Ukana uspela, bili smo na Ermanovcu
Kdor ima težave z ledvicami ali prebavili, še posebno pa ženske z bolečinami v drobu, si jih bo pozdravil s čajem iz posušenih cvetov rmana, rastline s koški bleščečih rožic, ki se na žilavih steblikah belijo celo v suši in preživijo celo v hudih pripekah. Posebno rada ima srednje visoka travišča in pašnike, zato ni čudno, da so za ime ene od gora v Cerkljanskem hribovju uporabili ime Ermanovec.
Kdor pa si želi pozdraviti dušo s pogledom na eno najlepših kulturnih krajin na Slovenskem, naj poskusi s hojo na Ermanovec, hrib poln zdravja in trpkih dišav in s potepanjem po hribih okoli njega, kot to priporoča Željko Kozinc. Dežela tod okoli se imenuje Stara Oselica in je gotovo naseljena že tisoče let. Ravnega je v tem delu Slovenije malo, saj je površje valovito in nagubano, poševno in strmo, gozdovi, ki jih ni malo, pa se odpirajo v velike jase, na katerih pogosto stojijo samotne kmetije.
Ker si Cekinčki radi redno zdravimo dušo in iščemo dušni mir po slovenskih gorah, se nas je 21. maja 2016 devetnajst odločilo, da se povzpnemo na goro, ki mora biti, po opisih sodeč, hudo zanimiva. Po zajtrku z domačimi jagodami v Sovodnju, kraju, v katerem se zlivajo Javorščica z juga, Podosojnščica z zahoda in Podjelovščica s severa, smo se, na vso moč podali v hrib. Najprej po asfaltni cesti mimo šole, ki v kraju obstaja že od leta 1874 in svoje poslanstvo opravlja še dandanašnji, kmalu zatem pa na gozdno pot in v kar precej »pokonci postavljen hrib«. Ker so nam družbo ves čas delale širne zaplate čemaža in na drugi strani šmarnic ter spominčic ter zanimive skulpture, ki si jih je narava privoščila narediti iz bukovih dreves, niti opazili nismo, kdaj smo prispeli na 1051 metrov visoki Bevkov vrh. A vrh, da ne bo pomote, ni dobil imena po slavnem pisatelju iz Zakojce Francetu Bevku, temveč po lastnikih, ki imajo kmetijo nedaleč stran. Ker je vrh sredi gozda dokaj nerazgleden, smo, po skupinskem fotografiranju, nemudoma stopili na širne pašnike, poraščene z nešteto rumenimi regratovimi cvetovi. Izpred kapelice, do katere smo stopili, se nam je odprl prekrasen pogled na Kojco, Porezen in Črni vrh ter Spodnje Bohinjske gore, izza katerih se nam je v vsej svoji lepoti pokazal celo Triglav. Pogledi so se nam ustavljali tudi na Cerkljanskem, Škofjeloškem z Blegošem, Polhograjskem in Rovtarskem hribovju ter proti zahodu segli celo do Idrijskega hribovja in vrhove Trnovskega gozda za njim. Malica je bila, zaradi prekrasnih razgledov tokrat izredno dolga in kar ni bilo volje, da bi zapustili prostor pred kapelico. A če greš v hrib je treba tudi z njega, zato je prišel čas ločitve in od kapelice smo se podali v dolino, kjer nas je že čakala ena od kmetij, ki nosi ime »Na Ravan«. Kljub obilni malici na vrhu pri kapelici, nam je prijala pokušina mlečnih izdelkov, ki so nam jih ponudili domači in kvaliteta je mnoge prepričala v nakup, tako, da so bili nahrbtniki spet težji kot pred malico.
Po asfaltni cesti, kar nam, moram priznati, ni ravno pogodu, smo se podali proti Kladju, mimo katerega vodi cesta v smer našega pravega cilja, Ermanovca. Dokaj mučno hojo nam je s svojim humornim vložkom na prelazu Kladje popestril naš Tomaž, ki vedno ugane kakšno krepko in jo seveda tudi glasno pove. Ob cesti, v vasi, smo namreč opazili mejni kamen, za katerega je Milan pojasnil, da je originalen ostanek nekdanje državne – Rapalske meje. Takrat je pristopila lastnica hiše in očitno tudi kamna ter nam pojasnila, da je kamen prinesel v dolino njen soprog in, da je kamen prvotno bil postavljen v vasi Podlanišče v kateri je tudi domačija njenega moža. Takrat pa pride tisto glavno, kar je povzročilo salve smeha. Tomaž namreč, z najbolj nedolžnim mogočim obrazom vpraša: «Gospa, ali vi tudi tukaj v vasi, kar tako, s sosedi, malo prestavljate mejnike?« Odgovora niti nismo slišali v celoti, saj smo že hiteli navkreber proti planinski koči Ermanovec, 964 m. n. m. Spotoma smo si ogledali še kaverne in informacijsko tablo ter enega od mejnih kamnov. Postanek za novo malico in klepet za tiste, ki ga že med potjo niso imeli dovolj ter nadaljevanje popotovanja proti vrhu, našemu cilju, Ermanovcu. Ob prihodu na 1026 metrov visoki vrh Ermanovca smo bili ponovno nekoliko razočarani, saj tudi ta vrh, ker pač leži v gozdu, ni razgleden. A vseeno, ker moraš na vrh stopiti, smo se družno podali v gozd, posneli še eno skupinsko fotografijo in stopili iz zavetja gozda na travnate obronke, s katerih je zopet prekrasen pogled na vrhove blizu in daleč. Ura je bila že pozna, zato smo pospešili korak proti dolini, se ustavili še v vasi, kjer imajo domačo mesnico, da bi nabavili še nekaj mesnih izdelkov, kajti ne gre namreč, da bi jedli samo sir. A izbire ni bilo ravno na pretek, zato smo se kaj kmalu odpravili dalje proti dolini. In verjemite, ni lepšega občutka, kot je tisti, ko pred seboj, ob 17.30 uri zagledaš tablo Sovodenj in spoznaš, da je do konca »celodnevne muke« ostalo le še nekaj sto korakov. Na koncu, pred gasilskim domom, kjer smo začeli našo pot, še nekaj besed slovesa in že so vozila »drvela« proti domovom.
Verjetno da ste med branjem članka ves čas razmišljali, kaj neki pomeni naslov – »Ukana uspela, bili smo na Ermanovcu«. S tem je pa takole – že nekaj let smo v svoj letni program pisali Ermanovec, a nam jo je narava, na tak ali drugačen način, vedno zagodla in pohod ni bil realiziran. Konec leta 2015, ko smo sestavljali program za leto 2016, smo se odločili, da bomo naravo ukanili in prišli na vrh. V ta namen smo v maju določili dva pohoda, od katerih je bil eden Ermanovec, in se, prav po tihem, da narava ne bi slišala, dogovorili, da »gremo gor«, ne glede na datum v programu, takoj, ko bo ugodno vreme. In ker ste članek prebrali, vam je jasno, da je ukana uspela in še zelo lepo smo se imeli.
Zapisal: Miran Klavora
Fotografije: Ksenija K., Miran K.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
