Čaven - Kucelj 18.5.2015


Pogled s Kuclja (skozi čas) V svežem, jasnem jutru nas je skupina Cekinčkov pridno korakala za vodnikom Milanom skozi gozd, ki se začenja takoj za škarpo na južni strani ceste na Predmeji. Kako posrečeno ime kraja Predmeja – pred meja; Primorci pravijo gozdu meja in Predmeja je res tik pred mejo – pred gozdom… . Z gozdne poti smo skrenili na stezo; obdajale so nas mogočne visoke in še višje bukve, nad katerimi je bilo videti le koščke modrega neba… Tako je šlo kake pol ure, ko smo prikoračili na rob gozda; pogled se je odprl na dolino pod nami, ki jo je še prekrivala koprena jutranjih meglic. Korak za korakom smo lezli navzgor in skoraj neopazno smo preko krajše planjave prišli na vznožje piramidastega 'špika' Kuclja (1237 m). Ravno prav ogreti in razmigani smo tu, pod tem vrhom, začeli gristi kolena, saj je pristop na sam vrh dokaj strm, a Cekinčki se nismo dali! Pa se je izplačalo: z vrha se nam je odprl čudovit razgled na dolino pod nami, ki ji je dala ime reka Vipava, ki v številnih slikovitih izvirih prihaja na površje v mestecu z enakim imenom. Posedli smo po travnatem južnem pobočju Kuclja in prepustili očem, da so se pasle po Dolini, ki se na vzhodu začenja s povirjem potoka Močilnik pod Razdrtim in se na zahodu razširi v Goriško ravnino ter dalje v Furlansko nižino. Na severu se nad Vipavsko dolino dvigujejo planote Nanos, Hrušica in Trnovski gozd (ki ima ime po manjšem kraju Trnovo, najstarejši naselbini na planoti iz l. 1648); na jugu pa jo omejuje Kras - valovita planota, polna vrtač, žlebičev in podzemnih jam ter prekrita s skopo rdeče-rjavo zemljo (terra rossa), ki je odlična podlaga za rast vinske trte, in le tu uspeva poznano in priznano vino teran (iz trte refošk), ki je o njem že v rimskih časih pisal učenjak Plinij starejši, ter poročal, da je Julija, soproga cesarja Avgusta, dočakala za takrat izjemno starost 82 let po zaslugi rednega uživanja pucinskega vina - kraškega terana. Dno doline je gladko, po sredini pa teče reka Vipava, ki je s številnimi pritoki ustvarila močno razgiban relief in številne gričke ter se pri Sovodnjah (na italijanski strani) izliva v Sočo. Vipavska dolina ima submediteransko podnebje; tu je doma hladna in ostra burja, ki zapiha čez Nanos in Trnovsko planoto, večkrat pa jo zamenja vlažen jugozahodni mornik. Dolina je dolga okrog 40 km, meri 310 km2, v njej živi 63 tisoč prebivalcev. Tretjino površja zaraščajo gozdovi, tla pa so pretežno iz eocenskega fliša, ki ga domačini imenujejo 'soudan' ali 'opoka', in predstavlja dobro podlago za vinograde, v kateri uspevajo sorte malvazija, rebula, laški rizling, sauvignon, pinot, chardonnay, pinela, zelen, poljšakica, klarnica, vitovska grganja, merlot, barbera, cabernet sauvignon. Ob krajšem počitku na Kuclju se je po tej slikoviti deželici, včasih imenovani 'vrt Slovenije', sprehajalo oko slehernega Cekinčka. Čudoviti pejsaž! Videli smo do Furlanije – Julijske krajine, na jugozahodu se je lesketala srebrna plošča – Tržiški zaliv (Tržič - Monfalcone), daleč naprej na zahodu pa smo, zahvaljujoč jasnemu sončnemu dnevu in čistemu ozračju, lahko občudovali tudi nebeško modre Dolomite. Potem je sledil še kratka poglobljena razprava o zgodovinsko bogati dolini pod nami: - Arheološke najdbe v Lončeni jami na pobočju Nanosa pričajo, da so tu prebivali ljudje že 2700 let pr. n. št (B.C.) - Konec 2. stoletja n. št. (A.D.) – je bila zgrajena Castra (Castrum ad Fluvium Frigidum) predhodnica današnje Ajdovščine - 394 A.D. – bitka pri 'Mrzli reki' - Frigidusu, pod Hrušico, nekje na območju Ajdovščina-Vrhpolje-Vipava, v bližini reke Hubelj ali Vipava, je bila ena najpomembnejših bitk v poznem obdobju Rima. Tedaj je znamenita vipavska burja pomagala krojiti zgodovino, saj je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija (iz Bizanca / Konstantinopla) in samozvanega uzurpatorja Evgenija (iz Rima) v bitki pri Frigidu (Mrzli reki). Sedež rimskega cesarja je namreč bil med 330 in 395 A. D. v Konstantinoplu; Rim pa se je začel upirati cesarju Teodoziju, ki se je z 20.000-glavo vojsko, odpravil iz Konstantinopla proti zahodu, da bi 'kaznoval' uzurpatorja – samodržca Evgenija, ki ga je sicer podpiral rimski senat. Vojski naj bi se 'srečali' nekje 'ob Mrzli reki'. Evgenij je poveljeval preko 40.000 vojakom. Teodozij je bil 'že' kristjan, medtem ko je Evgenij še vedno daroval rimskim bogovom. V noči pred odločilno bitko – dne 5. in 6. septembra, naj bi Teodozij prebil v molitvi; Evgenijevi pa so veseljačili. Naslednje jutro je od SV zapihala močna burja, ki je Evgenijevim četam, prihajajočim iz zahodne strani, obračala lastne izstreljene puščice, v čemer so videli 'prst božji'; zajel jih je strah, nastala je velika panika, tako da je bila posledično Evgenijeva vojska v celoti premagana / pobita. In Teodozij je ponesel v Rim krščansko religijo… Vprašanje ostaja neodgovorjeno o tem, kakšna bi bila danes v Evropi glavna religija, če se ta bitka ne bi končala tako, kot se je…. - V času Rimskega imperija je skozi Vipavsko dolino vodila pomembna prometna žila proti vzhodu, od Ogleja (Aquilea) preko Hrušice (Ad Pirum) do Emone, Celee, Petovie in dalje proti Siscii. Po dolini je vodila gospodarska cesta, po grebenu Trnovske planote (Čavna) pa vojaška. - 452 A.D. –Atila je s svojimi Huni, po opustošenju Emone, na svojem uničevalnem pohodu proti Aquilei (Ogleju) porušil tudi ajdovsko Castro. - V obdobju preseljevanja narodov so se preko Vipavske doline, kjer so bili prvi prebivalci Kelti, valile, poleg Hunov, horde in trume Gotov, Vizigotov in Ostrogotov, Langobardov, Slovanov. - V času ilirskih provinc se je Napoleonova vojska premikala po Vipavski dolini in proti vzhodu (Rusiji). - V 16. stoletju so dolino večkrat prečkali in po njej pustošili Turki. - Med 1. svetovno vojno je skoznjo potoval zadnji avstrijski cesar, prestolonaslednik Karl Habsburški, ko je obiskal zaledje Soške fronte. S Kuclja smo se spustili po južnem pobočju do Male gore in malo posedeli pred Kamenjsko kočo, kjer so nam vaški planinci in oskrbniki izkazali prijazno gostoljubje…. Nadaljevali smo spet navkreber – do koče Antona Bavčerja na Čavnu (PD Ajdovščina), kjer smo okusili najslabšo joto, ki sem jo kdaj koli zaužil… Potem pa do svojih jeklenih konjičkov na Predmeji in nekateri nato skozi Hrušico na ogled malo poznanih vojaških objektov, ki so nastali v rimskih časih in med obema svetovnima vojnama. Besedilo Dušan Vrtovec Foto: Andrej Kolenc, Metod Vesel

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
23. maj 2015
fotografij
40

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju