No, na našo srečo sem se rodil ravno pravi čas, da sem se v Bežigradu srečal s snifanjem pare in dima na nekdanjem nadhodu pri ljubljanski železniški postaji. Zanimiva ni bila železna konstrukcija, zanimiv je bil tisti čudoviti občutek, ko se je počasi bližala puhajoča črna pošast. Še danes ko pomislim mi v ušesih zveni tisto znano puf, puf, puf … puhanje pare, ki sem ga še dolga leta poslušal pri rampi na železniških tirih na Đakovičevi cesti. Vendar trenutek ko se je pod teboj valil oblak dima in pare in čez čas v blaženem, sikajočem oblaku izginjal. Nekaj trenutkov je bilo toplo in vlažno, odrezan od sveta. Nekaj časa slep, zavit v dim, v ušesih je bobnelo, vonj po premogu, nadhod je drhtel, in v strahu sem stiskal mamino roko.