HELENA CRČEK - NE DAJ SE INES

1 / 1

HELENA CRČEK - NE DAJ SE INES

Ne daj se Ines
Ne daj se godinama moja Ines

Gerald Garcia, Adagio from concierto de Aranjuez. Jesenska noč v Sevilli. Mavrske tančice in Lorca v črnih pogledih. Zeleno, ki te sanjam zeleno… Labirinti, ki jih ustvarja čas, izginejo. Ostane samo puščava. Valovita puščava.

Muvrini. Rifa I passi. Srečata se. Minila so tisičletja. Je poročena? Ima otroke? Leta v zaporu. Sledovi let na njunih obrazih. Tipata dalje. Globje. Skozi oči tipata. Koščki njune ljubezni še vedno ležijo nekje globoko v duši. Nekoč. Nekje. In zdaj? Jih imata pravico pobrati in sestaviti nazaj v mozaik? Se imata pravico pogledati ne da bi se ranila. S črepinjami. Ja, poročena je. Ja, otroke ima. Leta v zaporu.
Kljub tej navidezni megli, se ni nič spremenilo.
Moja edina ljubezen.

V kateri prazgodovini smo že poslušali Muvrine?

Ne daj se mladosti moja, ne daj se Ines

Prelagala sem CDje. In jih tlačila v računalnik. In dvignila ves prah zadnjih nekaj let. Bi jih morala sežgati, da se ne bi nikoli več spomnila časov, ko sem oblečena vanje hodila naokoli? Moj Bog, koliko sanj se lahko zgodi v čisto kratki človeški realnosti?!

Sola continuero e dormiro mi svegliero caminero lavorero… Mina.
Luigi. Klintbacken št.1. Bromma.
Počutim se kot pulover. Opereš ga. Ožameš. Ožemaš. In ga ne moreš do konca ožeti. Obesiš ga na vrvico za perilo, ta se povesi pod njegovo težo. Komaj ga zdrži. Kaplja od puloverja. Od ožetega puloverja, ki ga nisi mogel ožeti do konca.

Na ovratniku imam Sanjeyev parfum. Bizarno. Nazadnje sem ga imela na fotografijah, ki ležijo na dnu oranžne omare. Koliko fotografij je že obledelo od takrat?

V bistvu sem prekladalka sanj. Prekladam jih iz ene geografske lokacije na drugo.

Lijepi trenuci nostalgije, ljubavi i siromastva
Upotreba zajednicke kupaonice

Vinicio Caposella. Resta con me questa sera… Dva otroka in pes in karavan bordo barve.
Še lani sem ga poslušala v Egiptu. Do konca poletja. Potem nič več.
Karavan bordo barve prodan. Otrok ni in psi umirajo. Stanovanje v Brommi prodano. Red shop? Je to vse, kar ti ostane od otrok in psov?
Arhipelago ni bil nikoli zaledenel. In nikoli nisem videla dneva pozimi.
Destino normal… Vinicio? Ne seri! Tvoje pesmi me spomnijajo na zamude letal v Egiptu.

Ne daj se Ines

Koliko resničnosti moramo zamenjati, da najdemo tisto pravo?
Kje so že časi, ko sem mislila, da bom v Santiagu našla odgovor. Konec sveta. Samo še morje.
Če ne gre naprej, se obrneš in greš nazaj.
Camino de Santiago.
Geografija ne spremeni prav ničesar.

Meni je ipak najdrazi pocetak

Nihče mi ne odgovori na moje SMSje.
Smešno.
Bojijo se bizarnosti!
Pravzaprav, kakšen pa naj bi bil odgovor na bizarnost?

Vinicio mi gre na živce. Muvrini.
Takrat je bilo življenje vsaj za ščepec bolj nedolžno.
Kot potem.
Nedolžno? Ne, verjetno je imelo samo malo manj gub.

Raspolazem s jos milion njeznih
i bezobraznih podataka nase mladosti
koja nas pred vlastitim ocima vara, i krade, i napusta

Džuli in Jugoslavijo. Natipkani sem ju imela na zgubanem listu papirja.
Pogledi su nam govorili više od riječi…
Včasih sem se skrila pod pisalno mizo. V devetem nadstropju.
Mar ni bilo to včeraj?

Ne daj se Ines

Kdaj človek sanje zamenja za resničnost? Kdaj se jih naveliča sanjati, jih zapakira v črne vreče in podari Karitasu? Kdaj se odpove srcu kondorja, ki kroži nad Andi?

Znam da ce jos biti mladosti,
ali ne vise ovakve

Pobiram koščke krede vse naokoli in skušam narisati akvarel. Ne gre mi najbolje od rok. Nikoli nisem bila človek akvarelov.

Ja necu imati s kim ostati mlad ako svi ostarite

Kje so moje knjige? Kam so izhlapele moje pesmi?
Ženska v temno modri žametni obleki. Poje svoj blues v zakajenem nočnem lokalu in mu gleda naravnost v oči.

Jer sam sam na ovoj obali
Koju ste napustili i predali bezvoljno

In my secret life… Leonard Cohen.
Ne, nisem žalostna. Samo moja koža je za kanček bolj pergamentna kot je bila pred desetimi leti. Kakšen obraz so imele moje sanje deset let nazaj?

A ponovo pocinje kisa,
kao sto vec kisi u listopadu na otocima

Prav imaš. Žalostne oči ruskega pesnika imam. Moja mehka slovanska duša. Vse tiste neizmerne stepe nosim v sebi. Kamorkoli se ozrem. In vendar jih s slovanskim korakom lahko prehodim podolgem in počez!

Jos malo setnje uz more i gotovo

Še vedno se ji nihče ne upa zazreti v oči.

Ne daj se Ines

Neslovanske puščave? Misliš, da tam razumejo? Misliš, da ti zaradi drugačnosti dovolijo, da pozabiš? Misliš, da lahko zbežiš pred Pečorinom, če se skriješ v pesek med Sfingine tačke?
If I could, I would always tell the truth… I would always love you from the heart… October project.
Kateri oktober že?...

Poderi pozivnicu, otkazi veceru, prevari muza
odlazeci da se pocesljas u nekom boljem hotelu
Dodirni me ispod stola koljenom
Generacijo moja, ljubavnice

J’ai t’aime jusqua te perdre… Patricia Kaas. Ljubezni poetov in mladostnikov. V resnici je vse precej bolj enostavno. In narisano z rahlo zbledelimi barvami opoldanskega sonca. Sprehoditi se iz vzhoda proti zahodu. To je vse. Puščati za sabo stopinje. Ki jih morda odplavi voda. Plima. Hudournik. Konec koncev je vseeno.

Ne daj se Ines

Ne daj se mladosti moja, ne daj se Ines