Po varianti opisani na hribi.net sva dobri 2 uri hodili do prijaznega Doma pod Reško planino. Nazaj sva zaokrožili pod Gradiščem, mimo Podbregarja in pod Žvajgo prišli do ceste, ki bi jo najraje poljubila, ko sem stopila nanjo. Spust je bil namreč zelo za..... drsno, blatno, zelooo strmo... hvala bogu pa dobro markirano, saj drugače bi verjetno za večno ostali v tistih grapah, ki so si vse podobne... Nato je sledil še pohod po cesti do izhodišča. Kljub težavnemu spustu zadovoljni z dnevom, saj so ti kraji lepi in vredni ponovnega obiska.