Glinščica nas je sprejela, lahko pa nas tudi ne bi, kajti sredi vasi Beka nas je presenetilo obvestilo Občine Kozina-Herpelje, da tradicionalni prehod meje »Odprta meja« prestavljajo na drug datum. Seveda naj je dobre pol stotnije pohodnikov (57 po številu) moralo sprejeti odločitev in ta je bila: gremo. O tem smo obvestili policijsko postajo in naš pohod se je začel. Vasica Beka leži na 419 m nadmorske višine. Nekoč so tu uspevale oljke in trta, sedaj pa so sadovnjaki jabolk. Vsakdo je pričakoval, da nas bo prvi klanec segrel, a glej ga zlomka, ti Primorci so vse postavili na glavo. Namesto v hrib smo se spustili do vasice Botač (Botazzo) na nadmorski višini 183 metrov, kjer nas je pričakal mejni prehod, na srečo brez »oblasti« in državno mejo smo veselo prestopili. To pot je mogoče opraviti le dvakrat na leto, v času »Odprte meje« in velik pomen je imel ta pohod v preteklih časih, saj so se takrat lahko srečali Slovenci iz obeh strani meje brez uradnih dokumentov. Še tri dni nas je ločevalo od uradnega prvega pomladanskega dne in narava se je tudi tu šele začela prebujati. Na tej kratki razdalji smo naleteli na snežni zamet, burja je še vedno imela mlade, pozdravljale pa so nas prve trobentice, žafrani, jetrniki in tudi bezeg se je ojunačil in nam pokazal prve zelene listke. Tu pa se je pot obrnila nenadoma navzgor in kmalu se je pred nami odprl kanjon, ki Željka Kozinca (avtorja knjig Lep dan kliče in člankov o izletih v Delovi prilogi Polet) spominja na dolino Tamarja. Občudovali smo prekrasen slap reke Glinščice. Sledilo pa je kratkotrajno »grizenje kolen« in povzpeli smo se do cerkvice Sv. Marije, kjer smo pridno izpraznili naše nahrbtnike in se okrepčali pred naslednjim podvigom. Na tej točki smo doživeli čudovito opisovanje krajev, značajev ljudi, njihovo zgodovino in boj za narodnostne pravice, kar nam je slikovito predstavila Dunja, ki ima po babici, ali noni po primorsko, tu korenine. Še posebej so nam legle v ušesa besede:«Nahajamo se na slovenskem narodnostnem področju, pa čeprav smo bili že kar nekaj časa na italijanskem ozemlju. Hvala ti, Dunja za res enkratno predstavitev. Da burja tu nima le mlade, ampak zna krepko obriti naša neutrjena lica, smo kaj hitro začutili, večina pa ji je pokazala roge in se povzpela malo više do spomenika italijanskemu plezalcu, od koder smo imeli lep razgled po dolini in po nasprotnem bregu po katerem teče lepo vzdrževana železniška trasa bivše proge Kozina – Trst. Pogled nam je segel do čudovitih malih slovenskih vasic, do obrobja Trsta in pozdravilo nas je tudi »morje Adrijansko«. To je bila naša najvišja točka, ponovno okoli 400 m nadmorske višine, spustili smo se do cerkvice, ponovno prešli mejni prehod in kar smo prislužili zjutraj s spustom v kanjon, smo morali plačevati z vzponom do vasice Beka. Ker smo hodili v zavetju, in sonce ima sedaj tudi že moč, smo najprej »odvrgli« vetrovke, nato puloverje, zavihali smo rokave in kmalu smo prisopihali do našega izhodišča. Kot da ne bi imeli burje dovolj za ta dan, nas je ob koncu našega prvega letošnjega pohoda sprejela okrepčevalnica »Burja«, kjer smo potrdili našo udeležbo za pohod na Nanos, ki bo ob letnih športnih igrah banke 20. maja 2006, za jesen pa načrtujemo dvodnevni izlet na Sedmera jezera. Marsikomu je ta pohod sporočil, da si moramo do Nanosa in predvsem Sedmerih jezer nabrati dovolj kondicije, mogoče na še kakšnem izletu med tema dvema pohodoma.