Vedela je, da bo prišel. Privihral bo kot ponavadi. Vstopil bo, ampak pogledi se tokrat ne bodo usmerili vanj, nihče ne bo začutil njegovega šarma, nikogar ne bo očaral s svojim nasmehom. Vse je vedela.
Lepa sta bila. Ona vsa v belem in on s pogledom, ki jo je oblačil v zlato. Žal ji je bilo, da to ne bo njun večer. Moral bi biti, ampak ne gre drugače. Ženska v rdečem. Še nikoli je niso videli v rdečem.
Gotov je bil, da bo prišla. Ni si predstavljal, kako bo, ko jo bo videl, ampak niti si ni hotel predstavljati, kako naj bi bilo. Konec koncev ni pomembno.
Gorela je. Čutila je, da gori. Postajala je vsemogočna. Pravzaprav je taka vedno bila. Samo da nihče nikoli ni vedel. Vseeno. Vse je bilo vseeno. Ni važno, kaj je obstajalo in sploh ni več pomembno, kakšne barve so ruševine.
Vstopil je. Bil je tam in je ni pogledal. Strmel je v nevidni blišč s katerim ga je požirala dvorana. Šel je k njima. Čutil je njo. Vedel je, da bo tam. Temu ni mogla ubežati. Bila je tam in še nikoli ni bila takšna. Ni se hotel ozreti k njej. Bila so sama ogledala in njen odsev v njih. Ona.Ona.Ona.
Plesala sta. Lepa sta bila. Ona in on. Njun dan. Začetek odločitve, da bodo vsi dnevi njuni.
Bledela sta. Bila sta lepa. Ampak bila sta samo lepa, z vsemogočnostjo se nista mogla primerjati.
Ona pa je samo sedela. S prekrižanimi nogami, v rdeči obleki. Smehljala se je in bila je vsemogočna. Napolnjevala je celo dvorano, njena prisotnost se je plazila po dvorani, po zidovih, med cigaretnim dimom. Morali so se ozirati k njej.
Gledala ga je in on si je ni upal pogledati. Čutil je, da ga gleda.
Vstala je in odšla na plesišče. V rdeči obleki in z brezhibnimi koleni. Hodila je kot še nikoli ni hodila nobena kraljica.
Moral se je ozreti k njej. Vsi pogledi so bili uprti vanjo in ni mogel zdržati, da je ne bi pogledal.
Za trenutek. Samo za hip. Če bi se zazrl vanjo, bi okamenel.
Plesala je. Vedel je, da pleše in da so vsi pogledi oblečeni v njeno rdečo obleko.
Nikoli ni plesala. Ni znala plesati. Razen, kadar je plesala z njim. Plesala je in ji je bilo vseeno. On je plesal z njo in znala je plesati.
Ostrmeli so. Kot bi gledali prikazen, ki bi jih začarala. Še nikoli ni nihče tako plesal kot je plesala ona. Ognjeni plameni so sledili njeni rdeči obleki. Morali so strmeti.
Čutil je, da strmijo. Ozrl se je. Moral se je ozreti. Ni obstajal. Topil se je pod njeno vsemogočnostjo.
Bledela sta. Njun dan je bil, ampak onadva sta bledela.
Gledal jo je. To ni bila ona. Ona ni bila vsemogočna, ni znala plesati in ni nosila rdeče obleke.
Vedel je, da je to ona in da je takšna vedno bila.
Obstali so in ona je plesala. Samo ona. Vsemogočna.
Videli so, da jo gleda in vedeli so za njuno zgodbo. Slutili so. Vedela sta onadva. Gledal jo je in ni mogel odvrniti pogleda z nje. In ona je vedela, da jo gleda. In on je vedel, da je takšna zaradi njega.
Stopil je do nje in ona se je zazrla vanj. Ognjena in vsemogočna. Ni se mogel upreti njeni vsemogočnosti. Prijel jo je za roke in sta plesala. Onadva.
Strmeli so. Gledali so ju in onadva nista videla nikogar. Nihče ni bil pomemben. Tišina je bila in onadva sta plesala. Nikoli še niso videli, da bi kdo plesal kakor onadva. Nikoli še niso videli, da bi koga požirala vsemogočnost. Nikoli še niso videli vsemogočnosti od blizu.
Plesala sta in minila so stoletja. Strmela je vanj, v njegove oči. In on je strmel v njene. Ničesar razen pogledov. In pogledi so bili vse.
Ustavila sta se. V dvorani je bila smrtna tišina. Gledala ga je.
Vzela je njegov obraz med dlani in ga poljubila na usta. In on je pustil, da je poljub trajal stoletja.
Odmaknila je roke. Gledala ga je v oči.
Stali so in ju gledali. Okameneli.
Sla je mimo njega. Gledal je. Ni se ozrla v nikogar. Samo šla je in gledala tja, kjer so drugi videli praznino. Hodila je kot hodijo kraljice.
Stal je in ni se mogel premakniti. Nihče se ni mogel premakniti.
Sam je bil in vse naokoli ni bilo nikogar.
Obrnil se je in šel proti vratom. Oni so stali ni gledali za njima.
Tekel je za njo.
Vsedla se je v avto in odpeljala.
Iskal jo je.
Iskali so jo.
Našli niso ničesar. Ne sledu avtomobilskih gum, ne koščka njene obleke.
Iskali so jo in ko so vse preiskali, so upali. In ko so nehali upati, niso ničesar razumeli. Razen njiju.
Iskal jo je. In ko je ni našel, je vedel.
Nikoli več.
Nikoli več ni poljubil njegovih ustnic.
(ŽENSKA V RDEČEM, 2004)
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
