Stojim na robu propada in gledam v neskončno globino. Razmišljam, ali naj skočim ali naj grem naprej v svet sanj. Odločitev težka se zdi, ne ni, kako bi se lahko odločala med življenjem in teboj, nekom, ki ni vreden vseh solz, ki po licu mi polzi, le kako bi lahko bil še vreden življenja, ki v meni tli. Ne, pozabi, da me boš umoril. Vem, da me boli, a nekdaj bo konec teh bolečin polnih dni… Morda res jokam sedaj, a vem nekoč se zopet bom smejala. Ne dam življenja za nekoga, ki niti vreden ni, da se solza žalosti zanj rodi. Ne moreš verjeti, ne, da mi ni več mar zate, pa čeprav si raztrgal marsikatere gate. Dosti mi je žalovanja, nekega žalostnega mrmranja… Hodim naprej z glavo navzgor, z nasmehom na ustnicah, ne bom rekla, da mi ni več hudo, ne bom rekla, da te ne pogrešam več tako zelo, ampak gre na bolje in to je to… Z sabo grem naprej in ne nazaj, takšna sem kot sem, to ti lahko pove, da nočem več nazaj, v tvoj objem, sama sem
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
