862 je polna svetopisemske simbolike. V cerkev smo se namenili ravno za člani Mešanega komornega zbora iz Celja. Njihovemu petju smo zbrano prisluhnili že na stopnicah ki vodijo do cerkve, še bolj pa v cerkvi sami. Temu bi lahko rekli, kraju primerno, da nam je bila dana posebna milost. Spomnili smo se ubranega petja nekega drugega zbora na Ojstrici leta 2009. Ogledali smo si tudi spodnje svetišče, posvečeno je Jezusovemu počitku v grobu. Dostopnost iz več smeri (kažipot pred stopniščem) in markantna lega sta Goro Oljko približala ljudem in je preplet verskega, planinsko - družabnega in turistično - kulturnega dogajanja. Opazili smo tudi kažipote za pot malteških vitezov, ki so vodili gradnjo cerkve in pisali zgodovino teh krajev dolga stoletja. Posebej Polzele, kjer so imeli svojo komendo. Planinski dom stoji tik pod vrhom Gore, je lepo urejen in ponuja okusne jedi na žlico. Nudi tudi prenočišča, ki pa jih danes nismo potrebovali. Sestopali smo po strmi poti, kjer je bila potrebna pazljivost zaradi podrtega drevja in vej, nemogoče je ostati ravnodušen ob pogledu na poškodovan gozd in vsem delom ki čaka gozdarje in domačine v večjem delu domovine. Domačini so popoldne ob vznožju hriba že sadili krompir, zadnje sadno drevje ali bili z motorkami v gozdu. Mi pa smo se zadovoljni razšli po domovih, kjer nas čakajo spomladanska opravila. Besedilo: Meta Jakoš Fotografije: Maja Rojko in Bojan Kovač