Včeraj si mi rekla, da sem roža na kolesih. Švigam naokoli in opletam po pokrajinah, slalomiram med dnevi in meseci, frčim nad mozaiki. Močna sem, ker se zoperstavljam vetru, ki mi pada v naročje. Moje steblo se dviga pokončno in moji listi so kot sablje srednjeveških vitezov.
Ampak nimam korenin. Na nobenem vrtu ne ostanem dovolj dolgo, da bi jih pognala. Nobena zemlja me ne uroči, noben travnik ne zvabi v svojo poročno posteljo. Na kolesih dirkam naokoli. Povsod sem in hkrati nikjer.
Včasih zacvetim. Vendar ne kot roža, ki se prebuja počasi v zavetju pahljače rožnega grma. Zacvetim nenadoma. Kot utrinek. Kajti nihče nima časa opazovati mojega brstenja. Preveč hitro pobegnem naprej. Zato brstim navznoter kot školjka, ki se zbode v prst in zavija biser v brisačo svojega oklepa. Nihče ne more opaziti, da se nekje tam, klopotajoč med kolesi, skriva gusarski zaklad.
Potem nekega jutra privihram mimo oblečena v baržunasto obleko. Tesno oprijeta se mi ovija okoli bokov in mi pahlja gležnje. Razcveteli cvet. Zbudil se je, si pomel oči in nasmehnil. Ves dehteč in puhteč dišave svojega vstajenja. Ampak kolesa se vrtijo dalje. Niti hipu ne dovolijo, da bi jih ustavil in okusil vsaj košček vonja. Bežijo dalje, iščoč neko novo pokrajino. Nasproti jim prihiti veter. Zažene se v rožo s strastno silovitostjo velikana, zajame vonj pravkar rojenega cveta v svoja velikanska pljuča, odnese ga in ga razkiha na vse strani neba.
Roža na kolesih pa hiti dalje. Z razcvetelim cvetom in praznimi dlanmi.
Ob cesti sreča starčka.
»Roža, postoj. Daj mi trenutek svojega vonja. Star sem in zguban in ne bom več dolgo poslušal dehtenja cvetlic.«
»Ne morem,« mu reče roža. »Mudi se mi naprej in ne morem se ustavljati ob praznih vodnjakih. Neznani kraji me čakajo in velikanske oceane moram prejadrati.«
Odvihra dalje in pusti vetru, da ji kodra cvetne liste.
»Glej, kako lepa roža,« pravi otrok, ki se frnikula ob poti. »Ustavi se, povonjal bi te rad in o tvojem vonju pripovedoval mami, ko me bo zvečer spravljala v posteljo.«
»Ne morem, otrok. Moram naprej, v daljne kraje. Mnogo cest je, ki jih še nisem prevozila. Zelena luč na semaforju že utripa, moram pohiteti.«
»Roža, nesel bi te rad svojemu dekletu,« ji reče mladenič. »Vso dehtečo bi te položil v njeno dlan v zameno za njen poljub.«
»Mladenič, poišči si drugo rožo. Tako, ki raste na vrtu ali v zavetju gozdne jase. Jaz moram naprej in nimam časa za tvoje poljube. Nešteto ustnic me čaka, s katerimi moram spregovoriti, in dlani, ki si želijo, da se jih dotaknem. Zbogom in srečno!«
Hitim dalje in valovi mi pljuskajo v obraz. Slani in ščegetajoči se sprehajajo pod vekami. Še malo, pa bom dosegla neko novo obalo. Otok, na katerega še nisem stopila. Indijo Koromandijo. Čudovit otok bo, iz njega bom spletla mavrico, nato pa odšla dalje. Roža na kolesih.
Najbrž ne bom niti opazila, kdaj bo moj cvet odcvetel in se razdišal. Prehitro drvim dalje in se ne morem opazovati v ogledalih. Vseeno moram naprej. Mogoče se bom nekoč nekje ustavila. Ker bom našla hišo, na kateri bo pisalo, da sem tam doma. Ogenj bo zaprasketal v kaminu in moje korenine si bodo začele puščati dolge lase. Skodrane se bodo zvile pod kuhinjsko mizo in predle kot mačka med toplimi sencami plamena. Ne bo mi treba več naprej in kolesa bom lahko zapeljala v garažo.
Mogoče pa mi bo preprosto samo zmanjkalo bencina. Obtičala bom ob kakšni skali in v njenem zavetju čakala, da bo prišel kdo mimo in me odpeljal.
Mogoče zato drvim dalje, ker ne najdem, kar si na skrivnem želim najti. Mogoče odhajam, ker si ne upam tvegati, da bi našla, kar iščem.
Včeraj si mi rekla, da sem roža na kolesih. Grem dalje. Mogoče se bom jutri za hip ustavila pri tebi. Mi boš pridržala ogledalo?
(ROŽA NA KOLESIH, 2004)
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
