Če Mohamed ne pride h gori, potem pride gora k Mohamedu.
In če gora ne pride k Mohamedu, potem mu napiše roman.
I. KUALA LUMPUR
Četrtek
Sranje. Pojedla sem že pol čokolade in ti še vedno nič! Škilim na telefon, da ne bi slučajno preslišala brnenja, pa so samo prisluhi tisti, ki mi kodrajo trepalnice. Imate moški res tako drugačno logiko, da vam ni jasno, da rabimo vsaj čisto majčkeno dozo pozornosti?! Eno samo sporočilce na mobitel. Kot da ne bi bilo že dovolj, da greš na počitnice z njo! Grrrrr. Se mi zdi, da postajam Grozilda. Čokolada mi bo začela risati keltske spirale po obrazu, najbrž mi bodo začeli rasti brki, dobila bom grbo in gledala bom kot zlobna čarovnica! Krasno. Še deset dni nazaj sem bila najlepša na svetu, iz oči so se mi bliskale strele in opoldansko sonce in bila sem zvita v tvojem objemu kot severna medvedka.
Ja, lahko bi si mislila, da so pri nas samo rjavi medvedi, Jaka pa Meta, severni ne preživijo prav dolgo v teh krajih. Se jim prehitro umaže kožuh.
Kakšna logika je v tem, da me ne moreš spustiti iz objema, ker sem ženska, ki si jo po stotih letih iskanja končno našel, in potem čez deset dni odletiš na medene tedne z blondinko samo zato, ker se ti zdi, da nisi čisto prepričan, če le ni morda ona tista vsemogočna Mati Zemlja, ki mora v svoji maternici spočeti tvoje otroke!? In jaz naj stoično opazujem tvoje iskanje resnice?!
Petek
Ja, pa se je začelo. Nategovanje elastike. Bi se najraje za dva tedna skrila pod deko in vse skupaj prespala. In potem bi te čakala, da prideš nazaj in mi prineseš šopek sončnic. OK, lahko prideš tudi brez. V rokah bi imel radirko, na široko bi se mi zasmejal in rekel:”No?”
Fantaziram. Vse skupaj je ena čisto navadna obara. Še sama ne vem več, kaj vse je nametano, razkuhano, sesekljano in zmešano notri! Ampak pojesti jo moram, pa čeprav bom potem šibala na stranišče!
Najbrž si bom v štirinajstih dneh izmislila kar konkreten ducat scenarijev. Medmalezijskih in pomalezijskih. Zelena sem. Od ljubosumja. Zdaj sta najbrz v Singapurju, ura je…kaj pa vem, koliko je ura, pa me tudi čisto nič ne briga! Objemal jo boš in spal z njo in smejala se bosta in…In jaz na Krasu postajam stara mama! S to razliko, da ne morem plesti puloverčkov in rokavičk, ker sem preveč živčna, da bi držala pletilke v roki! Če izpustimo neizogibno dejstvo, da nimam vnučkov. Ja, najbrž bom kmalu postala kot Pehta – brskala bom po goščavju skupaj z divjimi svinjami, otroci bodo bežali pred mano in zvečer govorili o mojih škrbastih zobeh. Jaz bom pa samo čisto sama in čisto nesrečna, ker me ne bo imel nobeden rad. Ker me ti ne boš imel rad.
Vem, vsega je kriv Fetehpur Sikri. Tisti vozel sem morala napačno zavozlati! Mogoče sem ga zavezala dvakrat ali pa v obratni smeri. Ampak nekaj je bilo narobe, saj so se takrat začele vse kolobocije.
Morda pa, če prav pomislim, je vsega kriv Amonov orakel.
Hočeš slišati zgodbo o Amonovem oraklu?
Nekoč je živela deklica, ki je hotela zavladati svetu. Ob rojstvu so se bogovi zaljubili v njene azurne oči in ji podelili modrost, lepoto in hrepenenje. Ker je bila edini otrok svojega očeta, jo je ta vzgajal kot svojega sina, tako da je postala vešča v vseh oblikah vojskovanja in drzavniških poslih. S svojo lepoto in modrostjo ji ni bilo težko prepričati vojakov, da so ji sledili, ko se je odpravila na pot, da bi osvojila svet. Njeni bakreni kodri so plapolali v vetru, ko so se mesta predajala drugo za drugim njenim modrim očem. Dekle je jezdilo dalje, prečkalo je mnogo rek in vstopilo skozi mnogo vrat. Dokler ni nekega dne sedelo na obali in opazovalo pljuskanje morja.
“Postavite tukaj temelje za mesto,” je ukazala svojim vojščakom, ko se je vrnila v tabor. “Imenovalo se bo Helenopolis in v njem bodo prebivali največji učenjaki Sredozemlja”.
In zgodilo se je, kakor je ukazala. Pa vendar ni našla miru v mestu, ki se je bohotilo kakor njene dekliške prsi. Veter iz puščave ji je dan za dnem šepetal zgodbe o templju, ki se skiva v naročju neskončnih sipin. Samo tam lahko najde odgovor na vprašanje, ki se ji poraja iz dneva v dan in iz noči v noč.
Pred zoro je zapustila mesto, vzela s seboj svoje najzvestejše jezdece in odrinila proti morju peska. Jezdili so in jezdili, si zakrivali obraze pred peščenimi viharji in otepali sonce z razpokanih ustnic. Dokler niso končno našli oaze.
Stala je tam, stoletna in mirna kot mati, ki je bila priča že neštetim spočetjem. Pričakujoča jezdece in skrbno skrivajoča prerokbe v svoji božanski maternici.
Dekle je vstopilo v svetišče. Vprašanje, zaradi katerega se je bila pripravljena spopasti s puščavo.
Oblečena v skrivnost odgovora se je vrnila. Zbrala je svojo vojsko in iz mesta učenjakov odsla proti Indu.
Razumeš?
Kaj se je dogajalo ob Indu, je že druga zgodba. Ampak za vse je krivo Amonovo preročišče!
Iz puščave se je dekle vrnilo v deželo svojega očeta. Na celino, ki je bila njena in kjer si ji ni bilo potrebno zakrivati obraza. In ko je nekega dne hodila po Amsterdamu, je ugotovila, da pravzaprav ne hodi sama, ampak da je oblečena v objem pogleda, v katerega se bo hotela skriti. Samo da takrat še ni vedela, da se bo hotela skriti vanj.
Vrnila se je v Ljubljano in poletje se je začelo bohotiti kot poročni šopek v nevestinem naročju. Tako nevzdržno je začel omamljati s svojimi dotiki, da ni mogla čakati, da bo deževna doba minila. Vzela je kovček in šla.
Ljubezen v času monsuna.
Ha!
Ampak monsuna še ni bilo. Dežela je bila gola in prašna in polna obrazov. In barv, ki so se ji ovijale okoli nog. Čudovita dežela. Hotela je ostati. Sončna in vroča. Še preden se je sploh ogrnila v svoj amsterdamski objem.
Potem je prišel Fatehpur Sikri. Zavezala je vozel in nekaj je bilo narobe ali pa prav pri tem vozlu. Stvari so se zažele zapletati. Takoj naslednje dni. Na bombajski železniški postaji.
Sedela je na peronu, v kavbojski obleki in s skuštranimi lasmi. Čakala je na vlak in pisala pismo. Zvedave oči so strmele v njene besede in ona se je muzala, ker nihče ni znal prebrati njenega jezika.
Potem sta prišla. Dva nahrbtnika, ki sta se otepala bombajskega zadaha. Nasmejala se je, ju prijela za roke in z vlaka odpeljala v svoj hotel.
Tam v jamah se je začel monsun. Nebo je zagrmelo in voda je postajala blatna in silovita in deroča. In na drugi strani slapa si se pojavil ti. Severni medved s toplim objemom.
Topel objem, ja. Ki zdaj objema njo in naju obe postavlja na tehtnico! Dragi moj, nisi tehtnica po horoskopu, ta lekcija je že mimo! Ne drzni si iz mene narediti papirus v egipčanskem muzeju! Poslednja sodba. Bogovi pred Ozirisom, Tot s peresom v dlani in tehtnica. Srce in pero. Ne igraj se z egipčanskimi bogovi! Poglej, kam so me pripeljali iz puščave! Na rt, kjer bom zdaj dva tedna vsak dan čakala sončne vzhode in jih spraševala o tebi. O njej. O tem, kako kaže. O tem, če si mi boš še upal reči Miška, ko prideš nazaj.
Počutim se kot bi igrala poker. Nimam pojma, kaj se bo izcimilo. In vprašanje, če bo kdo sploh izšel iz igre z lovoriko zmagovalca.
“Nobeden ne bo vsega dobil in nobeden vsega izgubil. Se bo že zgodilo, kakor se mora zgoditi,” bi rekla Pika.
Ja, pa me skrbi.
Ker te nočem izgubiti.
In ker v igrah na srečo nikoli ne zmagujem.
Pišem. To je še edino, kar mi preostane, da se mi ne zmeša. Rada bi se borila, kot volkulja bi se borila zate. Šla bi v ring in se tepla, z rungujem bi pobila leva, z golimi dlanmi bi se lotila bika v areni.
Hm. Namesto tega pa čakam. Z zvezanimi rokami in zaprtimi usti. In pišem zgodbe, ki se morda nikoli ne bi mogle zgoditi.
V Singapurju je ura sedem.
Sobota
Gigica mi pravi, da sem hobotnica. Požrem vsakega moškega, ki si me upa požgečkati! In potem se čudim, zakaj vsi bežijo pred mano.
Se spomniš, kaj se je zgodilo lani na Kornatih? Ko me je hotel požreti velikanski kalamar? Uf. Napadal me je iz zasede in se zaganjal vame izza kamnov. In potem sem pri večerji naročila ocvrte kalamare…
Kdo ve, morda bom pa tudi sama končala scvrta na krožniku.
Rišem. Vsaj barve imam, če že ne morem imeti mavrice.
Danes bom narisala ogledalo.
“How could I see myself except through a mirror?”
Napisala ti bom dolgo pismo in nekoč, ko se boš naučil mojega jezika, ga boš prebral.
Nedelja
Nekoč je živela deklica, ki se je rodila s svinčnikom v roki. Medtem, ko so se otroci igrali v peskovniku, je ona sedela pod drevesom in risala pravljice. In otroci so imeli radi njene zgodbe. Bile so polne smeha in daljnih dežel. Ko so se naveličali gugalnic in vrtiljakov, so posedli okoli nje in deklica je vsakemu narisala njegovo pravljico.
Minila so poletja, otroci, ki so se vračali s počitnic pri babicah, so rastli. Pravljice so zamenjali za stripe in gradovi iz mivke so postali graščine na oblakih. Deklica pa je še vedno držala v rokah svoj svinčnik. Ponoči se je pogovarjala z luno in zjutraj je s svojimi popisanimi listi pobožala mežikajoče sonce. Otroci, ki so preraščali hlače z naramnicami, so prihajali k njej in pisala jim je dolga in žalostna pisma. Včasih je kakšni deklici napisala pesem in ji jo zataknila za pramen las. In včasih je kakšnemu dečku popisala listič s svojimi žgečkajočimi trepalnicami ter z njim razveselila njegova zdehajoča usta.
Potem je nekega dne deklica odšla. S senco nahrbtnika je neke noči izginila v kapuco polnočnega meseca. Mesto, ki je še vedno odmevalo od njenega smeha, je pustila za sabo, skrinjo, v kateri je hranila svoje popisane liste je zaklenila in ključ obesila pod obok vhodnih vrat. Odšla je proti deželi, kjer so jo čakale zgodbe, ki jih je pisala. Vedela je, da mora obstajati, kajti zgodbe so bile tako žive in resnične, da so v neki daljni deželi morale imeti svoj dom iz dimnika katerega jih je veter raznašal na vse strani neba ter z njimi mršil dekličine lase.
V mesto so začela prihajati pisma. Strani popisane s popotnim prahom in s kadilom dežel, ki so ležale na drugi stani morja. Dekleta in fantje so na obali čakali ladjo, ki jim je prinašala mozaike krajev, kamor še niso stopili, starke so se pahljale z listi nostalgije in upanja, ki so jim ga naplavljale plime božajočih valov. Vsi so imeli radi deklico, ki jih je objemala s šelestenjem črk in poljubljala njihova lica z drhtenjem besed.
Vrnila se je, utrujena in vsa prašna od puščav, v katero so jo oblekla leta. Ljudje so jo pričakali na pomolu in jo spraševali, kdaj bo spet odšla, da jim bo lahko pisala dolga in valujoča pisma. Dekle se jim je zazrlo v oči z žalostjo brezdomke, ki se vrača v zaprašeno podstrešje. Šla je proti svojemu steklenemu domu in od obraza se ji je odlomil košček smehljaja. Padel je na cesto in ljudje, ki so hodili za njo, so ga pohodili, ne da bi sploh opazili njegovo drobceno, žalostno solzo.
Minili so meseci in ljudje so se navadili na stekleno hišo sredi mesta. Dekle je vsako jutro polepilo stene s pesmimi, ki so se spočete v tišini mlečne ceste rojevale z rdečico jutranje zarje. Žene in možje so hodili mimo in se zavijali v rute poezije. In otroci so se pahljali z zgodbami, ki so kot kapniki iztegovale svoj vrat proti mestu.
Vrata hiše pa so ostajala zarjavela. Nihče si nikoli ni upal potrkati nanje, še polken si niso upali odškrtniti in pocukati dekleta za lase.
Nekega dne pa je v hišo prisijala mavrica. Iztegnila je svojo roko in požgečkala dekle po nosu. In dekle se je začelo zopet smejati in mežikati z očmi. Škripajoča vrata so zacvilila in na okenskih policah so zacvetele sončnice. Dekle se je kot vrtavka vrtelo po mestu in z mavričnimi stopinjami preskakovalo luže. Pisma in romani so v predalu spali svoj stoletni spanec.
Nekega dne se je mavrica zazrla dekletu v oči in od nje zahtevala, naj spregovori. Dekle je z zaprtimi usti povesilo svoj pogled. Odšla je nazaj v svojo stekleno graščino, vzela v roke svinčnik in papir ter do jutra pisala najlepše pismo, ki je ležalo komaj spočeto v njenem naročju. Zjutraj je zvitek odnesla mavrici, ta pa je samo odkimala z glavo in dekletu obrnila hrbet.
Dekle se je vrnilo za svoje steklene stene in napisalo najlepšo pesem, ki jo je mavrica stkala v njenem naročju. Zjutraj jo je prilepljeno na ogledalo pokazala mavrici. Ošvrknila jo je in odšla svojo pot proti oblaku. Hotela je besede in dekle se je žalostno zazrlo v svinčnik v svoji levici.
Zaprla je vrata svojega steklenega stolpa in celo noč risala po gladkih stenah njegovega oklepa. Ko je odprla oči, je bilo že jutro in dan se je svetlikal brezmadežen in oster v svoji alabastrni veličini. Ozrla se je naokoli. Nekje daleč na obzorju je bila sled mavrice, ki se je igrala z drugimi ogledali.
Poskusala je odpreti vrata, pa zarjavela niso niti zaškripala s svojih ledenih tečajev. S svinčnikom je skušala odškrtniti polkna, pa so se samo rahlo zakrohotala s svojimi prameni, ki so plahutali nad mestom.
Vsedla se je na sredo sobe in se zazrla v svojo roko. Z nemimi usti je pregriznila svinčnik, ki je ležal v njih.
Naslednje jutro je mesto našlo stekleno hišo prazno. Na njej ni bilo več pesmi, ne romanov, ki so jih pozdravljali vsak dan znova. Bila je le slika. Zgodba narisana na steklo : “Mavrica, prosim, razbij moj stekleni oklep, da bom lahko spregovorila.”
(DEKLE S SVINČNIKOM)
________________________________________________________________________
Se me ne bos ustrašil, kadar ne bom znala spregovoriti?
Nedelja, še vedno ponoči
Sedeli smo na vrtu, sušili perilo in pili karkade. Gospa soseda je spustila kokoši, da so kokodakale za našimi hrbti in Nuša se je pretegovala na travi. Sobotna idila. Matjaž nam je skuhal kosilo in potem smo se preselili na vrt.
Tako enostavno je biti z njimi. Se srečevati na istem avtobusu in načrtovati razstave.
Bi res lahko vse pustila in šla?
Vedno se mi je zdelo to povsem enostavno. Najnaravnejša stvar na svetu. Pustiti vse, porušiti mostove in lahek kot perešček oditi. Skočiti v naročje moškega, ki ti obljublja raj.
Pa je res tako enostavno? Ko Adonis zvečer sname svojo lasuljo in si izmije masko in pride v spalnico nag in čisto takšen, kot v resnici je? So njegove oči res tiste, ki so se čez dan tako bleščale in delale prevale po tvojih ramenih?
Dragi moj, vem, da nisi Adonis in jaz nisem trojanska Helena. Čisto dva navadna človeka sva, vsak z nahrbtnikom svojih zgodb. Včasih se smejiva in včasih se jokava. Ampak tisti prvi monsunski dan sva se srečala. Ajunta ni bila naključje. In vožnja do Aurangabada ni bila samo adrenalinska pravljica.
Navadno zgodbo hočem živeti s tabo. Ne tako, kot jih pišem v romanih. Dovolj imam tragike in šarma ruskih pesnikov! Čisto preprosto, vsakdanjo zgodbo hočem in hočem jo narediti za svojo! Potrebujem te v njej. Vhod skozi vrata je dovoljen le dvema.
Si upaš vstopiti?
Nedelja, zvečer
Dragi moj severni medvedek iz Barija! Rada bi ti poslala hordo angelčkov, da bi te žgečkali po vratu. Da bi se spomnil, da te ima nekdo rad. In da bi se spomnil, da je še druga ženska poleg tiste, s katero si. Tam nekje, za devetimi gorami in devetimi vodami, v neki majhni deželi na jugu. In te čaka.
Hm. Kot babica stoji na pragu, dan za dnem odpira vrata in opazuje, kdaj se bodo ptice vrnile iz toplih krajev. Pomlad prihaja in lahko se vrnejo. Lahko bi se že vrnile. Lahko bi že minil čas čakanja. Najhuje je čakati, ko ne veš, kaj bo prineslo čakanje. Ko ne veš, kaj lahko pričakuješ, kaj si sploh lahko upaš pričakovati.
Andrejka me sprašuje o tebi. Kako naj ji razložim, da ne vem, kje si, kako si in kdo je ona, s katero si?! In kdo sem jaz, ki sem tukaj in te čakam… Kako naj ji pojasnim najino zgodbo, ko ima pa pri sebi Geoffa, ki je priletel iz Etiopije, samo da bi bil z njo?
Nihče ne razume. In najbrž tudi midva ne. Najprej nisva razumela, kaj se dogaja z nama, potem sva vedela, da ne moreva drug brez drugega in zdaj sva tisoče kilometrov narazen drug brez drugega. Veš, da sem kratkovidna in na daleč ne vidim, kaj se dogaja za tvojimi očali. In nočem vedeti, kaj se dogaja s tabo, ko snameš očala. Ne, pravzaprav hočem vedeti. Hočem vedeti vse, kar se dogaja! Hočem vedeti za vse tvoje dotike, poglede in tipanja!
Dragi moj, levinja sem in borila se bom. Ustavila se bom samo, če bo na semaforju zagorela rdeča luč. Takrat bom odšla iz ringa in se ne bom več ozrla. Do takrat pa bom grizla in praskala in bliskala z očmi.
Gigica ima danes rojstni dan. Trideset let. Si mi upaš pogledati v oči tako, kot si mi upa pogledati ona? In me upaš gledati tako kot me vidi ona?
»Delaš nadure,« mi je rekla danes.
Ja, res je. Sem bila vedno prepričana, da bo mojega sveta konec pri dvajsetih in da mi sploh ni treba razmišljati, kaj naj bi se dogajalo po tem. Oblak se enostavno zapre in konec. Ene zgodbe se končajo prej, druge kasneje. In moja naj bi se končala pri dvajsetih, mi je bilo prerokovano.
Pa nič. Še kar ni bilo konca in leta so se nizala. Gledala sem jih s široko razprtimi očmi in se čudila. Presenečenja so bila, ogromno presenečenj in sprejemala sem jih taka kot so mi bila poslana. Okrogla in ploščata, ovalna in groba, nespolirana in gladka.
Ampak dvajseta so mimo in nova vrata trkajo na moje čakanje. In veš, kaj je naredila Tatjana, ko je morala vstopiti skozi vrata? In Sylvia. Kako je rasla tista temna, črna stvar v njenem naročju, kako se je bohotila v njeni maternici, dokler je ni prerasla in zadušila…
Dve roki imam. V eni nosim Sylvio, v drugi levinjo. Če izberem Sylvio, dobim zvezde na nebu. Če izberem levinjo, dobim zvezdne utrinke. Ti lahko izbereš samo levinjo. Sylvia pripada samo meni.
Gigica je rakla, da ti ne bi pustila možnosti. Da bi se moral odločiti, še preden bi imel možnost izbirati. Ne vem. Mogoče ima prav. Če veš, da sem volkulja alfa, potem me sprejmi kot tako in se ne oziraj za ostalimi volkuljami. In če ne veš, potem se odloči. Med mano in njo. Ena bo morala oditi. Slej ko prej. In bolje, da odide zdaj kot potem.
Ampak nisem zahtevala tega od tebe. In zdaj gloda črv v meni. Ona. Jaz. Ona. Jaz. Ona? Jaz? Hočem, da imaš možnost. Čeprav je ta možnost zame kot natezalica. Elastika, ki se bo zdaj, zdaj sprožila in me udarila po obrazu. Ali pa mi zletela iz rok. Kaj premišljuješ ta hip? Kakšne sanje sanjaš in kakšni utrinki ti švigajo iz oči?
Da ti ne bi slučajno padlo na pamet, da bi nesel najini fotografiji k vedeževalki! Dragi moj, od tebe zahtevam odločitev, ne od nje. Nočem biti naključno izbrana ali kot kroglica pri loteriji izžrebana iz bobna! Hočem, da pokažeš s prstom name in se odločiš zame. Potem ostanem. Ali pa, da se mi zazreš v oči in mi rečeš, da si se odločil zanjo. Potem odidem.
Koliko dni še do petnajstega…?
Brskala sem po predalu in našla zgodbo. Si jo upaš zmečkati in vreči v koš?
Včeraj si mi rekla, da sem roža na kolesih. Švigam naokoli in opletam po pokrajinah, slalomiram med dnevi in meseci, frčim nad mozaiki. Močna sem, ker se zoperstavljam vetru, ki mi pada v naročje. Moje steblo se dviga pokončno in moji listi so kot sablje srednjeveških vitezov.
Ampak nimam korenin. Na nobenem vrtu ne ostanem dovolj dolgo, da bi jih pognala. Nobena zemlja me ne uroči, noben travnik ne zvabi v svojo poročno posteljo. Na kolesih dirkam naokoli. Povsod sem in hkrati nikjer.
Včasih zacvetim. Vendar ne kot roža, ki se prebuja počasi v zavetju pahljače rožnega grma. Zacvetim nenadoma. Kot utrinek. Kajti nihče nima časa opazovati mojega brstenja. Preveč hitro pobegnem naprej. Zato brstim navznoter kot školjka, ki se zbode v prst in zavija biser v brisačo svojega oklepa. Nihče ne more opaziti, da se nekje tam, klopotajoč med kolesi, skriva gusarski zaklad.
Potem nekega jutra privihram mimo oblečena v baržunasto obleko. Tesno oprijeta se mi ovija okoli bokov in mi pahlja gležnje. Razcveteli cvet. Zbudil se je, si pomel oči in nasmehnil. Ves dehteč in puhteč dišave svojega vstajenja. Ampak kolesa se vrtijo dalje. Niti hipu ne dovolijo, da bi jih ustavil in okusil vsaj košček vonja. Bežijo dalje, iščoč neko novo pokrajino. Nasproti jim prihiti veter. Zažene se v rožo s strastno silovitostjo velikana, zajame vonj pravkar rojenega cveta v svoja velikanska pljuča, odnese ga in ga razkiha na vse strani neba.
Roža na kolesih pa hiti dalje. Z razcvetelim cvetom in praznimi dlanmi.
Ob cesti sreča starčka.
»Roža, postoj. Daj mi trenutek svojega vonja. Star sem in zguban in ne bom več dolgo poslušal dehtenja cvetlic.«
»Ne morem,« mu reče roža. »Mudi se mi naprej in ne morem se ustavljati ob praznih vodnjakih. Neznani kraji me čakajo in velikanske oceane moram prejadrati.«
Odvihra dalje in pusti vetru, da ji kodra cvetne liste.
»Glej, kako lepa roža,« pravi otrok, ki se frnikula ob poti. »Ustavi se, povonjal bi te rad in o tvojem vonju pripovedoval mami, ko me bo zvečer spravljala v posteljo.«
»Ne morem, otrok. Moram naprej, v daljne kraje. Mnogo cest je, ki jih še nisem prevozila. Zelena luč na semaforju že utripa, moram pohiteti.«
»Roža, nesel bi te rad svojemu dekletu,« ji reče mladenič. »Vso dehtečo bi te položil v njeno dlan v zameno za njen poljub.«
»Mladenič, poišči si drugo rožo. Tako, ki raste na vrtu ali v zavetju gozdne jase. Jaz moram naprej in nimam časa za tvoje poljube. Nešteto ustnic me čaka, s katerimi moram spregovoriti, in dlani, ki si želijo, da se jih dotaknem. Zbogom in srečno!«
Hitim dalje in valovi mi pljuskajo v obraz. Slani in ščegetajoči se sprehajajo pod vekami. Še malo, pa bom dosegla neko novo obalo. Otok, na katerega še nisem stopila. Indijo Koromandijo. Čudovit otok bo, iz njega bom spletla mavrico, nato pa odšla dalje. Roža na kolesih.
Najbrž ne bom niti opazila, kdaj bo moj cvet odcvetel in se razdišal. Prehitro drvim dalje in se ne morem opazovati v ogledalih. Vseeno moram naprej. Mogoče se bom nekoč nekje ustavila. Ker bom našla hišo, na kateri bo pisalo, da sem tam doma. Ogenj bo zaprasketal v kaminu in moje korenine si bodo začele puščati dolge lase. Skodrane se bodo zvile pod kuhinjsko mizo in predle kot mačka med toplimi sencami plamena. Ne bo mi treba več naprej in kolesa bom lahko zapeljala v garažo.
Mogoče pa mi bo preprosto samo zmanjkalo bencina. Obtičala bom ob kakšni skali in v njenem zavetju čakala, da bo prišel kdo mimo in me odpeljal.
Mogoče zato drvim dalje, ker ne najdem, kar si na skrivnem želim najti. Mogoče odhajam, ker si ne upam tvegati, da bi našla, kar iščem.
Včeraj si mi rekla, da sem roža na kolesih. Grem dalje. Mogoče se bom jutri za hip ustavila pri tebi. Mi boš pridržala ogledalo?
(ROŽA NA KOLESIH)
Si jo upaš ustaviti? Rožo na kolesih?
Si ti pokrajina, ki jo iščem in pričakujem?…
Lahko noč. Danes se ne morem več spominjati odtenkov tvojega pogleda.
Ponedeljek
»No, in kaj si mi prinesla?«
»Hm, pravzaprav nič.«
»Kaj pa je potem tisto, kar skrivaš pod pulovarjem?«
»Kamen.«
»Ja, čemu pa prenašaš kamen po svetu?«
»Čemu? Ker se ga ne morem znebiti. Zato.«
»No, ga daj pa meni.«
»Tebi?! Drugi ti prinašajo kadila in mire, jaz naj ti dam pa kamen?!«
»Zakaj pa ne? Tvoje skale bom še bolj vesel kot pa njihovega zlata.«
»Kaj pa ti bo kamen?«
»Nič. Bom pa zato vesel, ko te bom gledal, kako spet vsa nasmejana brenčiš naokoli.«
»Ampak to ni tako enostavno, veš. Tale kamen je kot žuželka v jantarju. Ne morem ga premakniti.«
»Pa me prosi, naj ti pomagam.«
»Si kamnosek?«
»Seveda! Pa še kipar po vrhu!«
»Bi mi pomagal razbiti moj kamen?«
»Ja. Ampak v zameno hočem plačilo.«
»Kako naj ti plačam, ko pa nimam drugega kot težo kamna?«
»Pomagal ti bom razbiti kamen, ti pa mi boš iz razbitin naredila mozaik.«
»Se hecaš?! Saj vendar nisem umetnik, da bi znala delati mozaike!«
»Pridi! Nekaj ti hočem pokazati.«
»Kam me pelješ?«
»V Mojstrovo delavnico.Naučil te bo, kako iz drobcev dela mavrico, kako iz najtršega kamna izvabi najmehkejše podobe!«
»In verjameš, da ti bom znala narediti mozaik, s katerim boš zadovoljen?«
»O tem ne dvomim. Drugače se ne bi niti ukvarjal s tabo.«
»Prav. Poskusila bom. Ampak zdaj mi moraš pomagati razbiti kamen.«
»Izvoli – kladivo in dleto. Nesi ju tistemu, zaradi kogar prenašaš kamen okoli sveta in ga prosi, naj ti ga pomaga razbiti.«
»Si pa res smešen! Mar misliš, da si upam potrkati na njegova vrata in tvegati, da bom še bolj okamenela?!«
»Ne skrbi. Dal ti bom pogum.«
»Dobro. Mene boš oborožil s pogumom. Pa računaš na to, da mi lahko on zaloputne vrata pred nosom?«
»Si pa res nejevernica! S Tomažem sem imel manj dela kot s tabo! Če bi znala brati misli tako kot jaz, potem bi videla, da si želi priložnosti, da bi ti pomagal. Tudi njemu namreč ni všeč, ko te gleda, kako se vališ po svetu kot kamniti slon in se zaradi kamna ne znaš več smejati.«
»Prav. Grem. Še vedno me je sicer strah, ampak ne morem vendar celo življenje ostati noseča, ne da bi sploh pričakovala porodne krče in bi potem težka kot volk, ki je požrl sedem kozličkov, padla v vodnjak.«
»Pridi, pospremil te bom! Ampak na vrata boš morala potrkati sama. In ne pozabi – čakam na tvoje darilo.«
(DARILO)
Ne morem spati. Stojim pred ogledalom in se gledam. Ne morem ti povedati, da sem noseča. Nimaš vrat, na katera bi lahko potrkala. Nomad si in nočem več begati naokoli in iskati tvojega šotora. Ko se boš vrnil, bom stara sto let in moji vnuki bodo že odrasli. Morda se te ne bom več spominjala, kajti prividov se redkokdaj spominjamo. Gledala te bom izza očal in se spraševala, kdo je mladenič, ki me z medeninastim pogledom skuša prepričati, da se je odločil? Odločil kaj? Življenje je že zdavnaj odteklo, dragi mladenič, in z njim mnogo mavric in zarjavelih vodovodnih cevi.
“Vrni se v kraj svojega hrepenenja,” ti bom rekla. “Zakoplji ga pod najstarejšo lipo in potem pojdi svojo pot. Moja poletja so že zdavnaj šteta in moje jeseni že pred stoletji ovenele. Nimam več spomina, da bi ti z njim porisala dlani.”
Sranje! To čakanje, da bodo dnevi minili in prinesli resničnost!
Nabiraj kondicijo, draga moja, da jo boš lahko prenesla!
Ponedeljek, še vedno ponoči
Ne morem spati. Slabo mi je, boli me trebuh in ti voziš rally po moji glavi. Pariz – Dakar. Stockholm – Singapur. !!!!!!!!!! Najbrž se mi že meša. Noč je za to, da se klikne »delete«, ne pa da se guncaš na gugalnici gor in dol.
Pijem cedevito.
Hočeš slišati Anušino zgodbo?
»Saj se ga spomniš,« mi je rekla. »Takrat ob Ljubljanici. Ko smo jedli špagete.«
Takole, na vrat na nos se je zapletla.
»Čisti magnetizem«, je rekla. »Sploh ne vem, kaj se dogaja, ampak tako grozno ga pogrešam, da se mi bo kar zmešalo«.
Deset dni kasneje dobim njen mejl.
»Sem v Bombayu.«
No, nekateri pa ne izgubljajo časa s premišljevanjem in obupavanjem. Kot bi rekla Susanna Tamaro :«Va dove ti porta il cuore«.
»Nisem mu povedala, da pridem. Vsedla sem se na letalo in odletela. Bomo videli, kako bo. Vsekakor sem morala to storiti, drugače bi eksplodirala. Ali je moški, zaradi katerega sem pripravljena zapustiti vse, ali pa naj me razbije na koščke, da se streznim in pridem nazaj. Srednje poti ni."
Ja, vidiš. Kar šla je. Dobro, res je, da jo je v Bombaju pričakal George. George je en tak medvedek. Ma drugačen kakor si ti. Ko govori s tabo, se mu začne jezik rahlo zatikati. Ne vem, mogoče je tako samo v ženski družbi. Aja, drugače je edini samec. Vsi so poročeni in imajo otroke, on pa še vedno išče pravo žensko. Oziroma mu jo iščejo starši. Nazadnje je imel randi v Londonu. Medtem ko so drugi hiteli z ogledovanjem muzeja voščenih lutk in brskanjem po Oxford Streetu, je on pretehtaval, če ni morda ona tista. No, se je izkazalo, da je njena angleščina tako drugačna od njegove, da jo komajda kaj razume. Pa ni bilo nič iz vsega skupaj. Ampak srce ima pa kot zlato penasto vato. Vse bi storil zate. Ko je videl, kakšni so hoteli, v katerih stanuje Anuša, ga nisi mogel več odvrniti od tega, da mora za vsako ceno stanovati pri njemu. S sosedo sta celo noč čistila stanovanje, kupil je novo posteljnino in brisače, še celo lončke za kavo in naslednji dan ni bilo druge, kot da se je Anuša morala preseliti k njemu.
V Jaipurju je končno dobila mejl.
»V sredo pridem v Bombay. Strokovno izpopolnjevanje. Ne bom mogel biti samo s tabo, ampak bi vseeno rad, da prideš. Dobiva se na letališču.«
Zdaj se je morala samo na nek način izmuzniti iz objema gostiteljev. Vsi so bili tako prijazni, da je nikakor niso mogli pustiti brez varstva. In če ostane, potem je George zagotovo ne bo pustil, da odide v hotel. Povrhu vsega jim bo pa kmalu jasno, da je ena plus ena dva. Saj niso neumni.
»Grem pogledat Ajunto in Elloro in potem smuknem naravnost v Goo. V bistvu bi šla res rada čimprej na jug. Katera plaža ste rekli, da vam je bila najbolj všeč? Aha, na jugu od Panjija. Ja, George, se dobiva v Trivandrumu. Bom poklicala tvoje starše, ne skrbi. Se vidimo kmalu.«
Vlak je odpeljal in v Ajunti se je začel monsun.
Na letališču je deževalo. V rdečih hlačah in zeleni srajci. Tisti, ki si jo je Gino zapomnil do konca življenja. Bil je isti kot je bil pred mesecem dni.
»Pridi, taksi čaka na parkirišču. Te odpeljem in se potem vrnem v Colabo.«
»Ja, Helena,« je pisala. »Je tak kot iz pravljice. Bombajska pravljica. Nihče ne obstaja, razen naju. Vsi ljudje so izbrisani in ni važno, kaj bo jutri.«
»Dežuje in Juhu Beach je siva. Šla sem do mesta, ker nisem več zdržala v hotelu. Ko sem se s taksijem vozila nazaj, sem držala noge na sedežu, ker je voda segala do vrat. Veš, težko je biti haremska ženska in vendar se počutim točno tako. Kot hobotnica bi se ga uklenila s svojimi lovkami in moral bi ostati. Namesto tega pa čakam. Da zvečer pride k meni in da pozabim, da sem ga cel dan čakala in na televiziji gledala Shah Rukh Khana."
»Saj razumeš, da moram nazaj? Ampak saj se kmalu vidiva, ne? Pojdi na jug in potem v Patno. Ostala boš pri nas, teden, dva.«
»Si ti zmešan!? Kako naj ostanem pri vas? Kako naj se zazrem tvoji ženi v oči?! Ja, spala sem s tvojim možem, ampak zdaj sem tukaj in vsi se bomo imeli lepo!? Oprosti, ampak to je skregano z mojo logiko.«
»Bo že, ne skrbi. Če ne drugače, se dobiva v Kalkuti. Lahko pridem tja za vikend.«
»V tej deželi ni logike,« mi je pisala. »Si predstavljaš, da bi prišla k njemu? In bi spala v sosednji sobi?!«
Pa je vseeno spala v sosednji sobi. V tisti deželi naša logika najbrž res odpove. Dogajalo se je kot v filmu.
»Ne grem se več te igre,« mu je pisala. »Utrujena sem in vsega imam dovolj. Nekoč se bova morda nekje srečala, ampak zdaj grem. Ob 15h imam vlak za Delhi, tam ostanem nekaj dni in potem se vrnem v Bombay. Utrujena sem od te dežele.«
Patna je bila temna, ko je vlak zapeljal na železniško postajo. Naslonjena na okno je premišljevala, da bi morala vzeti tisti drugi vlak, ki gre po južni poti. To, da je šla čez Patno, je čista mučilnica. Tukaj je, pa ne more k njemu.
»Anuša?« se je vanjo zazrl neznani moški. Začel je kriliti z rokami in govoriti v jeziku, ki ga ni razumela. Sedela je in ga gledala. Ni imela pojma, kdo je ta človek, pa vendar je podzavestno točno vedela, kaj se dogaja. Strmela je vanj s široko razprtimi zenicami. »Down, down.«
Pokazal je, naj počaka in stekel ven.
Potem sta se vrnila. Vzel je njen nahrbtnik in ona jima je kot mesečnica sledila.
»Ostala boš pri nas. Moja žena mi je naročila, da se ne smem vrniti brez tebe.«
»Bilo je, kot bi gledala film. Kot da se vse skupaj ne bi dogajalo meni. Strmela sem, pa vendar sem točno vedela, kaj se dogaja. Ugrabil me je z vlaka. Šla sem z njim, kot bi bila to najnaravnejša in najbolj logična stvar na svetu. Da človek preteče cel vlak, da te najde, pograbi tvojo prtljago in odpelje z vlaka.«
»V avtu smo bili vsi trije tiho. Za trenutek sem se počutila kot junakinja iz filmov. Te stvari se ne morejo dogajati v resničnosti! Sploh me ni skrbelo, kam me pelje in da me tam čaka njegova žena, ki bi me rada na vsak način spoznala!«
»Kot dve stari prijateljici, ki se po dolgem času vidita! Niti kančka zadrege, niti trenutka obotavljanja ali neprijetnosti, kot bi se že od nekdaj poznali in bi bili iz srca veseli, da se vidiva.«
»Veš, moj mož je imel svojo Evropo. Zdaj sem hotela, da Evropa pride k meni. Ne bi si odpustila, če bi te pustil oditi!«
Naša logika odpove. Na polni črti. Bila je tam, v njegovem stanovanju, pri njegovi ženi in z njegovimi otroki. In spala je v sosednji sobi…Pa vendar je bilo vse kot najbolj logična stvar na svetu, kot da niti slučajno ne bi moglo biti drugače. On je odhajal v pisarno in se vračal zvečer in ona je vozila z njegovo ženo njegove otroke v šolo.
»Ne moreš si predstavljati, ne znam ti niti razložiti! Kot bi bili najboljši prijateljici! Pogovarjava se najbolj intimne stvari in nobena od naju se niti z namigom ne dotakne najinega razmerja. Pa vendar ve. Ne vsega, ampak zadosten košček. Najbrž je to njen način, da dobi nazaj svojega moža. Ničesar drugega ne more storiti, konec koncev je samo indijska ženska, ki ne more tekmovati z Evropo. In jaz sem Evropa, ki je začarala njenega moža.«
»Jokala je, ko sva se poslavljali. In njene solze so bile iskrene. In tudi meni je bilo hudo, da grem.«
Peljala sta jo na postajo skupaj z bratom.
»Kdaj se vidiva naslednjič?« je šepnil, ko je brat za hipec skočil ven pogledat, če se vlak že premika.
»Ne vem.«
Niti objel je ni, je premisljevala kasneje, ko je vlak brzel proti Bombaju in je v naročju držala škatlo sladkarij, ki mu jih je žena naročila, da naj jih kupi zanjo.
V Bombaju jo je čakal George. Vztrajal je, da ji kupi salwar kamiz preden jo odpelje na letališče.
Doma je iz kovčka vzela sari, ki ji ga je dala njegova žena.
»Kot film,« je premišljevala. »Ljubezen v času monsuna.«
Ampak monsun se je začel v Ajunti. V rdečih hlačah in zeleni srajci.
Ponedeljek
Vedela je, da bo prišel. Privihral bo kot ponavadi. Vstopil bo, ampak pogledi se tokrat ne bodo usmerili vanj, nihče ne bo začutil njegovega šarma, nikogar ne bo očaral s svojim nasmehom. Vse je vedela.
Lepa sta bila. Ona vsa v belem in on s pogledom, ki jo je oblačil v zlato. Žal ji je bilo, da to ne bo njun večer. Moral bi biti, ampak ne gre drugače. Ženska v rdečem. Še nikoli je niso videli v rdečem.
Gotov je bil, da bo prišla. Ni si predstavljal, kako bo, ko jo bo videl, ampak niti si ni hotel predstavljati, kako naj bi bilo. Konec koncev ni pomembno.
Gorela je. Čutila je, da gori. Postajala je vsemogočna. Pravzaprav je taka vedno bila. Samo da nihče nikoli ni vedel. Vseeno. Vse je bilo vseeno. Ni važno, kaj je obstajalo in sploh ni več pomembno, kakšne barve so ruševine.
Vstopil je. Bil je tam in je ni pogledal. Strmel je v nevidni blišč s katerim ga je požirala dvorana. Šel je k njima. Čutil je njo. Vedel je, da bo tam. Temu ni mogla ubežati. Bila je tam in še nikoli ni bila takšna. Ni se hotel ozreti k njej. Bila so sama ogledala in njen odsev v njih. Ona.Ona.Ona.
Plesala sta. Lepa sta bila. Ona in on. Njun dan. Začetek odločitve, da bodo vsi dnevi njuni.
Bledela sta. Bila sta lepa. Ampak bila sta samo lepa, z vsemogočnostjo se nista mogla primerjati.
Ona pa je samo sedela. S prekrižanimi nogami, v rdeči obleki. Smehljala se je in bila je vsemogočna. Napolnjevala je celo dvorano, njena prisotnost se je plazila po dvorani, po zidovih, med cigaretnim dimom. Morali so se ozirati k njej.
Gledala ga je in on si je ni upal pogledati. Čutil je, da ga gleda.
Vstala je in odšla na plesišče. V rdeči obleki in z brezhibnimi koleni. Hodila je kot še nikoli ni hodila nobena kraljica.
Moral se je ozreti k njej. Vsi pogledi so bili uprti vanjo in ni mogel zdržati, da je ne bi pogledal.
Za trenutek. Samo za hip. Če bi se zazrl vanjo, bi okamenel.
Plesala je. Vedel je, da pleše in da so vsi pogledi oblečeni v njeno rdečo obleko.
Nikoli ni plesala. Ni znala plesati. Razen, kadar je plesala z njim. Plesala je in ji je bilo vseeno. On je plesal z njo in znala je plesati.
Ostrmeli so. Kot bi gledali prikazen, ki bi jih začarala. Še nikoli ni nihče tako plesal kot je plesala ona. Ognjeni plameni so sledili njeni rdeči obleki. Morali so strmeti.
Čutil je, da strmijo. Ozrl se je. Moral se je ozreti. Ni obstajal. Topil se je pod njeno vsemogočnostjo.
Bledela sta. Njun dan je bil, ampak onadva sta bledela.
Gledal jo je. To ni bila ona. Ona ni bila vsemogočna, ni znala plesati in ni nosila rdeče obleke.
Vedel je, da je to ona in da je takšna vedno bila.
Obstali so in ona je plesala. Samo ona. Vsemogočna.
Videli so, da jo gleda in vedeli so za njuno zgodbo. Slutili so. Vedela sta onadva. Gledal jo je in ni mogel odvrniti pogleda z nje. In ona je vedela, da jo gleda. In on je vedel, da je takšna zaradi njega.
Stopil je do nje in ona se je zazrla vanj. Ognjena in vsemogočna. Ni se mogel upreti njeni vsemogočnosti. Prijel jo je za roke in sta plesala. Onadva.
Strmeli so. Gledali so ju in onadva nista videla nikogar. Nihče ni bil pomemben. Tišina je bila in onadva sta plesala. Nikoli še niso videli, da bi kdo plesal kakor onadva. Nikoli še niso videli, da bi koga požirala vsemogočnost. Nikoli še niso videli vsemogočnosti od blizu.
Plesala sta in minila so stoletja. Strmela je vanj, v njegove oči. In on je strmel v njene. Ničesar razen pogledov. In pogledi so bili vse.
Ustavila sta se. V dvorani je bila smrtna tišina. Gledala ga je.
Vzela je njegov obraz med dlani in ga poljubila na usta. In on je pustil, da je poljub trajal stoletja.
Odmaknila je roke. Gledala ga je v oči.
Stali so in ju gledali. Okameneli.
Sla je mimo njega. Gledal je. Ni se ozrla v nikogar. Samo šla je in gledala tja, kjer so drugi videli praznino. Hodila je kot hodijo kraljice.
Stal je in ni se mogel premakniti. Nihče se ni mogel premakniti.
Sam je bil in vse naokoli ni bilo nikogar.
Obrnil se je in šel proti vratom. Oni so stali ni gledali za njima.
Tekel je za njo.
Vsedla se je v avto in odpeljala.
Iskal jo je.
Iskali so jo.
Našli niso ničesar. Ne sledu avtomobilskih gum, ne koščka njene obleke.
Iskali so jo in ko so vse preiskali, so upali. In ko so nehali upati, niso ničesar razumeli. Razen njiju.
Iskal jo je. In ko je ni našel, je vedel.
Nikoli več.
Nikoli več ni poljubil njegovih ustnic.
(ŽENSKA V RDEČEM)
Že dolgo se nisem oblekla v rdečo. Pravzaprav se že od Ajunte naprej oblačim v vijolično. In ti sanjaš o mojih rdečih hlačah!
Pogrešam te in sploh ne vem več, kdo si. Nekdo drug je bil najbrž v Stockholmu, nekdo drug je poljubljal tvoje ustnice, nekdo drug se je smejal tvojim mežikajočim pogledom… Kje sem bila jaz in kje si zdaj ti?
Ne morem, Gino. Preveč Virginije in preveč Silvije je v meni. Ne zaslužiš si ju. Samo moji sta in prenašati ju moram kot breme in kot blagoslov na svojih ramenih. Pisala bom, dokler me ne bo pogoltnila reka. Čisto vseeno je, če ne bo nihče bral mojih romanov in mojih pesmi. Ne pišem jih za druge. Pišem jih zase, da preživim. Kot splavljeni otroci. Spočeti, vendar izginuli ob spočetju.
Kako je včeraj rekla Laura:” Morala sem izginiti, da sem preživela. Izbrati se morala med življenjem in smrtjo in izbrala sem življenje.”
Pa čeprav je morala zbežati in porušiti vse mostove.
“Samo bolni možgani so sposobni ustvarjanja,” je rekel Durrel.
Strah me je tega. Hočem ustvarjati in počutim se živo, kadar ustvarjam. Ampak hkrati je to edini način, da preživim. Da se izkopljem ven. Hlastanje po koščku zraka. Strah me je teh temnih jam, ki so v meni. Rada bi, da me objameš. Ampak nočem, da se izgubiš v črnini mojih podzemnih dvoran. Reševal si že ljudi iz njih in ne zaslužiš si, da bi moral še enkrat skočiti v reko in reševati utapljajočega.
In jaz stojim z dvema ogledaloma. V vsaki roki eden.
Ostani. Potem bodo jame izginile. Ne bo jih več. Preveč svetel si, da bi se lahko ob tebi porodila tema.
Pojdi. Pozabi. Odšla bom in zbežala stran od tebe. Temna sem. Nočem, da utoneš v moji temi.
Ne vem. Še pred desetimi dnevi je bilo vse odvisno od tebe. Da ali ne. Zdaj pa je korak nenadoma v mojih rokah in na tem križišču ne vem, kam naj se obrnem.
Piši. Prosim.
Torek, tam nekje okoli treh ponoči
Caro mio, zadnje štiri ure sem pletla vezalke iz računalniških strani in zdaj sredi noči zavozlana stojim sredi sobe in se ne morem odločiti, naj storim korak proti neporisanemu ogledalu ali pa naj ti izpraskam obraz preko računalinka. Spet sem iskala službo v tisti tvoji zamrznjeni deželi in roke imam zgubane kot Nicole Kidman v Urah. Niti otrok nisem našla in zdaj me boli glava, hrbet se skrivenčeno nagiba nad ekran in oči mi brez pecljev poplesavajo po oranžni steni molka. Ker imam v sebi blaznost Virginije in Vincenta, ne najdem normalnega dela, ki bi se mu pustila vkleščiti v njegovo rakovsko sidrišče. I n hkrati nisem dovolj genialna v svoji blaznosti, da bi lahko iz gline oblikovala mojstrovino, ki bi se lahko primerjala z njuno.
Torej čakam. Na vesoljni potop. Poezija se mi raztaplja v želodcu namesto vitaminov in encimi glodajo nespočete romane.
Ti pa se ljubiš z njo ob obali trikiznega morja!
Ne morem več, Gino. Štirje dnevi mi ležijo kot pečat, za katerega nisem več prepričana, da se mu hočem pustiti zapečatiti. Najinih otrok ni in v naročju stiskam otroke, ki ne bodo nikoli tvoji. Kot tudi jaz ne bom nikoli mati vsemogočnega spočetja.
Samo steklo mi še preostane. Gladki hlad prozornega mraza.
Pridi že nazaj in me razbij! Samo ne več tega čakanja!
Torek, pravzaprav sreda
Začele so se priprave na izginotje. Napisala ti bom knjigo in potem odšla. Čisto preprosto. Zaprla bom vrata in kar naenkrat bom samo še privid, ki se ti je v neki daljni deželi spotaknil ob noge. Stvari so zelo enostavne in moški jih vidite še enostavneje.
Ne morem preko dejstva, da si z njo. Čeprav se vama medeni tedni iztekajo in bom v ovojnici kmalu dobila rezultat loterije, se ne morem več igrati tega casinoja.
Sedim za računalnikom, ne vem že vec katero noč, in roka me že boli od klikanja z miško. Ne najdem. Sami kamniti obrazi in stari čokoladni srčki. In miš govori:”Riši, riši, riši in skušaj prodati svoja potovanja! Draga moja, nisi iz Evropske unije in ljudi iz Vzhodne Evrope nihče pač nima rad!” Sranje! Ko mi je šlo že tako dobro z idejami! Ampak najbrž je bila res absurdna misel, da bi te presenetila v lastnem mestu. Hobotnica z nabrušenimi lovkami…
Ja, odklenil boš vrata stanovanja, še ves vroč od njene sape, in med goro pošte ne boš našel mojega pisma. Prišlo bo, ja, ampak z nekajdnevno zamudo. In takrat bo tako ali tako že vseeno. Pišem ga že štirinajst dni in odštevam dneve do petnajstega! Vmes pa izgubljam službo, skupine, dom, tebe…predvsem pa samo sebe. Samo še košček me je, caro mio, in tega koščka najbrž ne bi prepoznal. Sicer je pa zdaj tako ali tako vseeno.
Sanjam. Kot so sanjali ruski pesniki. Samo s to razliko, da so si oni v vsej veličini upali skočiti tragiki v naročje in se vreči pod vlak ali pa so pustili krogli, da jih je pokosila v dvoboju. Jaz pa nosim samo svojo rusko dušo, povezano v culi kot dojenčka, in se od časa do časa sprašujem, če morda le ni napočil čas za rusko ruleto.
Hm, Pedro Abrunhosa. Kako ji je bilo že ime? Vseeno, karkoli je že bila. Olivija. Recimo. Pobegnila je pred Pedrom. V Afriko. In vse kar mu je ostalo od njenega pepela, je bilo njeno pismo. Ne morem in ne morem ga nehati poslusati.
Ja, takole, dragi moj. Kartonaste škatle so nared, v petek jih odpeljem in snamem slike s sten. Pustila bom, da se zaprašijo, šla bom gola, taka, kot sem prispela, s potnim listom in denarnico. Odklopila sem mobitel in uničila vse internetne naslove. Lahko pošiljaš pisma na moj stari naslov, vendar bodo ostala neprebrana. Konec, razumeš? Ukradli so mi kolo, ponovno, in zdaj grem. In tokrat se ne bom ozrla. Lotova žena je enkrat že okamenela, reprize ni.
Vzela sem radirko in izbrisala najlepšo risbo. Ko bom stara, se najbrž ne bom več spominjala tvojega nasmeha.
Grem. V ponedeljek. Preden se vrneš. Ne maram slišati, na katero stran si se odločil nagniti tehtnico. Ne primerjaj me s kilo jabolk na tržnici!
Ja, vem, sranje vse skupaj. Lahko bi imela hišo na morju in pet otrok in psa in jaz bi risala in popoldne bi se sprehajali po obali in otroci bi se poročali in odšli in obrezovala bi vinsko trto in oljke in siva bi se grela ob prasketanju v kaminu… Bla, bla, bla. Obdrži to za svoje zgodbe! Jaz grem in skočila bom na glavo. In vidva imejta otroke in jaz nočem nikoli slišati za njihova imena!
Oprosti, saj te imam rada, ampak moram izginiti.
Ker te imam preveč rada, da bi lahko ostala.
- “Ja, kaj pa je zdaj to?” se oglasim v slušalko.
- “Nič posebnega. Popolna razprodaja recimo. Do izpraznitve zalog.”
- “Kateri meteor ti je pa spet padel na glavo?! To, da stlačiš svojo spalko v nahrbtnik in odpeketaš, kamor te odnese veter, no, tega smo že navajeni. Ali pa da se vsedes v avto in se oglasis cez tri tedne iz Damaska, da se ucis arabscino! Ampak kaj je pa zdaj s to popolno razprodajo!?”
- “Se spomniš Neže Maurer?
- “Še nisem ciganka. Trepalnice mojega otroka mi kot drevored visokih topolov kažejo pot domov.”
- “Ja?”
- “No, jaz pa sem se odločila, da bom nomad.”
- “Ne hecaj se! Nomadi so že zdavnaj izumrli! In njihovi potomci so hočeš nočeš vrgli sidra in začeli zidati ognjišča iz opek. Hodijo v šole in zjutraj berejo časopis ter srkajo kavo!”
- “Po njihovih žilah pa se skrit pod masko sprehaja puščavski vihar.”
- “Tokrat pa ni bila samo kraška burja tista, ki ti je zvrtinčila kodre, kajne? Moral je biti pravi tornado!”
- “Ravno pravšnji, da mi je zašepetal, da ne potrebujem pristana, kjer bi se zasidrala in ne sidra nad katerim bi izobesila tablico – TUKAJ SEM DOMA.”
- “Aha, in zato boš na vrat na nos prodala vse, kar imaš in šla s trebuhom za kruhom?!”
- “Ne s trebuhom za kruhom, ampak s stopinjami po sledovih poti.
- “Veš, brati pravljice je eno, živeti iluzije pa drugo. Slej ko prej zabrodiš v potok, kjer ti spodrsne na spolzkem kamnu in štrbunkneš v vodo.”
- “In voda ti umije oči, opere prah s popotnih sandal in ohladi nestrpnost prčcakovanja.”
- “ Pa ti ni jasno, da lahko ravno tako razdaš vse, kar imaš in ostaneš doma, zakuriš ogenj v kaminu in povabiš mimoidoče, da se pogrejejo?”
- “Seveda! Samo vsakdo ima svojo zgodbo in če moja ni enaka tvoji, to še ne pomeni, da svoje ne smem vzeti v roke, jo razgrniti kot zemljevid, se sprehoditi po njenih pokrajinah in zagristi vanjo kot v svežo žemljico!”
- “Pa kam sploh greš?”
- “Naprej. Odstrniti mnogo zastorov in potrkati na mnoga vrata.”
- “In se ti zdi, da je čas, da zapreš tista za sabo?”
- “Ja, moji lasje so predolgi, da bi jih vlekla čez vse tiste sobane, ki sem jih prehodila. Spela sem si jih v čop in v naslednji sobi bom vzela v roke škarje in si jih odrezala.”
- “Se boš vrnila?”
- “Ne bo potrebno. Ker bom doma povsod, kamor bom prišla.”
- “Daj mi ključe od avta. Da te pridem iskat, če se boš kdaj hotela pogreti ob mojem ognjišču.”
- “Prav. In če ne boš slišala mene, prisluhni. Morda te bo poklical kdo drug.”
(POPOLNA RAZPRODAJA)
Petek, najbrz ponoči
»Spet?«
»Ja, spet.«
»Kam tokrat?«
»Zdaj pa na resnični konec sveta. Ampak tokrat se vračam. Moram spet tja.«
»Si lani izgubila svoje stopinje na tistih skalah?«
»Ne, stopinje so izgubile mene.«
»In zdj greš nazaj, da bi se jim ponovno nasmehnila?«
»Grem, ker sem tam pustila košček sebe. Spravila sem ga v razpoko na najbolj osamljenem klifu. Se spominjaš tistega dne, ko sem ostala čisto sama na otoku? Ostala sem in srce sem imela bolj kamnito kot je bil otok sam. Prikovana na otok. Kot sidro, ki ga teža vleče na dno, kjer ne more dihati. Z morja se je zaganjal veter. S kamnitim srcem sem mu nastavljala čelo.«
»Ja, videl sem te, kako si zjutraj odhajala s pomola.«
»Šla sem do cerkve in tam so ljudje govorili v jeziku, ki ga nisem razumela. Ampak bil je lep jezik in pomagal mi je zadihati.«
»In ko si stopila ven, je zunaj sijalo sonce.«
»Aha. Otok je bil opran in se je bleščal kot krhelj ananasa.«
»Gledal sem te, kako si peš odhajala na drugo stran otoka. S kapuco na glavi in z rokami v žepih.«
»Po poti sem pobirala kamne. Celo žepe sem imela kamnite.«
»Potem si dolgo časa stala na robu pečine.«
»Veter mi je po licih risal labirinte. Opazovala sem valove, ki so prihajali oblečeni v privide tiste druge celine. Potem sem se ulegla na skale. Bile so mrzle, ampak hotela sem ležati kot Kristus, razpeta med nebom in zemljo. Čutila sem delček tiste zapuščenosti v katero je bil ogrnjen viseč na križu.«
»Nasmehnila si se.«
»Ja, začutila sem, kako me nekaj žgečka po licu. Obrnila sem glavo in zagledala šop rož! Si predstavljaš?! Na otoku, kjer ni drugega kot kamenje, so ob mojem vzglavju rasle rože!«
»Dvignila si se in začela pisati na skalo.«
»Ja. In ko sem kočala, sem utrgala tri cvetlice. Vzela sem jih s sabo.«
»In zdaj so te spomnile, da je čas, da se vrneš tja, od koder nekoč sploh nisi odšla.«
»Odšla sem.In del kamna, ki mi je ležal v prsih, sem pustila na otoku. Zaradi rož.«
»Če te ne bi požgečkale, bi ostala tam kot zapuščen kamnolom?«
»Ne, verjetno bi vseeno odšla. Ampak kamenje bi morala vzeti s seboj. Kot živa podzemna jama bi se potem vlačila po svetu. Noben veter me ne bi mogel premakniti, ampak tudi noben žarek sonca me ne bi mogel ogreti in nobena otroška dlan ne staliti voščenega oklepa.«
»In zakaj se zdaj vračaš ravno tja, na otok, ki te je zasul s kamenjem?«
»Zato, ker je kamenje prišlo do mene. Romalo je po svetu in me končno našlo. Pretežko je, da bi z njim hodila naokoli. Vsak dan je kup večji in vsak dan vse težje diham. Zato odhajam nazaj na otok.«
»Da boš kamenje vrnila njegovi maternici?«
»Tja se ne more več vrniti. Pa tudi umreti ne more kar tako. Lahko pa ga spet za nekaj časa odložim v njegovem pristanišču.«
»Da se boš potem ponovno lahko nasmejala?«
»Ja, hočem nasmeh, ki mi ga je ukradel kamen. In hočem pobožati rože, ki so me takrat požgečkale po licu.«
»Boš popisala še eno skalo?«
»Ne, tokrat bo skala popisala mene. Svoj mozaik mi bo vtetovirala v dlan. Potem bom vstala in odšla z otoka. In spet se bom lahko smejala...«
(KAMNITI OTOK)
sobota
Caro mio, rdeče, kratke lase imam in verjetno bi moral dvakrat pogledati, da bi prepoznal svojo indijsko iluzijo. Da, rdeče hlače imam, ampak ne tiste, ki sem jih imela v Ajunti.
Tiste so že zdavnaj zbledele. Rdeče hlače. In tokrat ne boš ti tisti, ki jih boš opazil.
Prodala sem hišo in se zaletela z avtom. Samo še barve imam. In steklo. Veš, zakaj rišem na steklo?
Zato, da ga lahko razbijem na tisoč drobnih koščkov in si z njimi porežem žile.
Ne bom ga razbila. Zaenkrat še ne.
Grem iskat ogledalo, ki sem ga izgubila. Prosim, umakni se iz najinega križišča. Naprej grem in nočem videti tvojega porisanega obraza.
»Kam pa ti letiš?«
»Domov. Pa vi?«
»Ja, jaz se grem pa obiskat.«
»Prosim?«
»Samo sebe se grem obiskat.«
No, super. Tale gospa bi morala biti zelo verjetno kjer drugje kot pa na letalu!
»Kako pa to mislite?«
»Poznaš tisto egipčansko legendo o boginji Izidi, ki je iskala svojega razkosanega moža-brata Ozirisa po vsem Egiptu? Zlobni brat Set ga je razsekal na kose in jih raztresel naokoli. Izida je kose drugega za drugim poiskala, na otočku File je našla še njegovo srce, nato pa mu je s svojo ljubeznijo vdihnila življenje in ga obudila od mrtvih. No, zato je Izida boginja ljubezni.«
»Ja, zgodbo poznam.«
Kaj ima pa ta zgodba opraviti s temle letom na sever?!
»No, vidiš. Jaz sem pa kot Izida in Oziris v eni osebi.«
Joj, še ura in pol preden bomo pristali!
»Hm.«
»Veš, včasih sem živela na večih krajih. V vsakem sem pustila košček sebe.«
Ja, mar ne nek način ne delamo tega vsi?
»Potem sem se nekega dne vrnila na začetek in ugotovila, da skoraj cela manjkam. Koščki so ležali v deželah, ki sem jih prehodila, meni pa je ostal samo še majhen drobec.«
»Ali ni tako, da s tem, ko dajemo koščke, pravzaprav rastemo in se bogatimo?«
»To je že res. Ampak dajati jih moraš na pravi način.«
»Kakšen pa je pravi?«
»Hočeš reči, kakšen je napačen, da sem ostala skoraj brez same sebe?«
»No, ja, lahko vzamete to tudi tako.«
»Veš, ljubila sem. Ampak z napačne strani.«
»Ljubiti vendar ne moreš napačno! Lahko samo ljubiš ali ne ljubiš!«
»O, ne. Nož lahko držiš v rokah za njegov ročaj. Tako z njim režeš kruh s katerim nasitiš ljudi. Lahko pa ga primeš za rezilo in potem z njim režeš samega sebe. Hlebec ostane cel, ljudje okoli tebe lačni, tebe pa je vedno manj No, enako je tudi z ljubeznijo.«
»Hočete reči, da lahko ljubiš, ne da bi zares ljubil?«
»Ravno to. Lahko ljubiš tako, da se daješ. Takrat je tvoja ljubezen kot vodnjak, ki ima vedno več vode. Lahko pa ljubiš tako, da samo piješ. Takrat si kot puščava. Posrkaš vodo in ostaneš nerodovitna.«
Hm, tale let pa ne bo minil samo ob pitju soka iz pločevinke!
»In zgodba o Izidi?«
»Ja, vidiš, ker sem ljubila z napačne strani, sem postala puščava. Kar naenkrat sem bila samo še pesek na katerem ni rasla niti ena samcata rastlina več. Ležala sem pod pripekajočim soncem in se spraševala, kaj se je zgodilo z reko, ki mi je nekoč tekla med dlanmi. Takrat mi je postalo jasno, da sem držala nož za njegovo rezilo.«
»Ampak obležali pa niste?«
»O, ne. Takrat sem opazila čisto majhen izvir, ki je brbotal v mojem naročju. To je bilo znamenje. Da ni prepozno. Da lahko vstanem in se poiščem. Takrat sem se spomnila legende o Izidi.«
»In ste odšli na kraje, kjer ste pustili samo sebe?«
»Ja, začela sem se vračati nazaj. Vsako leto enkrat grem tja, kjer sem pustila delček sebe. Poiščem košček in ga prišijem nazaj.«
»Pa se zaraste?«
»Se. Ampak brazgotine ostanejo.«
»Zakaj se pa vračate samo enkrat na leto?«
»Zato, ker verjamem v čudeže. Vračam se vedno na dan največjega čudeža. Na nalepši in najsvetlejši dan v letu.«
»Na Veliko noč?«
»Ja, na dan Vstajenja. Verjamem, da je Jezus vstal tudi zame. In če me je v puščavi predramil, da sem spregledala, potem mi bo dal tudi moč, da se ponovno sestavim in vstanem skupaj z Njim.«
»In boste kot Oziris, ki ga je Izida obudila v življenje?«
»Ja, kot Lazar, ki je vstal od mrtvih.«
»In koliko koščkov vam še manjka?«
»Ta je zadnji. Največji in najtežji. Ampak zato bo vstajenje toliko svetlejše.«
»In potem boste lahko spet ljubili in rezali koščke kruha?«
»Ja, potem bom lahko spet ljubila – s prave strani.«
(KAM PA TI LETIŠ?)
II. BENETKE
sreda, ena izmed mnogih
Ja, razbila sem ogledalo. Čisto enostavno vrgla sem ga na tla in odšla. Poglavje zaključeno, čeprav mi v glavi še vse mežika od policijske sirene. Ampak ne gre drugače. Cigani imajo svoje zgodbe in samo veter je tisti, ki jim na križišču pove, v katero smer naj zavijejo. Včasih se pa čisto preprosto igrajo slepe miši, zavežejo si oči in zavrtijo kot vrtavke. In ko se jim zvrti v glavi, padejo in ko padejo, si odvežejo ruto in odidejo. Tja, kamor so pač padli.
Sranje biti eden izmed njih.
Ampak če si cigan, si pač cigan. Ne moreš si kot kača olupiti svoje kože in se ves prerojen sprehajati po promenadi v večerni toaleti!
»Život je borba,« bi rekla Giga.
No, takole. Odpeljala sem se tristo kilometrov stran, z dletom in kladivom in zdaj se igram restavratorstvo. Luščim fresko. In pod njo iščem ostanke starodavnih slik. Kdo ve, gotovo se bo pokazalo kaj dragocenega! Kako da ne, saj je bilo stoletje spravljeno pod peskom!
Dobro. Nimam več rdečih hlač in danes, ko sem likala zeleno srajco, sem opazila, kako zbledela je. Ja tista iz Ajunte, dragi moj Ariel. Najbrž bi jo morala pustiti v hiši, da bi zgnila. Fak.Fak.Fak.Fak.
Šit. Saj sploh ne kolnem! To se samo tako reče. Čeprav mislim ravno to. Čisto pošteno sem že naveličana tega evrokrema in hočem ven! Kot živi pesek. Pogrezam se in pogrezam, ampak čisto počasi. Oziram se naokoli in gledam, kje bi bil kdo na obzorju, da bi mu zakričala, naj mi vendar že pomaga ven! Pa ni nikogar! Kot bi bila Mali princ sredi Sahare! S to razliko, da nimam rože, ki bi me čakala tam na mojem planetu, in ne kače, ki bi se mi ovila okoli gležnja.
Pa se pogrezam. Počasi, počasi, ampak vedno globje in globje.
Sem šla obiskat Toneta. Ma ja. Ga grem obiskat skoraj vsako popoldne, saj on je edini, ki ima čez opoldan odprta vrata. Ostali vsi poniknejo. Mrknejo. Izhlapijo. Zaprejo vrata trgovin, zaklenejo avtomobile in mesto neha dihati. Mama mia so čudni! Saj se jim ni treba tri ure prehranjevati!
No, tukaj sem in tako pač je. Ja, Tone. Je edini, ki ne gre na kosilo. Čaka lepo doma in sprejema obiske. Pridem, poklepetava, mi skuha čaj (tukaj nihče ne pije čaja!), me spomni, da naj se zagotovo častim na sladoled nazaj grede in potem grem. In on ostane z ostalimi .
Ampak Francetu pa zavidam! V petek sem šla do njega, vas je bila mirna in po prstih sem se odpalzila do njegove hiše, da ne bi zmotila privida fatamorgane, ki je kot balon čepel nad vasico. Sploh ga ni bilo tažko najti. Z zavezanimi očmi bi se lahko pritipala do njegove hiše, saj je ravno tista, ki bi si jo sama hotela izbrati za puščavnika, ki hoče in noče biti puščavnik. Pa je sedel tam v svoji kamri in sanjal o svoji Lavri. Nesmrtno se je zaljubil v Lavro in če pravim NESMRTNO, mislim NESMRTNO. Pogovarja se o ničemer drugem kot samo se o njej. In o tistem davnem dnevu v Avignonu... No, pa ravno zaradi tega sem prišla k njemu. Ker imam tudi jaz svoj L na glavi, ki mi kot streha alpske hiše zastira pogled in mi ne pusti, da bi bilo vreme na razglediščni točki sploh kdaj jasno!
Sranje pa tako! Polna luna v Benetkah in ti se sprehajaš sam med vsemi tistimi kanali in za vsakim vogalom ti romance kot rafali iz brzostrelke sekajo v glavo! Ko bi vsaj lahko kje staknila papagajke in si odmotala ta žebelj iz glave!
No, Francelj. Noro hišo ima in povem ti, da ga bodo ljudje še dolgo po njegovi smrti nosili po rokah. Neverjeten je, v tisti svoji čumnati čepi in pisari. Cele dneve. In zunaj je božansko sonce in odsev vinske trte boža dušo kot požirek najslajšega vina, ampak on sploh ne potrebuje lepote te pokrajine in ne mežikajočega sonca, dovolj mu je blišč lune, ki ga je presvetlila tistega davnega leta. Pijan je od njene lepote, omamljen od privida, ki je bil se kako resničen, in ves medel od hrepenjenja, da se lahko vsaj preko papirja dotakne roba njenega krila. Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi njegov privid postal resničen? Če bi njegovo hrepenenje splezalo na vrh Šmarne gore?…
Ja, svet bi izgubil enega izmed največjih pesnikov, in pesnik bi izgubil svojo nesmrtnost in postal čisto navaden obdelovalec vinske trte. Ki bi se staral in debelil in gubal in se jezil na svojo škrbasto ženo.
Ne gre tako. Svet je rodil Lavro samo zato, da je ta rodila pesnika in spočela njegovo nesmrtnost. Sploh ni važno, kakšen obraz je imela, s kakšnimi očmi se je zastrmela vanj. Najbrž se tudi on ne spomni več, samo strmi še. V privid, ki si ga je naslikal.
Priznam. Obcudujem Franceta. Pa niti ne toliko zaradi njegove poezije, kot zaradi tega, da že celo večnost vztraja! Vztraja pri svojem prividu in si ga ne izbije iz glave! Kako lahko preživiš, dragi moj?! Kako lahko sploh še dihaš? Zdaj ko si že ves star in zguban in komaj še razločiš črke na svojih popisanih listih!?
Mene vse duši! Razumeš? Tisti L kot konica lotusovega cveta pritiska vame, zajeda se mi kot jedkanica v podkožje, kroži po mojem krvotoku, bliska iz mojih oči! Zbudim se in hops, skoči ves prebujen v moje naročje. Zaspim in hops, skoči ves svetlomoder v moje sanje. Dan, noč, dan, noč… Počutim se kot konjiček na vrtiljaku, ki se vrti in vrti in vrti… In ne bo nikoli odjezdil.
France. Obdrži svojo hišo in svojo nesmrtnost.
Jaz pa hočem čisto navaden košček kruha.
Petek
Dragi moj jezdec na belem velblodu! Poglej, kje sem morala zasilno pristati, ker mi je zmanjkalo bencina! Ja, zaljubljena sem v klife, ampak Ariel mi je našel zasilno pisto. Polno paste in parmezana! Dve kričeči mulki imam navešeni okoli vratu in ušesa si mašim z vato, da preživim od danes na jutri. Veš kaj ti povem! Da so tole čisto zadnji otroci v moji karieri! Konec. Fine. Vege. Ti lepo imej otroke s Kristino, rojevajta in previjajta posrane riti, jaz imam zadosti tega cvilečega kričanja in od zdaj naprej bom samo še teta Pehta, ki vsa skrivljena hodi po grapah in pragozdovih in straši privide! Za tistih najinih pet otrok bodo pač morali poskrbeti drugi! Psa bom verjetno obdržala. Ti se lepo odpelji s svojim karavanom, ne skrbi zame, saj veš, da se še kako dobro znajdem brez zemljevida, ti pa kar lepo odpri Sveto pismo na strani: »Plodita se in množita in napolnita kraljestvo zemlje.«
Šit. Ne mislim resno.
Ne! Mislim resno!
Čokolado!
Hočem čokolado!
Ali pa vsaj lešnikov sladoled!
Zakaj me kot rimski vojaki pribijaš na križ? Ne znam nastaviti levega in potem še desnega lica. Pobegniti hočem, se skriti pred tabo v svoj lisičji brlog, z govorico tvojega imena se bom pokrila in jokala, dokler mi ne izhlapi vsa sol iz obtoka. Potem bom neslana odšla. Kamor bom pač odšla.
Ja, razbila sem tvoje ogledalo. Ampak namesto, da bi drobce lepo pometla in jih vrgla v koš, si jih drugega za drugim zabadam kot fakir v roke, noge, obraz, podplate, dlani…
Konec.
Razbito.
Nisem Marko, da bi znala sestavljati mozaike.
Hočem v Raveno!
Sobota, v izgnanstvu
V bistvu vem, kako je, če si gastrbajter. Govoriš polomljen jezik, sanjaš o Grintovcu in zavidaš Branetu, ki vsako dopoldne pelje psičko na sprehod. Spiš na postelji, za katero si ne želiš, da bi bila tvoja, in preštevaš dneve na koledarju, kdaj ti bo mogoče uspelo skočiti domov na potico z orehi, ampak potem prideš domov in ugotoviš, da so potice samo še pehtranove in da so vsi že izbrisali tvojo številko iz mobitela, ker v tujino pač nihče ne bo klical, da se v petek zvečer nimaš kam dati, da je še tvoje gledališče zaprto, ker je pač poleti vedno zaprto, da so šli vsi na morje s svojimi otroci in ženami, da je tvojemu kolesu, ki si ga pustil v garaži, spustila zračnica in je sploh vseeno, da bi se z njim odpeljal v mesto, ker tam tako ali tako ne bi imel kaj početi in potem že komaj čakaš, da se vrneš tja, kjer si vsaj številka, čeprav ne znajo pravilno izgovoriti tvojega imena.
Pico Margerito, prosim.
Torek
Julija, vse skupaj je prav perverzno. Otipavajo tvoje oprsje in mislijo na druge ženske in ti dajejo poljube na tvoje razgaljeno lice! Tako ne gre! Premakni se že iz svoje arene in naredi tisti korak proti Mantovi!
Ja, saj vem, najbrž imaš tudi ti tako kot Francelj, raje nesmrtnost kot pa škrbasti vsakdan. Če umre, potem vsaj veš, da je tvoj na vekov veke. In če ti umreš, nimaš problema s tem, kaj skuhati danes za kosilo in kje se potepajo tvoji otroci po šoli. Ja, še rojevati ti ni treba in tvoja medenica lahko ostane dekliško ozka.
Ne vem, če lahko dvignem tvoj nahrbtnik. Preveč veronskega rdečega marmorja je v njem. Jaz pa hočem alabaster! In pesek iz puščave in komarje ob Nilu!
Ne, ne bom postala arabska ženska.
Aleksandrija je predaleč.
Nedelja
Vsi pravijo, da je čisti nesmisel. Da čudeži sicer obstajajo, ampak da včasih enostavno ne smeš verjeti vanje. Ker se ne bodo zgodili. Ker lahko postaneš kapnik, preden jih dočakaš. Ali pa se spremeniš v marmorni steber in spoznaš, da je bilo čakanje zaman.
Mar mi je za njihove okamenele verjetnosti!
Prvič. Verjamem v čudeže. Drugič. Stvar sploh ni v čudežu, ampak v odločitvi, da boš tvegal. Zakaj bi predvideval posledice samo zato, ker obstaja verjetnost, da se bodo zgodile? Traparija! Sploh pa – kako smo lahko ljudje tako pametni, da imamo pravico nekaj poimenovati neumnot? Kaj pa, če je v resnici ravno obratno? Da je tisto, kar imamo za pametno, norost. In da je norost tisto, kar je v resnici modrost?
Vprašanje:«Ali je lahko odločitev, da boš imel nekoga rad, kadarkoli poimenovana norost?«
Odgovor:«Nikoli.«
Je že res, da smo ljudje navajeni živeti med ogledali. Pridržim ti ogledalo, ti pa se poglej v njem. Seveda pričakujem, da mi boš potem tudi ti pomolel ogledalo pred nosom!
No, stvar nima skoraj nič opraviti z »imeti rad«. Tukaj gre za čisto enosmerno cesto. JAZ te imam rad. Povsem preprosto. Samo zaradi tega se tebi še ni potrebno odločiti, da me boš imel rad. V bistvu bi bilo trapasto, da bi se zaradi tega, ker te imam rad JAZ, TI odločil, da me moraš imeti rad. Stvar je namreč še bolj prep
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
